PD Tolmin: Predavanje Ivana Rejca Od Soče do Piave
Tokrat bom morda malo bolj čustven, navdušen nad nedavnim prijetnim večerom. Kako naj drugače prenesem občutja in mnenja številnih ljudi, obiskovalcev predavanja Ivana Rejca v Tolminu (11. novembra 2015).
»Saj ni treba, da vzamem v roke tiste stare, zaprašene diase, sila spomina je dovolj močna, da prizori med vzponom po mogočni steni Aconcague še niso zbledeli,« pravi Rejc v svojem spominskem članku ob 30-letnici 1. Primorske odprave na Aconcaguo (Kako mine trideset let, PV 2012-2, str. 54).
Na svojem predavanju Od Soče do Piave in naprej, prvem zimskem planinskem večeru letošnje sezone, ki ga je priredilo PD Tolmin, je dobesedno jadral na krilih svojih spominov. S preprosto, včasih bolj šegavo, drugič bolj resnobno, tudi čustveno obarvano besedo, se je ob podobah s svojih plezalnih tur sprehodil preko številnih sten svojega bogatega življenja.
Avla tolminske knjižnice, v kateri je ta večer zmanjkalo stolov in je v njej vsaj še tolikšno število poslušalcev stalo ali sedelo na tleh, je tokrat več kot izpolnila svoje poslanstvo. To ni bilo zgolj predavanje, bil je tudi poklon velikanskemu opusu alpinista ob njegovi skorajšnji 60-letnici. Gre za bogato bero, vse od letnega plezanja v domačem apnencu primorskih sten, kombiniranega plezanja v Zahodnih Alpah in na različnih odpravah v tuja gorstva, plezanja v granitu in peščenjaku do lednega plezanja in zimskih prvenstvenih podvigov – morda sem celo kaj ne namenoma izpustil.
Ivan Rejc se je v posebnem delu predavanja spomnil večine svojih soplezalcev. Nekateri so žal že onkraj najvišjih sten. Plezanje s številnimi partnerji različnih starosti je pomagalo, da mu je v dolgih letih uspelo ustvariti mogočen most med različnimi generacijami. To je dokazovala tudi pisana starostna udeležba poslušalcev iz različnih koncev naše domovine, med njimi je bilo poleg stalne publike predvsem veliko alpinističnih kolegov.
Večer je izzvenel v dodatnem pogovoru predavatelja z občinstvom, ko je odgovarjal na vprašanja. Zaključek pa je bil povsem primeren njegovemu 60-letnemu jubileju, ko so mu kolegi alpinisti na mizo prinesli svečano torto in mu poklonili simboličen šopek: dva, kot pušeljc prepletena ledna cepina s plezalnim pasom. Ivan je skoraj ostal brez besed.
Sledilo je prijateljsko druženje, skromen odmev nedavnega Martinovega praznika. Praznik za organizatorja pa je tudi tako dobro obiskano predavanje.
Ko mi je v avli prijatelj Peter Podgornik pomenljivo dejal, češ to ni le predavanje, je pravi zbor alpinistov, sem mu dejal: »Še več, bilo je kot na plebiscitu.« Res je, množica obiskovalcev se je plebiscitarno poklonila skromnemu častilcu vertikale, Ivanu Rejcu.
Žarko Rovšček
Vidim Pavla, kako s posebnim žarom vrta luknjo za edini spominski svedrovec na tretjem bivaku pod seraki. Ah, Pavle, ki si svojo dušo dal za to steno, kako sem nekega junijskega dne tistega leta z bolečino zvedel, da te ni več, da si skupaj s Tamaro za vedno ostal tam, v tvojem ljubem Malem Koritniškem Mangartu. Pa Zlate, kako si po idrijsko »pošiljal v oštjo« tisti kos ledu, ki ti je priletel v obraz. Kako te je naš dohtar Jože potolažil: »Ne skrbi, saj se gobec hitro celi; samo malo zafliki, pa bo.« Plaz, ki je naenkrat zgrmel mimo nas po ozebniku Hasegawa in nas s svojim silnim pišem oplazil – Peter, ti si ga snemal do zadnjega hipa, ko nas je zajela tema … In ta predzadnji bivak pod skalno bariero, skopan v led, na komaj za rit široki polici, medtem ko so noge visele navzdol v globočino. Ponoči pa je za pest velik kamen švignil skozi platni šotora med glavami ... »Hej, a je lukna«, smo se smejali. In Zlate, ko si splezal zadnjo skalno pregrado, ki je kakor giljotina visela nad nami, ko smo prilezli vsi čez in že čutili, vohali vrh stene nekje blizu nad nami, nam je tistih zadnjih 400 metrov strmega snežišča izpilo še preostalo kri, tako da smo se na vršnem grebenu opotekali kakor pijanci. Tako si nas, Peter, tudi posnel za arhiv. Potem pa smo šli samo še navzdol z zavestjo, da je minilo, da je opravljeno, da smo zunaj. Saj smo bili na nek način ujetniki stene; zavedali smo se, da ni povratka nazaj, da ostaja samo ena pot – navzgor. No, to smo tudi hoteli.
Nekje v nekem predalu se še skriva tisti odkrušen kamen, ki sem ga prinesel z južnega vrha Aconcague. Komu mar, nekega dne ga bo nekdo vrgel proč ...
Ivan Rejc