NEJC ZAPLOTNIK, 1952-1983 — legenda slovenskega alpinizma, ki so jo pripravili v Gorenjskem muzeju in je na ogled v avli Mestne občine Kranj, Slovenski trg 1.
Marija Štremfelj je ob odprtju razstave Nejc Zaplotnik – alpinist
Avtorici razstave sta mag. Monika Rogelj in Jelena Justin, na petih panojih pa je razstavljena kratka biografija Nejca kot alpinista, himalajca ter pisca.
Fotografije so posodili njegova družina, prijatelji in soplezalci. Ob odprtju pa je bilo na ogled tudi nekaj predmetov: čevlji z Everesta, fotoaparat, pisalni stroj, vetrovka, priznanja ter različne izdaje Poti.
Fotografije: Gorenjski muzej
Marija Štremfelj ob odprtju razstave:
Spoštovane, spoštovani!
Nejc Zaplotnik – alpinist: to je naslov, ki z velikimi črkami krasi vitrino, postavljeno v njegov spomin v Gimnaziji Kranj. Bile so še druge ideje, kako nasloviti Nejčevo gorniško opremo in s tem opozoriti na čas, ko je Nejc kot mlad fant iskal odgovore na svoja življenjska vprašanja tudi v tem hramu učenosti. Nejc Zaplotnik – pisatelj, Nejc Zaplotnik – vzornik mladih alpinistov, Nejc Zaplotnik – mislec, pa še kaj. V sebi je združeval vse te lastnosti ( značilnosti ), a zdi se mi, da bi tudi on izbral to, za kar smo se odločili mi: Nejc Zaplotnik – alpinist.
Alpinistična dejavnost zahteva svoj čas, svojo življenjsko filozofijo in individualizem. Alpinizem so korenine, ki čvrsto priklepajo drevo v zemljo. Napajajo se v vodnih izvirih globokih prepadov, glasni tišini vetrov v grebenih in prijateljskem pomenku dveh ljudi, ki se z brezpogojnim zaupanjem navežeta na skupno vrv. Bolj, ko se alpinist predaja svoji poti, globlje korenine požene. Nevidne so zunanjemu svetu. Zaslutimo in prepoznamo njihovo vrednost šele potem, ko iz njih požene krošnja, polna sadov.
Ja, Nejčeva bera sadov je bila bogata, čeprav je bil čas kratko odmerjen. Prvenstveni vzponi, ponovitve težkih smeri in uspehi na odpravah v tuja gorstva so merljivi sadovi njegovega dela. Danes je nekaj čisto običajnega, da nas na poti na Sv. Jošt prehiti tekač. Malokdo pa ve, da je bil Nejc eden izmed začetnikov načrtnega treninga kot priprave za težke vzpone v tujini in doma.
Zelo rad je pripovedoval z njegovim značilnim nasmehom o srečanju s kmetom, ki je kosil travo ob poti po kateri je pritekel iz mesta. Ponujal mu je grablje, da ne bo metal moči brez potrebe v stran.
Ob pretečenih kilometrih, vzponih in sestopih, žeji in lakoti pa so se v njegovi glavi rojevala vprašanja o smislu življenja in o zavedanju občutkov, ki jih je doživljal v ekstremnih situacijah. Ni samo zamahnil z roko in jih potisnil v stran, ampak je iskal odgovore v pogovorih z prijatelji. Nemalo četrtkov, ki so bili za kranjski ferajn najpomembnejši dnevi v letu, so nas po takih pogovorih metali ven iz gostilen. Pogosto je z velikim žarom razlagal svoja razmišljanja. Večini se je zdelo, da je to le nesmiselno govoričenje, brez glave in repa.
Pa ni bilo tako. Svoje misli je zaokrožil v smiselno celoto v knjigi Pot. Vsak v njej najde nekaj zase. Zdi se mi, da je v tej knjigi ubesedil to, kar večina gornikov doživlja, pa svoja občutja ne zna razložiti . A njegova razmišljanja vznemirjajo tudi ljudi, ki ne hodijo v gore in ne berejo planinske literature.
Nejc se je pogosto ustavljal v naši hiši na poti na Rupo. Z Tonetom sta v obdobju osnovne šole ustvarjala v očetovi čevljarski delavnici. Lotila sta s tudi izdelave jadrnic, ki sta ju izdelala do najmanjših podrobnosti. Učitelj tehničnega pouka ni verjel, da sta ladji naredila sama. Ocenil ju je s prav dobro oceno. Nejc, ponižan in razočaran, se ni sprijaznil z oceno. Boril se je za resnico in dosegel opravičilo. Tak mi je ostal v spominu. Človek, ki upa proti upanju, ki pada in vstane in za sabo dvigne še vse, ki verjamejo vanj.