Delo, 09.02.05 – Karel Natek: k članku Vuk Karadžić ni nič kriv – Zelo zapleten proces
književni listi
Še o pisanju tujih občnih in lastnih imen
V prejšnji številki Književnih listov (19. 1. 2005) je gospa
Julijana Bavčar v članku Vuk Karadžić ni nič kriv predstavila nekaj misli o pisanju tujih občnih in lastnih imen, ki so se ji porodile ob razpravljanju »al" prav se piše tsunami al" cunami«. V sicer korektnem članku je zapisala nekaj preveč posplošenih trditev o prenašanju, ki bi pri manj poučenem bralcu ustvarile vtis, da je to čisto preprosto in je vsakršno »kompliciranje« povsem odveč. Nasprotno, gre za izjemno zapleteno vprašanje, s katerim se pri nas in po svetu ukvarjajo številni strokovnjaki, razne ad hoc in uradno določene delovne skupine jezikoslovcev, geografov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, strokovna združenja, akademije znanosti ter celo Organizacija združenih narodov, zanikanje rezultatov njihovega delovanja v enem samem zamahu pa ni pošteno, tudi če se z nekaterimi stvarmi ne strinjamo.
Zelo zapleten proces
Prevzemanje tujih besed je v vseh jezikih zelo zapleten proces, tudi veliko besedno bogastvo našega jezika (ok. 110.000 besed) je rezultat hkratnega notranjega razvoja in jemanja od drugih v toku tisočletnega zgodovinskega in kulturnega razvoja, toda geografsko omejenega na razmeroma ozek srednjeevropski prostor. Ker na tem prostoru mnogi pojavi ne obstajajo, naši predniki niso prišli v stik z njimi in jih zato pač niso poimenovali. Ko se je tudi nam v drugi polovici 20. stoletja odprl svet, smo prišli nenadoma v stik z množico novih imen, pojavov in pojmov in s tem pred nalogo, kako jih prenesti v naš jezik oziroma poimenovati. Pri tem živi jezik ubira različne poti: pogosto prevzame kar originalno besedo, včasih jo malo posloveni, včasih pa se posrečeno najde nova beseda, ki se takoj »prime«. Spremljanje (in do neke mere usmerjanje) tega procesa je zelo pomembna naloga jezikoslovcev, pa tudi drugih znanstvenih strok, ki so dolžne skrbeti za lastne strokovne terminologije, množični mediji pa imajo veliko odgovornost pri prenašanju tujih besed v splošno rabo.
Nekatere novinke udarijo kot strela z jasnega
Zaradi geografskih in zgodovinskih okoliščin se v sodobnem svetu nekaj jezikov pač širše uporablja kot drugi, zato prihajajo nove besede k nam s posredovanjem teh jezikov. S tem ni nič narobe, saj besede od nekdaj prihajajo v naš jezik po različnih poteh, nekoč zlasti prek nemščine in južnoslovanskih jezikov, danes pač predvsem prek angleščine in francoščine. Nekatere novinke prihajajo počasi in se v splošni rabi neopazno ter postopoma udomačujejo, npr.
taekwondo ali redkeje
taekvondo in
tekvando (iz korejskega taegwondo), druge z vso grozljivostjo udarijo v naš jezik kot strela z jasnega, kot npr. lanski
tsunami oziroma
cunami (iz japonskega tsunami). V kateri obliki se bodo te prevzete besede vključile v naš jezik, naj sčasoma odloči splošna raba, saj ne moremo kar naenkrat vseh prevzetih besed nasilno podomačevati, še zlasti dokler se ne uveljavijo v široki uporabi (npr. strokovni termini za pojave izven našega izkustvenega prostora).
Na osnovi izkušenj pri prenašanju zemljepisnih imen se ne morem strinjati s trditvijo gospe Bavčar, da »... tiste besede, ki prihajajo iz jezikov, ki se ne pišejo v latinici, slovenimo neposredno, ne morda tako, kot jih prečrkuje večja angleščina«. Le komu bi npr. služil geografski atlas s fonetično zapisanimi arabskimi, indijskimi, kitajskimi in drugimi zemljepisnimi imeni v sedanjem času globalizacije? Že v rajnki Avstriji v 19. stoletju in pozneje v Jugoslaviji, ko je bil svet še povsem drugačen, je bilo to nesprejemljivo, zahtevati danes, da bi morali vse, kar v izvirniku ni zapisano v latinici, prevzemati v slovenski jezik v nekakšni »približno fonetični obliki«, pa je enostavno neizvedljivo. Kot geograf lahko to z argumenti in zgledi iz drugih jezikov dokažem za zemljepisna imena, verjetno pa podobno velja tudi za druga lastna in občna imena.
Zahteva po tako doslednem slovenjenju vsega iz nelatiničnih pisav tudi ni povsem v skladu s splošnimi načeli prevzemanja tujih besed in besednih zvez v Slovenskem pravopisu (§ 161), ki dopušča različne stopnje prevzemanja in, med vrsticami, tudi določeno mero »potrpežljivosti«, saj se lahko tuje besede in besedne zveze vključijo v naš jezik kot izposojenke, tujke ali polprevzete besede, domačimo pa jih bodisi v izgovoru, oblikoslovju, skladenjski rabi in pisavi. Prav tako pravopis ne zahteva izključno domačega (fonetičnega) zapisa občnih besed iz nelatiničnih pisav, pač pa samo § 164), da jih »... načeloma pišemo le po domače ...«, načeloma pa je nekaj drugega kot vedno.
Neskladje s splošnimi načeli pravopisa
Na prvo neskladje s temi splošnimi načeli pravopisa naletimo že pri napačnem in povsem nepotrebnem podomačevanju lastnih imen iz nekaterih jezikovnih območij Afrike in Azije, čeprav tam uporabljajo izključno latinico. Morda gre pri tem tudi za napačno razumevanje geografskega didaktičnega načela »od bližnjega k daljnjemu«, zaradi katerega smo zelo občutljivi na dvojezične napise v našem zamejstvu, za bolj oddaljene dežele in tamkajšnje ljudi nam je pa malomar, lahko pa bi to opredelili tudi kot neke vrste zapozneli neokolonialistični pogled na izvenevropske dele sveta!
Strinjam se z avtorico, da nihče nikogar ne sili pisati Džordž Buš ali Toni Bler, toda imena ljudi z afriške celine ali od kod drugod pa mirno popačimo, četudi se ti od mladih nog vedno podpisujejo v latinici, enako kot Tony Blair ali mi Slovenci. Nekaj primerov: ime generalnega sekretarja OZN Kofija Annana mirno pačimo v Kofi Anan, ker je pač iz Afrike (?!), ne glede na to, da so v njegovi domovini Gani tudi po osamosvojitvi (1960) obdržali angleščino za uradni jezik. Podobna usoda je v zadnjih letih doletela nekdanjega kenijskega predsednika Joma Kenyatto (Džomo Kenjata v Delu, 9. 7. 2002; primere navajam večinoma po besedni zbirki Nova beseda; Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), pa nekdanjega gvinejskega predsednika Sekou Touréja, ki je postal Seku Ture (Gvineja je bila francoska kolonija, zato se tamkajšnji ljudje pišejo po francosko). Enako smo ime sedanjega indonezijskega predsednika Susila Bambanga Yudhoyonoja zmaličili v neprepoznavni S. B. Judojono (Delo, 10. 8. 2001), čeprav Indonezijci pišejo izključno v latinici. Podobno pačimo izvenevropska zemljepisna imena iz latiničnih pisav, npr. Banda Ače (Delo, 25. 1. 2005; Banda Aceh, Indonezija), Jaunde (Gabon) (Delo, 10. 1. 2001; pravilno Yaoundé v Kamerunu in ne v Gabonu!), Džogdžakarta (Yogyakarta, Indonezija), Niamej (Niamey v Nigru; Delo, 14. 5. 2004), in tako naprej, toda Freetown v Sierra Leoneju je pa v redu, ker je po angleško!
Prenašanje iz nelatiničnih pisav
Še bolj se stvari zapletejo pri prenašanju občnih in lastnih imen iz nelatiničnih pisav, iz jezikov, ki so po zgradbi in temeljnih načelih izražanja popolnoma drugačni od našega. S tem se po svetu ukvarjajo celi inštituti, pa še vedno ne najdejo »dokončnih« rešitev, ker teh pri jezikih pač ni. Kljub tem prizadevanjem Slovenski pravopis (§ 180) zahteva (tudi v nasprotju z lastnimi splošnimi načeli iz § 161 in § 164) domačenje vseh nelatiničnih imen, kar pa je strokovno sporno in praktično neizvedljivo: »Podomačeno pišemo imena vseh vrst iz grških in ciriličnih pisav (izjema je srbsko-hrvaška) [kot da Hrvati uporabljajo cirilično pisavo?!], azijskih (izjema je turška) [le čemu samo turška, ne pa tudi malajska, indonezijska, vietnamska, ki so prav tako latinične?], afriških, polinezijskih in drugih ...«
Pri pripravi več slovenskih geografskih atlasov ter splošnih leksikonov smo se morali vsakič z uredniki odločiti za zavestno kršenje tega povsem neživljenjskega določila ter sprejeti pristop, ki ga že vrsto let priporoča OZN oziroma njena Strokovna skupina za zemljepisna imena (UNGEGN, United Nations Group of Experts on Geographical Names) in ga je sprejela tudi Slovenija. Eno od njihovih temeljnih izhodišč je, da pisanje tujih zemljepisnih (in drugih) imen ni zgolj jezikovno vprašanje, saj je »konsistentna raba pravilnih zemljepisnih imen bistvena sestavina učinkovitih mednarodnih komunikacij in spodbuja družbeno-gospodarski razvoj, ohranja kulturno identiteto ter nacionalno infrastrukturo.« (UNGEGN brochure)
Bistvo tega pristopa je, da vsaka država pripravi standardiziran seznam zemljepisnih imen, zapisanih v obliki, v kakršni se naj bi njihova imena uporabljala v mednarodnih komunikacijah in drugih pisavah, drugi pa zapise teh imen prevzamejo v tej (izvirni) obliki in jih preoblikujejo zgolj v skladu s slovničnimi pravili, ne pa podomačujejo ali prevajajo. S tem pristopom pridemo gotovo do optimalnih rešitev, saj lahko le domači strokovnjaki najdejo najboljše rešitve za svoj materni jezik. Tak pristop se je najprej obnesel pri zapisovanju kitajskih imen v pinyinu, ki je danes splošno sprejet skoraj povsod po svetu in vse bolj tudi v Sloveniji (le na TV Slovenija je umrl nekdanji kitajski predsednik Džao Dzijang – drugod Zhao Ziyang; tam je mesto Džengdžov – drugod Zhengzhou). Očitno je pinyin tako dober za zapisovanje kitajskih besed v latinici, da so ga kljub dolgoletnim političnim zadržkom (uvedla ga je komunistična Kitajska 1958) julija 1999 sprejeli celo na Tajvanu, samo pri nas ne gre in ne gre.
Toda pinyin ni edini obstoječi način prenašanja občnih in lastnih imen iz drugih pisav v latinico, podobni sistemi obstajajo tudi za druge pisave in jezike, treba jih je samo poznati in upoštevati. Za japonska imena se je npr. v tujini bolj uveljavil Hepburnov sistem prečrkovanja (po njem pišemo Fuji-san) kot od japonske vlade 1937 predlagani kunrei-shiki (po njem Huzi-san). V Južni Koreji so leta 2000 dotedanji McCune-Reischauerjev sistem prečrkovanja iz 1939 zamenjali z njihovemu jeziku ustreznejšim sistemom (novi hangeul), ki ga bomo ravno tako morali prej ali slej sprejeti (prej Pusan, po novem sistemu Busan; otok Cheju = Jeju, mesto Ch"ŏngju = Cheongju, Sŏul = Seoul, poslovenjeno Seul). Azerbajdžan je po osamosvojitvi (1991) postopoma opustil cirilico, ki mu jo je vsilila Rusija, tako da je od 2001 obvezna raba prilagojene latinice, zelo podobne kot pri sorodnem turškem jeziku, in še bi lahko naštevali.
Nobeno pravilo ni popolno brez izjem in tako je tudi pri zapisovanju tujih lastnih (zemljepisnih) imen. Na eni strani imamo t. i. eksonime, svoja imena za tuje kraje in druge pojave iz našega kulturnega kroga (Dunaj, Benetke, Rim, Budimpešta, Laba, Temza), druga imena zaradi pogoste rabe pišemo malo po naše (Pariz, Nica, Lizbona), pri imenih iz drugih delov sveta pa z doslednim fonetičnim zapisovanjem ne bomo prišli daleč niti po cesti, niti po zraku ali internetu, tudi vaša pošta ne bo prišla na pravi naslov, če boste od poštarjev zahtevali, naj jo odpremijo v mesto Džandžjakov na Kitajskem.
Karel Natek
Oddelek za geografijo Filozofske fakultete