Pavle Šegula: Avstrijsko planinsko društvo – Österreichischer Alpenverein (ÖAV) je leta 1948 priredilo tečaj za predstavnike gorskih reševalnih služb evropskih alpskih držav.
Imelo je tehtne razloge: Prvo na svetu je ustanovilo gorsko reševalno službo (1896), jo do leta 1939 organizacijsko utrdilo, tehnično posodabljalo in bilo dober zgled tudi drugim. Med 2. svetovno vojno je v nemški vojaški Sanitetni šoli St. Johann/Tirol in Fulpmes služilo nekaj izbranih avstrijskih in nemških gorskih reševalcev z nalogo, da ustvarijo pripomočke za reševanje in prenos ranjencev v težko prehodnem in gorskem svetu. Bili so uspešni, saj so pri delu mislili tudi na čas po vojni, ko bodo ti izdelki povečali možnost za preživetje pogrešanih in ponesrečenih v gorah ter bistveno olajšali delo gorskih reševalcev po vsem svetu.
Po razpadu »Tretjega Rajha« je Avstrija spet postala samostojna država. Zasedbene oblasti: Američani, Angleži in Francozi so ji bili po zaslugi spretnih politikov dokaj naklonjeni, saj so se nekateri že ozirali za zavezniki proti močni Sovjetski zvezi. Planincem in gorskim reševalcem, katere je povezal Hans Auer, je kazalo dobro. 24. avgusta 1946 so se zastopniki reševalcev iz zveznih dežel dogovorili za obnovitev reševalnih postaj in ustanovitev povezovalnega organa (1947). Ta ni počival; hotel je čim prej vzpostaviti stike s tujimi reševalci in jih seznaniti z novostmi. S pomočjo in pod okriljem, morda pa celo na pobudo ÖAV še pred uradno ustanovitvijo samostojne Avstrijske gorske reševalne službe – ÖBRD (1949) je v času od 28.08. in 02.09.1948 priredil 1. mednarodni reševalni tečaj.
Na območju Steinerne Rinne, v nebotičnih stenah vrhov Fleischbank in Predigstuhl pogorja Wilder Kaiser ter na ledeniku Rotmoosferner pri naselju Obergurgl v Ötztalskih Alpah so se srečali delegati gorskih reševalnih služb in planinskih organizacij Avstrije (Wastl Mariner, dr. Schmidt Wellenburg), Francije (dr. Félix Germain), Italije z Južno Tirolsko (Oreste Pinotti, Ernst Mengin), Nemčije (Ludwig Gramminger, dr. Fritz Rometsch, Karl Frantz) ter Švice (dr. Rudolf Campell in Güttner). Prisotna sta bila tudi predstavnika francoske in švicarske vojske.
Tečaj so vodili W. Mariner, L. Gramminger, Fritz Rometsch, ki so odgovarjali za tehniko. Kot četrti član vodstva se jim je pridružil R. Campell, nekdanji vodja reševanja v gorah pri SAC in član švicarske vojaške planinske komisije. Cilj srečanja je bil prikazati napredek v opremi in postopkih reševanja, da bi ga koristno izrabili v prid planincev v miru.
Bilo je kaj videti: gorska nosila, pribor za spuščanje z jeklenico, reševalni oprtnik, za kopni svet in sneg prirejeni akia-čoln, vezi za povezavo smuči, malce kasneje tudi vitel in še marsikaj je skupaj s sodobnimi plastičnimi vrvmi postavilo na glavo reševanje s staro opremo in postopki.
Kot vselej sta po hudih preizkušnjah tudi tokrat prevladovala prijateljstvo in dobra volja. Udeleženci so zlahka ugotovili, da novostim ni kaj očitati in da jih bo treba kar najhitreje »spraviti med ljudi.« Soglasno in spontano so se zedinili, da bi bilo v ta namen koristno ustanoviti stalno organizacijo, katere člani bodo zamisel širili med reševalce in poskrbeli za uvajanje novosti kjerkoli in kadarkoli bo to potrebno. V ta namen naj bi vsaka država-članica kot delegata imela v mednarodni organizaciji po enega reševalca-praktika in reševalca-zdravnika.
Govorili so tudi o delovnih področjih. Komisija naj bi delala v podkomisijah, ki se bodo posvetile najpomembnejšim dejavnostim : opremi in postopkom klasičnega reševanja, prvi pomoči, reševanju iz plazov, reševanju z letali, medsebojnemu obveščanju in po potrebi še drugim ter jih, kolikor še ne obstajajo, čimprej uvedle. V tem smislu je bilo to 1. mednarodno srečanje gorskih reševalcev spočetje IKAR, in ga tako tudi vsi ocenjujemo, čeprav je uradno zaživelo sedem let kasneje v Boznu na Južnem Tirolskem, odkar brez prestanka deluje v dobrobit planincem vseh dežel našega planeta.
O posledicah tega mednarodnega zbora reševalcev bo slišati kaj več čez sedem let, ko bo IKAR slavila 60-letnico formalnega obstoja. Sam se kot aktiven spremljevalec tega dogajanja pogosto vprašam, zakaj se leta 1948 niso srečanja udeležili tudi predstavniki GRS in PZS. Čas, ko bi lahko dobil zares točen in prepričljiv odgovor se je verjetno za vselej iztekel, torej lahko samo ugibam.
Prva možnost je, da nas ÖAV na tečaj ni povabil. Bodisi, ker je pozabil, ali pa sta, kot pravi R. Campell: »Med dotlej sovražnimi državami še tlela sovraštvo in nezaupanje« in nadaljuje: »da mu je tistikrat kot nevtralnemu Švicarju pripadla naloga, da predstavnikom dotlej sovražnih držav pomaga premagati pristranskost in predsodke in jih prepriča, da je nujno in možno da si skupaj prizadevamo za isto stvar.« In, kot v opravičilo teh ugotovitev, še okarakterizira večino udeležencev: »Zelo lahko pozabljamo, da so bila leta 1948, v obdobju po koncu vojne, velika planinska društva v Avstriji, Južni Tirolski in Nemčiji kot 'paramilitaristične organizacije' začasno še ukinjena ter deloma še niso mogla polno delovati. Poleg tega je bilo gorsko reševanje v evropskih državah urejeno na različne načine.«
Druga možnost je, da se je vabilo izgubilo ali »izgubilo«, neposredni stiki med našo in avstrijsko planinsko organizacijo so bili zagotovo še zelo borni, pošta iz inozemstva pa je bila deležna posebne pozornosti še marsikje.
Kot tretja pride v poštev možnost, da osiromašena Jugoslavija ni imela posluha za financiranje takih in podobnih, za politike vseh časov, itak 'nepotrebnih' dejavnosti.
Prav nazadnje mi prihajata na misel še naša majhnost in 'nepoznanost', kar je bilo posredno moč razbrati iz utečenega obreda ob zasedanjih delegatov IKAR. Ko so bili končani pozdravi ob srečanjih in smo posedli, je dr. Campell povzel besedo in nas pozdravil: »Ich grüße die Kameraden aus Österreich, Deutschland, Südtirol, Schweiz und die anderen« … Miho Potočnika je to sčasoma pričelo motiti in je predsednika ob priložnosti diskretno opozoril, da smo Slovenci, Jugoslovani in nikakršni »drugi«. Stvar je bila urejena. Poslej nas ni več pozabljal, čeprav je kar rad 'pozabil' zamerljive Italijane in včasih tudi Francoze. Tako pač je: majhna dežela ali kako drugače manj pomemben član določene skupnosti se kaj lahko kot anonimnež izgubi v občestvu 'pomembnih'.
Srečanje ustanoviteljev IKAR je imelo iskrene namene, obrodilo je dober sad. Organizacija ni nikoli odpovedala, pridobivala je vedno nove aktivne in pridružene člane ter segla na vse celine. Že pred ustanovitvijo in po njej jo je kot posebno komisijo v svojem okrilju poskušala posvojiti UIAA. IKAR pa se ni vdala; dela je dovolj, sodelovati pa jima nihče ne brani, kadar je to prav in koristno za obe ...
Pavle Šegula