Tokrat sva se Tanja in Andrej Grmovšek (oba člana APD Kozjak Maribor) podala na pot v Azijo, natančneje raziskovati ogromno Kitajsko. Prvič sva na stene v zahodnem Sečuanu pomislila pred tremi leti, ko sva v letnem zborniku American Alpine Journal odkrila članek Toma Nakamure.
Tokrat sva se Tanja in Andrej Grmovšek (oba člana APD Kozjak Maribor) podala na pot v Azijo, natančneje raziskovati ogromno Kitajsko. Prvič sva na stene v zahodnem Sečuanu pomislila pred tremi leti, ko sva v letnem zborniku American Alpine Journal odkrila članek Toma Nakamure. Članek naju je pritegnil s številnimi slikami, na katerih so bile ogromne granitne stene, pod njimi pa vsakič napis "še nepreplezano". Kaj lepšega si lahko človek želi v današnjem času?! Očitno je letos dozorel čas za to odpravo. Na pot naj bi odšla že aprila, a nama je izbruh virusa SARS to preprečil. Odpravo sva morala preložiti na jesenski čas, kar pa se je bilo na koncu glede vremena, ciljev in načrtov izkazalo za veliko primernejši čas za obisk teh gora.
Pravzaprav pa sva pred odhodom na Kitajsko uspela pridobiti le manjši del informacij o področju kamor sva bila namenjena. Največ sva si pri iskanju informacij pomagala s članki T. Nakamure, z internetom ter z osebnimi informacijami od vseh tujih plezalcev, ki so tam že bili, to so Charlie Fowler, M. Pennings, C. Luebben in Mick Fowler. Največja ovira na celotni odpravi je bila ta, da ni mogoče dobiti dobrih zemljevidov.
Te gore sedaj spadajo pod Narodni park Siguniang, katerega so Kitajci začeli na veliko tržit. S tem so v te gorske doline uvedli velike spremembe - nove ceste, hotele, mase kitajskih turistov. Kljub relativno lahko dostopnosti sem do sedaj še ni prišlo veliko alpinistov oz. odprav. Pravzaprav sva bila letos edina odprava v tem območju, na splošno pa ena zelo redkih odprav, ki jim je sploh uspelo kaj preplezati. Večina dosedanjih odprav je poročala o slabem, zelo spremenljivem patagonskem vremenu. Vreme tukaj je res nenavadno in zelo spremenljivo. S svojim lahkim in hitrim stilom sva ga maksimalno izkoristila in tako uspela preplezati kar dve prvenstveni smeri.
V sredini septembra 2003 sva se odpravila na pot, ki naju je iz Ljubljane, čez Frankfurt vodila v Beijing (Peking). Najina kilaža je bila omejena na 20 kilogramov prtljage. Kljub temu sva uspela na Kitajsko pritovorit tako vso ledno kot vso skalno opremo. Že doma pa sva se odločila za lahek alpski način plezanja, tako sva imela od vrvi zraven le dvojčka in še eno enojno vrv za rezervo. V Bejingu sva še isti dan ujela vlak za Chengdu, ki je glavno mesto v provinci Sečuan. Po dnevu in pol vožnje na vlaku sva nadaljnje tri dni preživela v Chengduju, kjer sva tudi nakupila vse potrebno za tritedensko bivanje pod stenami. Vreme je bilo sivo, zabasano in megleno. Z avtobusom sva se po sedmih urah pripeljala v nekoč majhno tibetansko vas Rilong, danes pa pravo mestece z ogromnimi turističnimi hoteli. Na najino presenečenje in veselje je prevladovalo sončno vreme. Že takoj naslednje jutro sva šla na ogled tako želene doline Shuangqiao Gou. Pogledat ali 1000-metrske granitne stene sploh obstajajo. S turističnim avtobusom so naju po novi cesti zapeljali v 35 kilometrov dolgo dolino. Sprva ni bilo nič sten, ki bi naj bile za naju, na koncu doline pa sten kolikor hočeš. Naredila sva načrt kam in kako bova šla in skušala kaj preplezati. Sama kar nisem mogla verjeti med kakšnimi hribi sva se znašla. In vsi ti vrhovi in stene le čakajo na svoje osvajalce. Raj v pravem pomenu besede! Bila sva popolnoma navdušena. Najbolje od vsega je to, da se Kitajci ne zavedajo kakšne bisere imajo pred seboj. Drugače bi tuje alpiniste ob obisku teh gora še bolj zacarinili. A kdo pravi, da se to ne bo zgodilo v naslednjih nekaj letih. Modro nebo je obetalo lepe dneve. Še isti dan sva plačala vsa dovoljenja za dostope na vrhove in bivanje v parku. Vreme je bilo treba izkoristiti in to čim prej!
Naslednji dan sva se z vsemi 100 kilogrami opreme selila pod najin prvi nagledan cilj. Vso opremo sva pustila pri bližnjem tibetanskem pastirju in se še isti dan le z minimalno opremo napotila pod nagledano goro. Dostop, katerega sva si zamislila čez strmo pobočje je bil prava muka. Pikajoč češmin, strme plate poraščene z mokrim mahom, ogromni rododendroni, ki te niso spustili skozi. Po osmih urah in več kot 1000 metrih višinske razlike sva si uredila bivak pod obokom južne stene gore, ki sva jo kasneje poimenovala Tan Shan (4943 m). Čez noč se je vreme malo poslabšalo. Naslednje jutro sva vstopila v nagledano linijo v levem delu stene. S seboj sva iz doline vzela le komplet frendov in jebic. Smer sva preplezala v čistem stilu - za nama ni v steni ostalo nič. Najtežji, četrti raztežaj je postregel z delikatnim plezanjem v platah, kjer približno 15m ni bilo mogoče namestiti nobenega varovanja. Zelo resen raztežaj. Kot prvopristopnika sva se povzpela na najvišji vrh, na katerem sva tudi pustila kos vrvi za spust. Po koluarju na jugovzhodni strani sva sestopila pod steno. Še enkrat sva bivakirala in se naslednji dan vrnila v dolino. Prvenstveno smer Don´t fly away sva preplezala 25. septembra.
Nato sva se z vso opremo preselila 10 km po dolini navzgor in si nasproti najinega naslednjega cilja, goro Putala Shan postavila bazo. Naslednje tri dni sva počivala in opazovala ter proučevala vse bolj spremenljivo vreme (sonce, oblaki, kapljice dežja, veter, sonce,.) in iz dneva v dan bolj drugačno steno. Ta je bila vsak dan manj zasnežena. Zato sva se odločila, da bova vso ledno opremo pustila kar v dolini. 29.09. sva bila namenjena pod steno Putala Shana (5428 m), a nama je vreme to preprečilo. Svoj namen sva tako uresničila naslednji dan. Spet je sledil dolg, strm in naporen dostop. Bivakirala sva pod steno in naslednji dan še v temi vstopila v osrednji del stene. Ponovno sva želela plezati čim lažja in čim hitreje. Tak hiter stil se nama je ponovno obrestoval. Iz doline sva si nagledala najbolj logičen prehod čez steno, sploh glede na to, da gora do tedaj še ni imela pristopa na vrh. Spodnji del smeri je bil objektivno zelo nevaren, saj je kamenje žvižgalo od vsepovsod. Srednji del se je postavil pokonci in sledilo je 400 metrov strmega plezanja. V sredini smeri se je Andreju izpulil kamen. Pri čudnem obratu v zraku je z rebri zadel na izbočen raz, kamen pa je priletel na mojo ramo. Še v šoku je preplezal naslednji raztežaj in sklenil, da kljub bolečinam nadaljujeva proti vrhu. Vreme je se je ves dan spreminjalo (megle, veter, sonce, črni oblaki.). Od markantnega stolpa naprej (17 R), kjer se je pričel pojavljati sneg, sva mislila, da bova takoj na vrhu. A je nagledana linija iz doline krepko varala. Severni vrh gore Putala Shan sva dosegla 1. oktobra, pol ure pred temo, po 11 urah plezanja brez večjih počitkov. Smer sva preplezala le z uporabo frendov in jebic. Raje kot da naju noč ujame na kakšni izpostavljeni snežni polici sva se odločila za mrzel bivak na vrhu. Mrzlo noč sva tako preživela na neudobni poševni plati, viseča v frendih. Naslednje jutro sva v megli pričela s spustom v dolino, po zamrznjenih in z ivjem obloženih vrveh. V steni sva v območju najine smeri pustila opremljen spust. Popoldne sva dosegla vznožje, vmes pa doživela spet kanonado. Pod steno sva ponovno bivakirala in naslednji dan sestopila v dolino. Andrejeva rebra so se krepko razbolela.
Ponovno sva si postavila bazo v dolini, nasproti gore
Putala Shan. Naslednji dan se je vreme poslabšalo, močan dež je prešel v sneg in čez noč je zapadlo 20 centimetrov novega snega. Še sreča, da naju ni takšno vreme ujelo v steni! Stene so bile spet čisto bele, tako kot prvi dan, ko sva prišla v to magično dolino. Andrejeva poškodba je obljubljala da bo trajala. Žal sva se mogla posloviti od najinega še tretjega nagledanega cilja. Čez dva dni sva zapustila dolino Shuangqiao Gou in se vrnila v Rilong. Ker se je vreme ponovno izboljšalo sva se odpravila pogledat še sosednjo dolino Changping Gou, v kateri se nahaja slavni Siguniang Shan (M. Fowler, Zlati cepin 2002). Po 12km hoje sva prišla pod severno steno Sigunianga, ki obeta še marsikakšno dobro linijo.
Nato sva se ponovno preselila v Chengdu, v hostlu pustila večji del najine opreme in se odpravila raziskovati še bolj zahodni in hribovit del Sečuana. Največji problem plezanja na Kitajskem je prav ta, da je skoraj nemogoče priti do informacij kje je kaj dobrega, kam se splača iti, kako priti do tja. V naslednjih štirinajstih dneh sva se tako po gorskih cestah prevozila 1800 kilometrov in videla ter poslikala ogromno dobrih hribov ter področij, ki so zagotovo vredna obiska. Ob meji s Tibetom sva zavila na jug, v provinco Junan, ki ima odlične visoke gore (prav tako večina še neosvojene).
Najino raziskovanje sva nadaljevala na kitajskem krasu, kjer sva obiskala skale v okolici Kunminga (Junan) ter skalni gozd - Shi Lin, oba imata ogromni plezalni potencial. S plezanjem sva nadaljevala v provinci Guanxi, v okolici mesta Yangshuo. Prevladovale so športno-plezalne smeri, v območju pa vzdržujejo tudi plezanje daljših smeri zgolj na tradicionalno varovanje. Andrejeva poškodba reber se še kar ni hotela posloviti. Kljub temu sva v slabih dveh tednih, kar sva bila tukaj preplezala skoraj vse smeri v tem območju.
Z avtobusom sva se vrnila v Chengdu, vzela vso opremo in bila po dnevu in pol ponovnega sedenja na vlaku spet na izhodišču najinega zelo dobrega in uspešnega plezalno raziskovalnega potovanja, v Bejingu. Konec novembra 2003 sva se vrnila v Slovenijo.
Več informacij, slik, skice in zemljevide na kitajska.odprava.net
Dosežki odprave Sečuan 2003:
- prvenstvena smer na Tan Shan (4943 m): Don´t fly away (V, VIII/VIII+ obv., 570 m, 400 m, 11 R), prvi pristop na goro, katero sva poimenovala Tan Shan; dolina Shuangqiao Gou, Sečuan
- prvenstvena smer na Putala Shan (5428 m), Dalai Lama (VI, VIII-, 1300 m, 800 m, 22 R), prvi pristop na goro/severni vrh, dolina Shuangqiao Gou, Sečuan
Preplezala sva tudi več športno-plezalnih smeri (NP do 5.12c) v provinci Guanxi, območje Yangshuo (kitajsko športno-plezalno področje z največjim in najboljšim potencialom). V tem področju sva preplezala tudi nekaj daljših smeri na tradicionalno varovanje.
Uresničitev odprave so podprli:
APD Kozjak Maribor, City Wall, Dimnikarstvo Županek, DuMo, Foto TABOR, IGLU Šport, Komisija za alpinizem PZS, LANcom, LEKIS, MIKRO + POLO, SCHRACK ENERGIETECHNICK, TIP PRI, TREKING Sport, VRH, Zavarovalnica