Slovenske novice, Dan v novicah - Boštjan Fon: Sto žensk
Čeprav se vlaga še oklepa njihove pohodniške opreme, bi številne udeleženke 44. pohoda Sto žensk na Triglav z Novicami rade naskakovale očaka tudi naslednje leto Gorski policisti so na pohodu ustvarili ozračje varnosti in zaupanja, čeprav so nekatere pohodnice pričakovale, da bodo z njimi v planinski postojanki žurirale do jutra Vsak vodnik je poleg svoje opreme tovoril še devet kilogramov dodatne »Vodniki ste z ženskami imeli toliko živcev in potrpljenja, da smo se čudile. Česa takega res nismo pričakovale,« je dejala ena od udeleženk
Ljubljana, 7. septembra: Kako to, da se fantje držijo takole za sebe?« je bilo kar precej vprašanj po prihodu v dom Planika, ko so gorski policisti premočeni do kože sedli za omizje in mirno čakali na razplet vremenskega divjanja zunaj. Hja, drage dame, tiste, ki ste si želele žuriranja po koči ... Naši vodniki so imeli na sebi uniforme, bili so v službi in so se tako opravi kot nalogi ustrezno vedli ter se na razmere odzvali zrelo in v skladu z bogatimi gorniškimi izkušnjami, ki jih imajo. Je treba povedati sploh še kaj več?
Da so bili gorski policisti, ki smo jim zadali nalogo vodenja našega tradicionalnega, že 44. pohoda stotnije žensk proti Triglavu, res na vrhunski ravni, povedo izjave nekaterih naših udeleženk, ki so morda tudi zaradi njihovega načina vodenja kolone dobile zaupanje vase, ki ga prej niso poznale.
Vladimira Bučevec, ena izmed štirih kamniških gasilk, ki so pohod končale na Bledu s sladkimi kremnimi rezinami: » Z ženskami ste imeli toliko živcev in potrpljenja, da smo se čudile. Česa takega nismo pričakovale. Zadovoljne smo zaradi same organizacije in vodenja, saj se kljub res ekstremnim razmeram v gorah nismo počutile ogrožene. Nihče, pa naj je bilo še tako naporno in hudo, ni izgubil mirnosti v samem govorjenju in kretnjah na celotni poti, kar je delovalo pomirjujoče. «
Gabi Cibašek iz Šinkovega Turna je dejala, da se bo večkrat podala v gore: »Pohod se mi je zdel super, seveda bi bilo fino, če bi prišli do vrha, ampak ker upanje umre zadnje, se nadejam, da bom spet izžrebana naslednje leto in da nas bodo spet vodili gorski policisti. Z Novicami bi še enkrat poskušala priti na Triglav, saj je bila predvsem luštna družba, kar je najbolj pomembno.«
Tudi Martina Troha iz Mengša, sestra znanega hokejskega trenerja Bojana Zajca, je v rdečem ogrinjalu stiskala zobe: »Po pohodu se počutim super. Čeprav sem prišla na Planiko premočena in utrujena kot že dolgo ne, sem sprejela sklep, da nikoli več ne bom zaradi oblakov ostajala v dolini. Dan po vrnitvi s pohoda Sto žensk na Triglav sem šla na Golte. Zdaj sem v gozdu in gobarim. Če bo sreča na moji strani, bi rada naslednje leto šla z Novicami še enkrat.«
Mislili na vse
Dan po koncu zahtevnega projekta smo sedli z Robertom Kraljem, ki je v vlogi vodje pohoda narekoval tempo in ga s pomočjo drugih vodnikov in zdravnice Ane Mauko prilagajal pohodnicam: »V takih vremenskih razmerah smo šli v gore le službeno, torej kar je bilo posebnih usposabljanj in podobnega. Tako velike skupine žensk še nisem nikoli imel za seboj. Tiste, ki še niso bile na Triglavu, si ne predstavljajo, da je od Planike do vrha še bolj naporno, predvsem pa nevarno. Zato so ob pojavu sonca v soboto spraševale, zakaj ne gremo gor, in bile ob tem, da ne gremo, kar malo razočarane. Vendar je varnost nam zaupanih na prvem mestu. Ne le da je treba misliti, kako bi šlo od Planike do vrha in nazaj, temveč je treba predvideti tudi situacijo, kako bi pristopili k reševanju, če bi šlo kaj narobe. « Pravi, da zaradi vremena nikoli ne moreš biti pameten: »Ko je najbolj padalo v breg proti Planiki, nisem bil v strahu, ker ni tako izpostavljen teren, da bi bilo nevarno. Poleg tega so gorski policisti imeli s seboj vsak posebej poleg osebne gorniške opreme še svojo vrv, vponke in neskončne zanke za sidrišča, vsak od njih je imel komplet za prvo pomoč.«
Ker se je vedelo, da v petek ob primeru nezgode ne bo možen helikopterski nalet do poti, kjer smo hodili, so fantje celotno pot nosili s seboj nekaj vakuumskih opornic za okončine, poleg tega pa so razstavili tudi transportno sredstvo UT2000 za primer resnejše poškodbe ter imeli še nekaj dodatne opreme za reševanje: »S tem pripomočkom za reševanje v gorah ponesrečenega spraviš do najbližje koče, do prvega zavetja.« Dodatna oprema za varovanje in reševanje, ki jo je moral vsak gorski policist nesti na svojem hrbtu, je tehtala dobrih devet kilogramov.
Veliko pohodnic je izrazilo željo, da bi ob letošnjem spodletelem naskoku na vrh šle z nami še enkrat naslednje leto. Če bi le lahko ugodili vsem željam! Samo letos je bilo toliko prijav, da bi v eni gorski sezoni na vrh Triglava lahko peljali po sto žensk prav vsak vikend!
Boštjan Fon