Novice.at - Bojan Wakounig: Žoprače – »Ko me je tedanji glavni urednik Slovenskega vestnika Rado Janežič nagovoril, naj začnem delati v uredništvu, me je dolgo moral prepričevati, saj sem sam menil, da nimam pojma o teh stvareh. In, ja, nisem začel z veseljem.
Potem pa se je le razvilo, predvsem zato, ker sem največ pisal o planinstvu. Janežič me je zato celo okaral, češ da to ni Planinski vestnik. Jaz pa sem si mislil, če imam priložnost, zakaj pa ne?« se šegavo spominja začetka svoje novinarske poti pred več ko štirimi desetletji Lubo Urbajs. In seveda, ko častni predsednik Slovenskega planinskega društva Celovec pripoveduje o svojem pestrem življenju, beseda vedno znova nanese na hribe, planine, gore. Na tisti prelepi del sveta, kjer je Lubo Urbajs vedno najraje bil. In če se le kako da, tudi danes še vedno je.
Zlato obdobje planinstva
Za gorski svet ga je navdušil oče. Doma je bil iz okolice Hrastnika na Štajerskem, v predplebiscitnem času je služil kot prostovoljec na Koroškem. Tu se je zaljubil in tako se je 24. aprila leta 1923 v Dolah pri Rožeku rodil sin Lubo. Oče se je vrnil v tedanjo kraljevino Jugoslavijo, leta 1929 pa mu je s sinom sledila še žena v Medvode pri Ljubljani, na vznožje Škofjeloškega hribovja. Na tamkajšnje vrhove, na Osolnik, Sv. Katarino ali Grmado, je oče peljal mladega Luba in v njem prebudil trajno iskro, ki je odtlej vzplamtela ob vsaki priložnosti. Tudi, ali pa še posebej, v bolj trpkih časih. »Zlato obdobje mojega planinstva je bilo v letih 1943 do 1945,» iskreno pravi.
Skozi vojno brez puške
Že v gimnazijskih letih v Ljubljani in Kranju je spoznaval okoliški visokogorski svet. Leta 1943 pa je bil nenadoma odposlan z delavskim transportom v Nemčijo. Pa je med vožnjo z vlakom kar naprej oprezal za možnostjo za pobeg. V Podrožci je bilo preveč postajne policije, tudi v Svetni vasi mu ni uspelo, a v Celovcu se je končno le srečno pognal v beg. Sreča pa ga je spremljala še naprej. V Porečah se je zatekel k stricu, ki mu je svetoval, naj se v rodni občini, v Rožeku, zglasi na uradu. Nasvet je ubogal, na občinskem uradu so ga zapisali kot povratnika iz vojne, ustalil pa se je pri Šmonku, na kmetiji pri stricu. In ko ga je nekega dne nagovoril znanec, naj na beljaški gimnaziji opravi maturo, mu je sredi vojnega divjanja uspelo tudi to. No, nekaj sreče je bilo tudi pri tem, se spominja. »Ko sem se vpisal, je bil na gimnaziji le namestnik ravnatelja, ta pa je bil tako gluh, kot sem jaz danes, pa še teto je imel v Rožeku, s katero sem bil v žlahti tudi jaz, in me je sprejel.« Februarja 1944 je opravil maturo, za vogalom pa je čakal že nov zaplet. Dobil je poziv za nabor. Odzval se je in se, premeten, kot je znal biti, spet izmazal. Sreča mu je ostala zvesta, za vsak primer pa se je le umaknil iz rodnih krajev nazaj v Slovenijo k prijateljem. In, seveda, prosti čas najraje preživel v gorah. In ko bi skoraj bilo že treba iti v partizane, pa se je nekdo spomnil, da bi Lubo Urbajs vendarle bil bolj potreben na Koroškem. »Vojno sem pretolkel brez puške,« kratko malo sklene zgodbo o svojih vojnih letih.
Še službeno v planine
Po osvoboditvi je ostal v Avstriji, začel študirati na dunajski univerzi za agrokulturo BOKU, kaj kmalu pa ga je tam doletela prošnja, naj pride pomagat stricu na kmetijo pri Šmonku. Tudi tega strica je ubogal, a sožitje z njim je bilo težje, kot je pričakoval. Uteho je spet iskal v gorah. In se na srečo poročil z Kobanovo Nanči iz Deščic pri Šentilju. Ko pri Šmonku ni več zdržal, se je preselil z ženo h Kobanu, »kjer so bili res čudoviti ljudje,» se spominja z žarom v očeh. V zakonu sta se rodila sin Martin in hči Nada, Lubo pa je najprej delal na kmetiji, potem pa se je zaposlil na Zadrugi v Šentjakobu, nato pri tamkajšnjem elektro podjetju Schlapper, dokler ni vstopil leta 1971 v uredništvo Slovenskega vestnika, kjer je, kot že zapisano, najraje pisal o planinstvu.
Med pobudniki obuditve
Odkrivanje nekoristnega sveta, kakor tudi radi imenujejo potepanje po hribih in gorah, je tako vseskozi bilo in ostaja vez v dolgem in razgibanem življenju Luba Urbajsa. In ravno v tem svetu je ustvaril ogromno koristnega. Že takoj po vojni ga je zaposlovala ideja, da bi na Koroškem ustanovili planinsko društvo. Sprva so planinci delovali v okviru Zveze slovenske mladine in Slovenske fizkulturne zveze, zdaj Slovenske športne zveze, a ker slednja, kot je zapisal Lubo Urbajs leta 2000 v zborniku ob 100-letnici organiziranega planinstva na Koroškem Na planine vleče me srce, »za planince ni imela pravega posluha«, so se trije najbolj zagreti ljubitelji »nekoristnega sveta« – Lubo Urbajs, Stanko Schellander in Franc Rehsmann – odločili, da končno osnujejo Slovensko planinsko društvo Celovec in nadaljujejo tradicijo, začeto leta 1900. Ustanovili so ga v začetku leta 1953, za predsednika pa imenovali Luba Urbajsa, ki to ni hotel biti, a je vseeno »moral« načelovati do leta 1986, »dokler jih nisem vprašal, če moram umreti, da končno lahko odstopim.«
Končno do koče na Bleščeči
V njegovem več kot tridesetletnem zavzetem in plodnem delovanju – pri srcu mu je bila tudi ohranitev slovenskih ledinskih imen – izstopa zlasti gradnja planinske koče SPD Celovec leta 1968. Kraj zanjo je našel prav on med vzponom na Komnico s sinom Martinom. »Na vrhu je bilo vse belo megle, a nenadoma se je severno pod nama odprla luknja, skozi katero sva zagledala planino Bleščeče z ruševinami nekdanjega Kopankovega gospodarskega poslopja, zaraščenega z drevjem in grmovjem. Tedaj pa mi je v glavo šinila misel, da bi morda na teh razvalinah postavili kočo,« je zapisal v zborniku V planine vleče me srce. Zapletov tudi tokrat ni manjkalo, žandarmerija je celo začasno zaustavila zidavo in ko je koča bila že postavljena, se je je skušala polastiti tedaj izrazito nemško nacionalno usmerjena beljaška sekcija Avstrijskega planinskega društva. Pa je tudi ob tistih prizadevanjih sreča ostala zvesta spremljevalka Luba Urbajsa.
Praded se ozira v prihodnost
Po možganski kapi pred tremi leti Lubo Urbajs danes nekoliko teže pride v hribe. »Seveda pogrešam gore, najbolj pa Bleščečo.« Na njej je letos – naložil pa si je vendarle že deseti križ – bil šele enkrat … Z računalnikom se seznanja s svetovnim dogajanjem in še vedno ostaja bister in živahen. In četudi ni več ob ženi Nanči, ki je zaradi Alzheimerjeve bolezni v domu (»sem mislil, da bo hudo, a na srečo se dobro počuti«), mu življenje vedri šest vnukov in dva pravnuka, Luan in Aylen. »Ta dva sta tako fletna otroka. In čeprav vem, da tega ne bom več doživel, pa včasih razmišljam o tem, kako bo, ko se bosta poročila.«
Bojan Wakounig