Delo - Agata Tomažič: Poklic, ki ga lahko zagrenijo samo osorni ljudje. Na terenu z naravovarstvenim nadzornikom TNP.
Zakon pravi, da v Triglavski narodni park ne smemo ničesar prinesti in iz njega ničesar odnesti – Okoljska zavest se krepi, a kazni so prenizke – Vriskanje z največ petdeset decibeli
Tone Urbas si je zjutraj oblekel kratke hlače in športno majico, skočil v gojzarje, pograbil še pohodne palice in nahrbtnik, v katerem so tudi poleti nepremočljiv anorak in druga toplejša oblačila, in se odpravil zdoma. Ko se v pisarniških službah računalniki in telefoni šele dobro začnejo ogrevati, je on že na nadmorski višini 1500 metrov in svizci mu brlizgajo iz lukenj v skalovju. »Ljudje vidijo samo prijetne strani mojega dela, nihče pa ne vidi, da je treba na teren tudi, ko dežuje ali sneži,« pravi Tone Urbas, ki kljub vsemu brez omahovanja priznava, da je poklic naravovarstvenega nadzornika v Triglavskem narodnem parku (TNP) zanj sanjski.
Javni zavod TNP ima 18 redno zaposlenih naravovarstvenih nadzornikov, Tone Urbas pa to delo opravlja zadnjih deset let, prej je bil zaposlen v jeseniški železarni. A planinarjenje, plezanje, turno smučanje in gorsko kolesarjenje so bili njegovi konjički, še preden mu jih je uspelo spremeniti v službo. Med sezono, se pravi poleti, ko se v hribe zgrinja več obiskovalcev, je njegov delovnik dolg deset ur. Prvih pet ur je na terenu zjutraj, drugo polovico opravi v poznopopoldanskih in večernih urah. Urnik, na katere konce nacionalnega parka se bo podal, izdelajo v upravi TNP za vsak mesec posebej in nadzorniki si ponavadi morejo izbrati pot, ki jim ustreza, seveda pa je marsikaj odvisno od vremena.
Kadar se odpravim odkrivat tiste, ki divje kampirajo na območju TNP, moram biti na terenu že pred peto zjutraj, ko kršitelji spijo, razlaga Tone Urbas ob rahlo pozni osmi uri za resnejše planinske podvige. Pa še niti do meje s TNP nismo prilezli! Zato smo se iz Mojstrane raje podvizali v dolino Vrat, kjer je Tone Urbas o svojem delu razlagal v mnogo slikovitejšem okolju: na levi se je dvigovala severna stena Triglava, v kateri je bilo od daleč videti zgolj drobne barvaste krogce. Šele skozi leče Urbasovega daljnogleda, še enega od njegovih delovnih pripomočkov, so se toliko povečali, da je bilo v njih mogoče prepoznati čelade plezalcev. Ni jih bilo več kot za prste ene roke.
Od Aljaževega doma v Vratih smo se vzpeli po pobočju, ki so ga poraščale bukve – in to ne kakršne koli, temveč plazovne bukve, pove Tone Urbas, ki po TNP občasno tudi vodi skupine obiskovalcev in je neusahljiva zakladnica informacij o vsem, kar skaklja, kopitlja, ščebeta, poganja ali se razcveta po TNP. Ker se je pogled zadeval ob Triglavsko severno steno, pa je mimogrede postregel tudi s podatki o osvajanju te dolgo neosvojljive plezalske trdnjave in povedal zgodbo o plezalsko-ljubezenski navezi Pavle Jesih in Jože Čopa. Zadnji je nastopil tudi v enem prvih slovenskih celovečercev Triglavske strmine, o njunem poslednjem skupnem plezalskem podvigu v Triglavski severni steni – smer Čopov steber – pa govori TV-igra Matjaža Fistravca Steber z Mirjam Korbar in Borutom Veselkom v glavnih vlogah.
Toda Čopov steber in druge plezalske smeri smo ogledovali le od daleč ter bili z nogami trdno na tleh – česar ne bi mogli trditi o množici plazovnih bukev, ki jim je aprila 1999 tla izpod nog izpodmaknil snežni plaz. A le posredno, je povedal Tone Urbas, gmota snega, ki se je odtrgala s triglavskih strmin, je zgrmela v dolino, drevesa pa je podrl piš vetra. Na snežni cunami, ki na srečo ni nikogar ubil, še danes spominjajo posušena bukova debla pod Stenarjem, ki bi pri nepoznavalcu terena prej vzbudila asociacijo na pomendrane predele sibirske tajge, kamor je leta 1908 treščil meteorit.
Pogubne gamsje garje
»Tule sem našel poginulega gamsa,« nekoliko više pove Urbas in pokaže na šop dlake, ki je ostal za kadavrom sodoprstega kopitarja. Pogubile so ga gamsje garje, nalezljiva bolezen, ki jo povzroča kožna pršica. Te so v dlaki slehernega gamsa (in kozoroga), žival zboli šele, če ji pade odpornost, denimo zaradi nezadostne količine določenih rudnin v hrani. Garje povzročajo počasno umiranje in prava muka je opazovati, kako nekoč ponosna žival iz tedna v teden hira, pripoveduje Tone Urbas, ki v takem primeru včasih obvesti člane lovske družine ali sodelavca, da opravi sanitarni odstrel in okuženi osebek odreši trpljenja. Kozorog, ki se je malce pozneje nastavljal objektivu Delovega fotoreporterja in nato zvedavo, čisto nič boječe s skale opazoval še nemško družino planincev, je bil zdrav ko dren, je zatrdil Urbas. Na oko je brž ocenil tudi starost: približno dve leti, torej v strokovni terminologiji »mlajši kozorog«. Še eni zelo številni živalski prebivalci TNP so iz skalovja spremljali naše korake: alpski svizci. Niso zavijali čokolad, vendar se tudi niso tako približali kot kozorog, ždeli so na pragu svojih skalnatih brlogov. Svizec ima dve domovanji, zimsko in poletno, poletni rov si izkoplje kakšen meter pod površino, zimskega pa do pet, je iz rokava stresel Tone Urbas in dodal, da je zima zanje bolj ali manj čas dremeža, v katerem jim srce utripne komaj trikrat na minuto. A žvižganje svizcev je nenadoma preglasil hrup letala: nad vrhovi Julijcev se je spreletela cessna, katere pilot je – nevede ali pa hote – kršil eno od določil zakona o TNP, po katerem se sme leteti na višini vsaj 500 metrov od gorskih vrhov. Morebiti pa je letalo s svojim preletom preseglo tudi najvišji dovoljeni hrup, ki je po črki zakona 50 decibelov. Ena od pristojnosti naravovarstvenih nadzornikov je opozarjati in izrekati kazni tudi za kršenje tega določila, a kaj, ko je oholi odgovor, ki ga Urbas najpogosteje sliši iz ust opozorjenih kričačev: »Uf, kaj res, kako ste pa zmerili, da vriskamo glasneje kot 50 decibelov?« Nikakršnega dvoma pa najbrž ni bilo, ko so ga klicali, naj napravi red v neki gorski koči, ki si jo je najela vesela druščina. In pri tem zganjala nepopisen hrup ter predvajala glasno glasbo. Ko se je pri vratih pojavil naravovarstveni nadzornik, so hrup sicer stišali, ob odhodu pa je za svojim hrbtom slišal: »Ta ima še srečo, je pameten, če bi preveč težil, bi ga pa kar scvrli.« Zdrava pamet in občutek za ljudi, ki ga je pridobil v desetletju službovanja, sta mu velevala, naj se nikar ne obrne, temveč raje stopi naprej.
Molijo mu dvajsetake
Odzivi opozorjenih kršiteljev so različni, pravi Tone Urbas, ki ga najbolj moti, da so kazni tako nizke, tako rekoč simbolične. Za trganje zavarovanega planinskega cvetja, postavljanje šotorov ali vožnjo z motornimi sanmi – to je samo nekaj od najpogostejših kršitev – je zagroženih 40 evrov globe, ob plačilu v osmih dneh se uveljavlja 50-odstotni popust. Slovenskim državljanom lahko izda le položnico, tujcem pa kazen izreče na kraju samem. »Marsikdo mi že vnaprej moli tistega dvajsetaka, češ, pusti me pri miru, saj ti bom plačal,« pripoveduje Tone Urbas, ki pravi, da mu lep dan v gorah lahko zagrenita le človeška nesramnost in nadutost. Njegova dolžnost je opozarjanje, in ne represija, pravi sogovornik, ki veliko raje usmeri planinca na pravo pot, kot pa prepričuje tečnega voznika, da tam ne sme parkirati.
Sanacija kurišča na bivaku pod Luknjo
Bivak pod Luknjo je bil prva postojanka na dopoldanskem krožnem obhodu. »Na Babi ležim in skozi Luknjo gledam v Zadnjico,« se je nekoč pošalil Joža Čop in v njegovih besedah ni bilo čisto nič obscenega – Dovška Baba je hrib nad Dovjem, Luknja je sedlo pod Triglavom, Zadnjica pa dolina pri Trenti. Bivak pod Luknjo je, tako kot vsi bivaki, namenjen zasilnemu prenočevanju in vedrenju v neprijaznem vremenu. Kdor je v njem bival nazadnje, pa je gostoljubje malce zlorabil: Tonetu Urbasu je dobrovoljni nasmešek zamrl, ko je pred hišo uzrl pepel in zoglenela drva. »Sanacija kurišča,« je napovedal in segel po lopati, s katero je razkopal počrnela polena in zasipal s peskom, da ne bi še komu drugemu padlo na pamet peči klobasic ali krompirja in se greti ob tabornem ognju. Sicer pa se okoljska zavest iz leta v leto krepi, pove Urbas, vsaj pri Slovencih. Stereotipi o neodgovornih čeških planincih žal pogosto držijo; največ praznih pločevink in drugih odpadkov za sabo pustijo prav turisti iz vzhodnoevropskih držav. Italijane so, po drugi strani, v preteklosti pogosto zalotili, da so kršili zakonsko določbo, po kateri sme posameznik v slovenskih gozdovih nabrati največ dva kilograma gob. »Na Pokljuko so se vozili z avtodomovi in tam vkuhavali gobe, ki so jih maloprej nabrali,« se spominja Urbas.
Zgodbic o neodgovornih pohodnikih ni ne konca ne kraja, o tistih, ki uničujejo okolje, do takih, ki zaradi slabe opreme in telesne nepripravljenosti ogrožajo sebe. Take srečuje večinoma v sezoni, ko nadzorniki delujejo tudi ob koncu tedna – po pet dežurstev na mesec morajo opraviti. Pozimi in ob slabem vremenu pridejo na vrsto manj prijetna dela, ki mu jih ljudje ne zavidajo, denimo delo na infrastrukturi: popravljanje informativnih stebričkov, vzdrževanje poti in koč, ki so v pristojnosti oziroma lasti javnega zavoda TNP. Eden bolj zoprnih problemov je, da je večina zemljišč, ki tvorijo največji in najstarejši slovenski nacionalni park, v zasebni lasti. Interesi lastnikov pa so različni: eni bi izsekavali in na veliko služili z lesom, drugi so se pripravljeni prilagoditi naravovarstvenim smernicam. Toda razglabljanje o lastništvu in predlogi za izboljšanje razmer ne sodi v opis delovnih nalog naravovarstvenih nadzornikov. Ti še povratne informacije, kadar prijavijo nedovoljen poseg v okolje – denimo, kadar si kdo iz pastirskega stanu zgradi vikendhišico – ne dobijo in lahko le čakajo in hodijo gledat, kaj se bo zgodilo s črno gradnjo. Če sploh kaj.
Foto: Voranc Vogel