Janez Pikon: Vzpon v pogorju Ankogelgruppe na zelo težko dostopno goro Säuleck, nanjo vodi od koče Arthur von Schmid Hutte po ploščatih kamnitih blokih. 
Dlje časa smo že načrtovali vzpon na Avstrijsko goro vzhodno nad Mallnitzem v pogorju Ankogelgruppe na sicer lahko dostopen tritisočak Säuleck, vzhodno na greben lažja označena pot, južno in zahodno pa plezalna po zahtevni ferrati. Sobotno zgodnje jutro začnemo od doma z dolgo vožnjo in nadaljujemo po Dravski dolini do Mallnitza, ter severno nad vasico, ki od daleč spominja na naše Podjelje. Vozimo se mimo zadnje hiše s prav posebnim znamenjem in umetno kovano ograjico, ja ..., da se Gospod ne bi skotalili po strmem bregu?! zanimivo. Dosežemo parkirišče in nadaljujemo vzhodno na planino Egger Alm (1477 m) in višje planine z jezercem Konradlacke, ter kočo Konrad Hütte (1616 m). Gozdna cesta nas vodi na planino Dosener (1975 m) z že skoraj obnovljeno Planinsko kočo Dösner Hutte. Sledi daljši vzpon ob slapišču in razglednega pobočja v smeri prihoda in že smo pri koči Arthur von Schmid Hütte (2281 m). Pokrajino krasijo obsijani vrhovi in spokojno ledeniško jezero Dösner See. Odmor, potem se severovzhodno vzpnemo čez melišče, ter po poravnanih skalnatih stopnicah.
Označena pot nas privede do odcepa, kjer se smeri delita, vzhodno na greben visoke gore, ter severno po zavarovani plezalni poti. Zavarovana plezalna pot na Säuleck (3086 m) je zelo zahtevna (mestoma ekstremne težavnosti, E) zavarovana plezalna pot, ki je varovana samo z jeklenico.
Pot je postavljena tako, da išče v strmem in navpičnem grebenu težje prehode, vodi čez navpične, izpostavljene predele, tudi previsne, njenih malo manj kot 400 višinskih metrov je zelo zahteven vzpon !.
Gora po težki plezalni smeri južnega grebena z vzhodnim nadaljevanjem po izrazito izpostavljenem grebenu, ne dovoli povzpeti se vsakomur! Prične se z nižjo zahtevnostjo (naklon okrog 65°) ob strmi zajedi, konča pa na divjem grebenu! Manjši oprimki, trdne poličke, kamnite zareze so v pomoč, da z močjo v rokah, trdno voljo, ter trenjem in potegom za jeklenico premegujemo različne pasti v steni.
Na vrhu gore pri križu jih počakam in kličem po imenih, slišim jih, čisto blizu so (naj bi bili). Malo se zjasni in skupinico zagledam na zahodnem predvrhu. Zdravko in Klemen imata opravke na grebenu kakšnih 20 m nižje na srednjem razu. Sporazumemo se preko grebena, ko nas zopet zagrne megla. Shladi se, zopet rosi in pada sodra, vendar vidljivost je dobra na divjem grebenu.
Vreme je zopet čedalje slabše, pade 2 cm sodre, končno se zopet zjasni in posije toplo sonce, tu so na vrhu »mojstri s ferrate,« ki končno srečno splezajo po divjem grebenu na vrh. Na zelo zahtevni zavarovani poti so plezali, ter se s spolzko skalo in vremenom borili Andreja, Viktor, Janez, Klemen in Zdravko. Trikrat hura za Bohinjce in Klemena! Med sestopom čez planine in mimo planinskih koč nas še večkrat opere in pot se zaradi nepropustne kamenine spremeni v potočke… (je ocenila videno na vrhu gore in med potjo članica naše sekcije, Tina).
Janez Pikon