Večer, V žarišču - Zvezdana Bercko: … pustili zunaj.« Triglavski dom na Kredarici je včeraj praznoval 120-letnico. 
Gorenjski glas Primorski dnevnik
Triglavski dom na Kredarici, naša najvišja in največja planinska postojanka, je včeraj v pravih zimskih razmerah in v relativni samoti praznoval 120-letnico.
Razgled seže na vse strani. Proti vzhodu sta Kredarica in Rž, desno Veliki in Mali Pršivec, na drugi strani Krme greben od Debele peči do Draških vrhov, ki se na južno stran nadaljuje v ostenjih Tosca in Vernarja, desno vidimo del Velega polja in v ozadju del Spodnjih Bohinjskih gora; na zahodu se pne Triglav; proti severu se od Triglavske severne stene zvrstijo Pihavec, Dovški Gamsovec, Prisojnik, Razor, Stenar, Dolkova špica, Škrlatica in Martuljške gore, blizu je Begunjski vrh, daleč na obzorju pa se ob lepem vremenu belijo vedno zasneženi vrhovi Visokih Tur. Vse to vidite, če sedite pred Triglavskim domom na Kredarici.
Jakob Aljaž je že vedel, zakaj je prvo slovensko kočo pod očakom pred natanko 120 leti postavil prav tam. Za kupno pogodbo z občinama Dovje in Mojstrana je dal pet takratnih goldinarjev, denar za gradnjo pa so prispevali tudi bralci Planinskega vestnika. Les za kočo je vlačilo 30 delavcev, ki so za to uporabljali 500-metrske vrvi.
Ob odprtju koče 10. avgusta 1896 se je na Kredarici zbralo kakih sto planincev, so poročali takratni kronisti. Praktično nič za merila današnjega časa, ko je 345 ležišč v domu marsikdaj premalo za vse, ki bi radi prenočili tik pod Triglavom. A v domu ne zavrnejo nikogar, poudarja Herman Uranič, ki je junija letos prevzel delo oskrbnika najvišje in največje slovenske planinske postojanke. "Tudi 500 ljudi je že spalo v koči, še nikoli nismo nobenega pustili zunaj," pribije. Na leto na Kredarici povprečno naštejejo od deset do dvanajst tisoč nočitev, vseh obiskovalcev, ki se v domu ustavijo na poti na Triglav ali z njega, pa je kar okoli 40 tisoč.
Zimske razmere ob častitljivi obletnici
A včeraj, na dan 120. obletnice odprtja koče, ko je bila napovedana in potem zaradi napovedi slabega vremena odpovedana spominska slovesnost, je bilo v Triglavskem domu nenavadno mirno. Kredarica je bila vsa v belem. "Pravzaprav ni sneg, bolj sodra je, a razmere so prav zimske," je z nadmorske višine 2515 metrov včeraj okoli poldneva sporočil Uranič, ki pa brez dela vseeno ni bil. "Večer prej je prišlo kakih 20 obiskovalcev, ki zdaj vedrijo v jedilnici in čakajo, da se bo vreme izboljšalo."
Je pa včerajšnji zimski dan vendarle pomenil krajši predah za devetčlansko ekipo Triglavskega doma na Kredarici, ki v letošnji, kljub poznemu začetku zdaj nadpovprečno dobri sezoni, dela vsak dan od 5. ure zjutraj do 22. ure zvečer in od začetka julija do konca septembra praktično nima prostega dne. In že danes bo najbrž precej bolj naporno, jutri pa se tako ali tako začne najbolj udarni vikend cele sezone. Med stotinami obiskovalcev, ki se bodo zgrnili na Kredarico in Triglav, bodo tokrat v večini domači planinci, tako kot ves avgust, medtem ko je bila v začetku sezone več kot polovica obiskovalcev tujcev.
Helikopter pripelje šest ton blaga
Lačni planinci še vedno najraje posegajo po klasičnih planinskih jedeh. "Jota, ričet, golaž, makaronovo meso, ajdovi žganci s kislim mlekom, jabolčni zavitek," našteva Uranič. Kulinarično ponudbo v domu so v primerjavi s prejšnjimi leti precej razširili, ponujajo več vrst peciva, med drugim tiramisu, na voljo so tudi jedi za vegetarijance, tako da se obiskovalci ne pritožujejo nad pomanjkanjem izbire. Bi se pa morali mestni razvajenci zavedati, da je dom na Kredarici odvisen od helikopterske oskrbe, vse, kar v domu potrebujejo, od hrane in pijače do vseh drugih potrebščin, približno vsakih 14 dni pripelje helikopter, naenkrat kar pet ali celo šest ton blaga. V nasprotni smeri gredo po isti poti v dolino smeti. "Odpadke stisnemo, da jim čim bolj zmanjšamo volumen, in jih pospravimo v posebne vreče, primerne za helikopterski transport," razloži Uranič.
Kaj pustijo za seboj tudi planinci
Oskrbnika pa žalosti, da so nekateri obiskovalci še vedno slabo okoljsko ozaveščeni. Če so se nekako le navadili, da odpadkov ne puščajo za sabo na planinskih poteh, pa za kočo to ne velja. "Čeprav so povsod nameščeni koši za smeti, ljudje puščajo različne odpadke kar pod posteljo ali na stranišču. Nekateri so res pravi packi," pravi Uranič. Pozitivne spremembe pa opaža pri opremljenosti planincev, ki se vzpenjajo na najvišji slovenski vrh. Večinoma so primerno opremljeni, tudi tujci, nekoč pogostih prizorov, ko so se zlasti obiskovalci iz vzhodne Evrope v visokogorje podajali kar v sandalih, praktično ni več.
Službovanje na Kredarici ima tudi za Uraniča, ki ima za sabo vrsto let izkušenj z vodenjem doma na Komnu in Koče pri Triglavskih jezerih, svoj čar. "Lepo je tukaj. Z ekipo, ta je večinoma stalna, se dobro razumemo. Pa saj se moramo, več mesecev neprekinjeno smo skupaj."
Zvezdana Bercko
Fotografiji:
Odprtje koče na Kredarici, kjer je bil tudi Jakob Aljaž.
Ker so bile včeraj na Kredarici zimske razmere, so načrtovano slovesnost ob 120-letnici Triglavskega doma preložili na september. (Igor Napast)
Iz zgodovine
Kočo so večkrat povečali – leta 1909, 1954 in 1983.
Leta 1992 so vklopili tudi mobitel, danes ima dom na Kredarici normalno telefonsko povezavo.
Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki pa ne deluje najbolje.
Prvo kočo na Kredarici je na zemlji, ki jo je za 5 goldinarjev kupil dovški župnik Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo Slovensko planinsko društvo. Slavnostno so kočo odprli 10. avgusta 1896.
Na 2515 metrih nadmorske višine je Triglavski dom na Kredarici najvišja slovenska planinska postojanka in najvišja meteorološka postaja. Triglavski dom na Kredarici ima danes 345 ležišč in 300 sedežev v jedilnici, v dobri sezoni, ki je odvisna predvsem od vremena, pa ga obišče do 40 tisoč planincev, do 12 tisoč jih na Kredarici tudi prespi.
"Oče" je bil Jakob Aljaž
Jakob Aljaž je začel o koči razmišljati med gradnjo stolpa na Triglavu, ko je moral prespati v Dežmanovi koči, ki je veljala za nemško. Oskrbnik jim je ponudil prenočišče, a samo zato, ker takrat nemških gostov v koči ni bilo, če bi bili, bi jih zavrnili. To je užalilo Aljažev narodni ponos, zato je uredil vse potrebno za postavitev koče na Kredarici in na otvoritveni slovesnosti pred 120 leti, kjer se je zbralo okoli sto planincev, dejal:
»Čeprav je naša koča slovenska, bo urejena tako, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi, brez razločka, bodo enako sprejeti, to zahteva že slovenska gostoljubnost.«