Polet, Soba z razgledom - Iztok Tomazin: Meteora ni le svetovno znana paša za turistove oči. Je tudi pravi eldorado za vse, ki se ukvarjajo s plezanjem.

Za nekaj trenutkov mi je vzelo sapo, a ne zaradi astme. V zahajajočem soncu so žareli ogromni skalni stolpi z navpičnimi in previsnimi stenami kot nadrealistična kulisa nad belim mestecem in živo zelenimi travniki in gozdovi. Nobena fotografija ne zmore pričarati resničnosti, ki jo občudujeva iz razgretega avta in jo bova potipala jutri navsezgodaj. Na vrhovih nekaterih stolpov kot domišljijska orlovska gnezda ubežnikov resničnosti ždijo tesno zbite skupine nad prepade prevešajočih se poslopij, obdanih z vrtoglavo globino. Seveda, pravkar sva se pripeljala v svetovno znano Meteoro, pašo za oči turistov, a njim je dosegljiv le delček lepote in zanimivosti teh nenavadnih krajev. Večinoma jih pripeljejo v nabitih avtobusih, da si na hitro, po programu ogledajo enega ali več samostanov, nato jih odpeljejo novim grškim znamenitostim naproti. Spontano, poglobljeno spoznavanje Meteore je v domeni predvsem tistih, ki si vzamejo mnogo več časa in se lotijo raziskovanja prepadnega sveta tudi na druge načine, v igri ravnotežja, moči in zbranosti. Seveda sva med njimi tudi midva, zato bova skalno divjino naslednje dni raziskovala z očmi, s konicami prstov, z vsem telesom. Od spodaj, od blizu, od zgoraj, na meji skale in zraka. Meteora je namreč eldorado plezalcev, zelo zanimiva je tudi za sprehajalce in pohodnike.

Vsak stolp ponudi svojo zgodbo

Naslednje dni uživava pomlad v vsej polnosti. Rojstvo vsakega jutra je nepozaben, intenziven koncert glasnega, ubranega in melodičnega ptičjega petja, kakršnega še nisva slišala. Kot bi se prebujal v koncertni dvorani. Sledi sprehajanje po cvetočih livadah med stolpi, ki so tako nenavadnih oblik, da presegajo domišljijo. Visoki so od nekaj deset do nekaj sto metrov. Nekateri so tako previsni ali nagnjeni, da zbujajo strah, da se bodo v skladu s fizikalnimi zakonitostmi vsak trenutek podrli. A tako večinoma stojijo že stoletja, kakšen pa se je tudi že podrl. Že njihova imena so vabljiva, ko jih zagledaš, te zasrbijo prsti in stisne prijetna vznemirjenost. Radovedno si jih ogledujeva, nekaterih se lotiva s ciljem priplezati na vrh. Vsak nama ponudi svojo zgodbo. Ponudi, ne podari. Veliko truda, zbranosti in iznajdljivosti je potrebno, da se na konicah prstov prebijeva na vrh, kjer je čas za sproščen počitek, za užitkarjenje na soncu ob čudovitem razgledu in prijetnem občutku izhoda iz prostovoljnega ujetništva grozečih, a hkrati vabljivih prepadov. Nasprotno od skalnega in rastlinskega živalski svet v Meteori ni zelo bogat. Pravzaprav sva pozorna predvsem na dve vrsti v tem okolju kar pogostih bitij. Prva so želve, ki simpatično koracajo po goščavi med stolpi. Drugih nočeva niti videti, kaj šele srečati od blizu. Številne luknje in luknjice skalovja Meteore so tudi zatočišče škorpijonov. Če ga primeš, ko loveč ravnotežje v navpičnici na slepo segaš za oprimkom v kakšni luknji ali vdolbini, je lahko katastrofa. Že pik je boleč in lahko nevaren, če pa po piku zaradi bolečine in strahu spustiš skalo in padeš, je lahko še veliko resneje.

Zgodovina nad prepadi

Če si še tako navdušen plezalec, a vsaj malo odprt oziroma brez športnih plašnic, je Meteora še mnogo več kakor plezalski raj. Kraj z bogato, slikovito zgodovino. Vreden, da si kak dan vzameva tudi za »turistično« raziskovanje, ki bo hkrati čas celjenja razbolelih mišic in odrgnjenih, oguljenih prstov. Prvi menihi so v te kraje prišli že v devetem stoletju, najprej so bivali pod previsi in v votlinah, v samoti, srečevali so se le redko med posebnimi obredi. V štirinajstem stoletju so začeli graditi samostane na vrhovih stolpov, najprej še danes največjega, Grand Meteoron.

Samostani na nedostopnih vrhovih so se izkazali za idealno zatočišče menihov v naslednjih burnih stoletjih, ko so ozemlje današnje Grčije pretresale številne vojne, turški vdori in druge s človeškim pohlepom povzročene katastrofe. Dostop do samostanov je bil možen le po vrveh ali zelo dolgih lestvah. Legende govorijo, da vrvi niso menjali v veri,da bo bog oznanil, kdaj bo to potrebno. Šele ko je »Gospod dovolil, da se je vrv strgala« in je v prepad strmoglavilo različno število ljudi ali drugega tovora, so jo na podlagi jasnega znaka božje volje zamenjali.

Vsakdanjost svetlejša od preteklosti

Svojo radovednost v raziskovalnem delu bivanja v Meteori zasujeva s številnimi vprašanji. Kaj vse se je dogajalo na vrhovih nekaterih stolpov in pod njimi? Kako so že pred stoletji lahko brez sodobnih tehničnih pripomočkov zgradili tako mogočna poslopja samostanov na vrhu nepristopnih stolpov? Kako so brez sodobne plezalne opreme in tehnike sploh splezali nanje? Danes je živih še šest samostanov, naseljenih s peščico menihov. Nekateri so odprti obiskovalcem, seveda le delno. Sprašujem se, kakšno je bilo življenje v teh duhovnih gnezdih, z vseh strani obdanih s prepadi. Kako lahko slikovito okolje vpliva na človeka, ki si za svojo glavno življenjsko pot izbere kolektivno samoto in osamitev na vrhu prepadov, fizično ločen od preostalega sveta, na izpostavljenih vrhovih na neki način tudi bliže nebu? Divji kraji, divje zgodbe. Koliko se jih je v obupu katere od kriz vrglo v prepad, mi ni uspelo izvedeti.

Odkrijem pa samostansko ječo za prestopnike med menihi. V eni najvišjih sten, visoko nad tlemi, pod ogromnim previsom, je napol razpadla lesena konstrukcija, kot lastovičje gnezdo pod robom strehe. Strah pred padcem v globino je bil za samostanske jetnike najbrž še dodatna kazen. Midva si privoščiva sprehod skozi hodnike, sobane in terase največjega samostana, Grand Meteoron. Srkava izvleček stoletij, ki na zunaj v Meteori niso pustila skoraj nobenih sledi. Navznoter pa veliko in le del tega je opisan ali naslikan. Kostnica je polna lobanj nekdanjih prebivalcev, prostovoljnih ubežnikov. Danes jih je vse manj, plovba po razburkani gladini vsakdanjosti je očitno vabljivejša od potapljanja v temne globine samosti.

Umik na Olimp

Ko se kopljem v zahajajočem soncu na vrhu Grand Meteorona, med rajskimi vrtovi samostana, ob pogledu na drago ob sebi in razgledu na skrivnostno, divjo pokrajino pod seboj, se predajam občutku, da je na takem lepem, odmaknjenem, samotnem in mirnem kraju laže raziskovati navznoter. In si že odgovarjam, da gre najbrž za iluzijo. Prepadi na poti raziskovanja sebe so globlji od teh v Meteori, manj slikoviti in bolj nevarni. Namesto soplezalca ali soplezalke je upanje, namesto vrvi je vera. In edini obet uspeha je predano nadaljevanje poti, če se seveda ne spotakneš in ne zvrneš pregloboko.

Naslednje, zadnje aprilsko jutro dozori čas za spremembo. V avto naloživa vso turno smučarsko opremo in se zapodiva proti vzhodu. Cilj je seveda nekaj sto kilometrov oddaljeni Olimp, upanje pa, da bo dovolj snega za najino željo.

Prestol bogov

Sredi prostranih pobočij najvišje grške gore, visoko nad pomladno dehtečo zeleno ravnino, na koncu kolovoza, pred napol opuščeno vojašnico, se najina vožnja konča v oblaku prahu. Začuda ni tistega zoprnega, zateženo omejujočega in malo nelagodnega ozračja, tako značilnega za take kraje, še redki vojaki so kar prijazni. Juhuhu, snega je dovolj. To naju je še najbolj skrbelo, saj je ob koncu aprila gora pogosto že precej kopna. Vzpon in zlasti sestop z gore brez smuči bi okrnil doživetje. Iztekajoče se popoldne naju pozdravi na debelo zasneženih strminah, ki so kot ustvarjene za turno smučanje. Sopihajoč vlečeva smučino navkreber, barvit večer se spogleduje z nočjo, ki se bliža hitreje kakor vrh. Priganja naju tudi dvom, ali se sploh vzpenjava na pravi vrh. Olimp je namreč mogočen kompleks vrhov in grebenov, midva pa sva po moji nemarnosti opremljena le s skromnim, nenatančnim zemljevidom. Tik pred vetrovno nočjo vendarle doseževa zanemarjen, delno podrt, ampak nadvse dobrodošel bivak na temenu enega od Olimpovih predvrhov. Ugnezdiva se v prijazni svinjariji. Zavetje je kljub umazaniji prijetno, še posebno zaradi teme, mraza in vetra, ki razsajajo zunaj.

Tako lepo, da je že fraza

Ledeno mrzlo jutro je lepo za bogove, ki so kdo ve kdaj že zapustili Olimp ali pa so se samo skrili z razumom in napredkom zaslepljenim očem. A namenjeno je tudi nama in naužila se ga bova. Velika oranžno rumena krogla se navsezgodaj počasi odlepi od obzorja in lesketajoče obarva gladino prostranega Egejskega morja globoko pod nama, ki izpolnjuje vse južno obzorje. Ožarjeno vodovje vabi h kopanju, jadranju, plovbi, midva pa ga z višine opazujeva v čisto drugi resničnosti: drgetajoča od mraza, debelo oblečena, z nahrbtniki na ramenih, smučarskimi palicami v rokah in turnimi smučmi na nogah. Ko se nežna jutranja zarja na zasneženih pobočjih prelije v slepečo belino, se v enakomernem ritmu vzpenjava po zadnji strmini in na prehodu jutra v dopoldne stojiva na vrhu težko pričakovane gore. Na enem od najvišjih vrhov legendarnega Olimpa, ene prvih gora, ki se je usidrala že v otroških spominih kot gora grških bogov, prizorišče neštetih prevzemajočih zgodb, mistični prestol neznanega, nedosegljivega. Najina današnja presežnost je v čudovitem občutku, da sva na vrhu visoke zasnežene gore, najvišje daleč naokoli, gore z bogato zgodovino, čisto sama, pod nama pa morje in pomladno dehteče ravnine. Prizor in vzdušje za bogove, se kar sama ponudi fraza.

Mala lepotna napaka

A čas za užitek je omejen, dan je sicer že izpolnjen z lepim doživetjem, a zamislil sem si ga še bolj napolnjenega, natrpanega z doživetji tja do poznega večera. Saj res, danes je prvi maj, praznik dela. Midva ga bova prekrstila v delovni praznik doživetij. Z vrha razigrano, po najboljšem možnem snegu, putrčku, ki ga je jutranje sonce ravno prav zmehčalo, odsmučava proti zahodu. Pod nama bele poljane, ki brez ostre meje preidejo v živo zelena pobočja in cvetoče ravnine. Spoj zime in pomladi. Včeraj sva zapustila pomlad, si privoščila zadnje letošnje srečanje z gorsko zimo in zdaj spet prešerno vijugava v dolino, nazaj v pomlad.

Polurno pešačenje z vso težko smučarsko kramo na ramenih do avta je majhna lepotna napaka ture, zaradi katere bodo predhodni in naslednji užitki še toliko bolj izraziti. Naslednjih nekaj ur je izpolnjenih z, milo rečeno, zelo hitro vožnjo, kjer šofer uživam mnogo bolj kakor sopotnica, a je vseeno šlo brez bruhanja. Smer zahod, cilj čim hitrejša vrnitev v divjo deželo skalnih stolpov. Predvidevanje, da na osamljenih podeželskih cestah ne bo policistov, se izkaže za pravilno. Med bivanjem v Grčiji nama je bilo nasploh zelo všeč dopustniško razpoloženje, kamor koli sva prišla. Tu se res brez težav odklopiš z domačega vrtiljaka nagrmadenih obveznosti, napetih rokov in velikih pričakovanj. Res dežela za dopustovanje, ne samo zaradi naravnih lepot in zgodovinskih znamenitosti. A prijetna ležernost dežele ima tudi svojo temno plat, ki jo bo očitno plačevala vsa Evropa.

Živel prvi maj

Zgodaj popoldne prihrumiva v Meteoro, čarobno pokrajino v nebo kipečih divjih stolpov, ki sva jo zapustila včeraj dopoldne. Z neumno, ampak zabavno in dražljivo željo sem si zamislil, da bi v en dan stlačila tako smučanje z najvišje gore Grčije kakor tudi plezanje v enem najvišjih najzahtevnejših stolpov Meteore, ki se imenuje Ypsilotera. A seveda brez pretiranega hitenja in odrekanja užitku, kar bi okrnilo doživetje. Radoveden sem bil, ali bo šlo, izzivček je bila intenzivnost doživetja, zabeljena s kontrasti pokrajine in aktivnosti. In tako se po vratolomni vožnji izpod Olimpa v kampu na hitro nakrmiva, potem pa odhitiva pod mogočne stolpe z vso plezalno kramo.

Popoldne in večer preživiva v enem najlepših gibanj zame, na meji skale in praznine, v topli, z majskim soncem obsijani navpičnici Ypsilotere, na konicah prstov, v napeti, čarobno lepi igri ravnotežja. Plezanje v posebni kamenini Meteore, mešanici peščenjaka in konglomerata, se zelo razlikuje na primer od plezanja v apnencu večine evropskih gora. Oprimki v Meteori so večinoma drobni kamenčki, prilepljeni v steno, pogosto majhni le za konice prstov ali še manj. Tudi psihična obremenitev je včasih velika. Razlike med varovalnimi klini so precejšnje, kar pomeni potencialno zelo dolge in boleče padce, sami oprimki pa so pogosto videti, kot da ne bodo zdržali človeške teže. Z močjo tu ne opraviš veliko, mnogo pomembnejša sta občutek za ravnotežje in dobro delo nog. Vsak trenutek plezanja je nagrada, čas na vrhu stolpa po uspešnem vzponu pa še posebno. Vzameva si ga, saj je konec z užitkom prepletenega mučenja, nekajkrat zabeljenega s ščepcem strahu. Posedava na topli skali ploščatega vrha, obdanega s prepadi, s čudovitim pogledom na druge stolpe in samostane na njih, na mestece Kalambaka, ki je pod mogočnimi skalnimi kolosi kakor igrača iz lego kock. Med spustom po vrveh v vznožje prepada, v mrak prihajajoče noči, bova porabila še kak ostanek adrenalina, še posebno, če se bodo vrvi zapletle in jih bo treba razvozlavati. Sledil bo sprehod po livadah med stolpi, v kamp, v šotor. In na koncu intenzivnega prvega maja bo noč, ki ima svojo moč. Po takih dnevih še posebno. In naslednje jutro se bova prijetno utrujena spet prebudila v čarobnem okolju, sredi neponovljivega ptičjega koncerta in nadaljevala odkrivanje.

Iztok Tomazin