Ljubil sem preveč to zemljo, preveč sem ljubil svoje gore tako da se tedaj ko je bilo še čas, nisem mogel odtrgati iz njihovega objema. Zato je treba, da tej svoji zemlji žrtvujem to svoje skromno živlenje, saj drugega tako nimam. Iz Simonovega pisma staršem pred usmrtitvijo.

Simon Kos * 1911 +1941 je bil narodni mučenik in javni delavec.

Rojen je bil 28. oktobra 1911 v Rutu na Tolminskem, ustreljen pa je bil 15. decembra 1941 na Opčinah pri Trstu. Ime je dobil po očetu Simonu, ki je bil kmet. Njegova mama je bila Lucija Ortar.

Osemletno šolanje je opravil doma, zadnji dve leti v italijanskem jeziku. Pomagal je na očetovi kmetiji, razen med vojaščino 1931-32 (pri saniteti) v Firencah in 1943-35 v Messini na Siciliji, kamor je prišel kot rezervist.

S šestnajstimi leti je bil že knjižničar domačega PD Novi Vrh. Bral je veliko, zlasti zadnja leta, ko je pretihotapil čez mejo veliko novih knjig. V branje je bil zatopljen v odmoru med delom tudi tedaj, ko so ga v torek, 7. oktobra 1940, karabinjerji aretirali in v naglici odpeljali.

Rad je prepeval s fanti, svojimi prijatelji. Kot samouk se je kar dobro naučil igrati na brač, mandolino in violino. Bil je dober smučar in odličen planinec. Rad je hodil na izlete, tudi po več dni, v glavnem s kolesom. V opravljanje kmečkih del je od drugod prinesel veliko majhnih sprememb in posodabljal razna orodja. Bil je tudi izurjen pleskar. Dobro je znal pisati slovenščino in italijanščino. Bil je splošno priljubljen zaradi svojih značajnih lastnosti in vsestranske razgledanosti.

V antifašistični in osvobodilni organizaciji TIGR je bil zelo aktiven, zlasti od 1936. Bil je v vodstvu organizacije in je odgovarjal za baško področje. Preko meje je prepeljal na desetine ilegalcev in z onstran meje prinašal knjige, letake, brošure in jih razpečaval po Primorski. S sodelavci je preko meje prinesel tudi nekaj orožja, streliva in radijski oddajnik. Držal je vezi s tigrovci onstran meje in na Tržaškem. Po bližnjih vaseh je ustanavljal celice in jih povezoval med seboj.

Simon Kos je bil obsojen na smrt Posebnega sodišča za varnost države v nedeljo, 14. decembra 1941, ob 12:45, ki je za t.i. Drugi Tržaški proces zasedalo v Trstu od 2. do 14. decembra istega leta. Obtožnica je obsegala razne prestopke, od gojitve slovenske kulture in jezika, širjenje slovenskega tiska, do oborožene konspiracije proti državi, političnega in vojaškega vohunstva, raznih diverzantskih akcij, nameravane odcepitve slovenskega ozemlja od Italije, priprave na atentat na Mussolinija idr. Ustreljen je bil naslednje jutro ob 8:30 na strelišču na Opčinah. V brošuri Poromaj spomin (Trst 1982) sta natisnjeni njegovi neobjavljeni pismi bratu in domačim in pesem Jetniška kronika.

Po vsem tem kar je naredil za primorski narod, ni čudno, da se naša šola imenuje po njem. Z veseljem nosimo njegovo ime, in sicer Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo, saj smo ponosni na njegova pogumna dejanja.

Rojstna hiša Simona Kosa se nahaja v Rutu, manjši hribovski vasici v Baški grapi.

Najboljše literarno delo Jožka Kraglja, kot ga je ocenil pisatelj in primarij dr. Jože Felc, je povest Simon iz Ruta: »(Delo) bo ostalo v zgodovini našega naroda tudi kot dokument najstarejšega ideološkega dvobojevanja, ko se je v krvavi rihti spoprijela svetloba s temo«. Taka dela popravljajo zgodovinsko krivico, je prepričan dr. Felc.

Avtor v svojem delu opisuje dogodke, ki so se odvijali od poletja1940 do usmrtitve  decembra 1941. Odlomek iz knjige Simon iz Ruta:

Stopil je v gozd. Kljub mesečini, ki je tu in tam pronicala skozi vejevje, je bilo temačno. Sloka bukova drevesa in med njimi vitke, visoke smreke so stale kot stražarji.
Simon je poznal vse steze, tudi tiste, po katerih niso nikdar stopali fašisti ali financarji. Njegove oči so se kmalu privadile temi. Strahu ni poznal. Odkar je hodil čez mejo, je vedel, da je strah znotraj prazen, zunaj ga pa ni - kot mu je pravil oče. Ko je bil mlajši, pa ni bilo tako. V gozdu je videl sama živa bitja. Vsako skrivenčeno deblo je bila pošast. Če mu je sušica hrstnila pod nogo, je mislil, da prihajajo škratje. Ko je zašumelo v vejah in listju, je pogledal kvišku in mislil, da prihajajo vile z zlatimi perutmi. Kadarkoli je šel z očetom v gozd, je doživljal pravljični svet. V vsaki jami je videl medveda ali divjega moža. Vse mu je bilo novo. V gozdu je prvič srečal velikega pajka s križem na hrbtu. Spoznal je močerada z lepimi rumenimi marogami po hrbtu. Če ga je pritisnil s paličico, je začel spuščati mlečno tekočino. Videl je veverico, kako je skakala z veje na vejo in z iztegnjenim repom lovila ravnotežje po zraku. Čim bolj je spoznaval skrivnosti gozda, tem raje je zahajal vanj. Čutil se je varnega. Krošnje dreves so bile v dežju kot veliki dežniki, ki so mu nudili streho. Bukova debla so stala kot pogumni vojaki, ki se nikogar ne bojijo.
Odkar je imel v gozdu skrito orožje, mu je bil še bolj pri srcu. Od časa do časa je podnevi stopil do skrivališča in skrbno pregledal kos za kosom, če ga ni morda začela razjedati rja. Kar je bilo sumljivega, je zopet namazal.
Stopal je med drevesi. Ni se držal steze. Strmina ga ni motila. Po tleh je bilo nastlano listje in dračje, ki je pokljalo ob vsaki stopinji. Zdelo se mu je, da stopa po mahu, ker se mu je noga vdirala po nakopičenem listju, ki ga v tej višini niso grabili za steljo. Med bukovimi drevesi so bile posejane vitke smreke in se v nočnem vetriču šepetaje pogovarjale med sabo. Simon se je ustavil in prisluhnil. Rad je poslušal ta šepet v vrhovih smrek. Kadarkoli je veter močneje potegnil, so se zazibale in zaječale. Spomnil se je zimskih dni, ko so njih krošnje obložene s snegom. Takrat prihajajo možje s sekiro in žago. Z očmi premerijo deblo, na pamet zračunajo, koliko lesa ima, nato sekira useka in žaga zapoje. Smreka se strese, z vej se usujejo strjene kepe snega kot preplašene ptice. Žaga hrsta v mehko deblo in šviga z desne na levo, dokler se smreka ne začne nagibati. Možje odskočijo, pogledajo kvišku, po zraku švistnejo veje in smreka se hrešče zruši. Simonu je bilo vedno tesno pri srcu, ko je prisostvoval takim prizorom. Zdelo se mu je, kot bi padel velikan, ki so mu sovražniki zadali smrtni udarec. Vsak parobek v gozdu, vsaka vrzel mu je govorila o takih porazih.
Prišel je do kupa preperelih smrekovih vej, na katerih se je kot krona košatilo lubje. Nov prizor mu je stopil pred oči. Videl je, kako klestijo požagano smreko, kot bi ji sekali roke in noge. Nato deblo razžagajo in olupijo, kot bi človeka devali iz kože. Zatem jih s cepinom potegnejo v drčo, ki se spušča med drevesi proti vasi. Zazdelo se mu je, da sliši bobnenje in ropotanje, ko hlodi odskakujejo in se zaletavajo drug v drugega. Nato zabijejo vanje vlačilne kavlje in jih s konji potegnejo do žage pod vasjo.
Prišel je do jase, kjer so bila posekana tudi bukova drevesa. Tam so rasle maline. Luna jih je osvetljevala. Pod listi so se zdele temne, črne kot robidnice. Osmukal jih je v pest in poln zalogaj
stresel v usta. Teknilo mu je. Oslinil si je ustnice in si nabral še pest malin.
Pogledal je luno. Skoraj polna je bila. Na njej je videl temne lise in se spomnil pravljice o kovaču. Nasmehnil se je, poiskal smrekov štor in sedel. Pomislil je na svojo Zoro.
»Morda sloni na oknu in misli name? V luninem svitu je njen obraz bled, zaskrbljen. Srce ji hitreje bije, ko misli na nevarnosti, ki mi pretijo. Morda se me bo odslej bala, ker sem ji povedal, da imam orožje, ali pa bo ponosna name. Še bolj se ji bo utrdila narodna zavest. V letih osnovne šole so ji tuji učitelji govorili o junaštvih fašistov in o nepremagljivosti njihove stranke. Kazali so ji snop in sekiro. Hoteli so jo vpisati v Balillo in Giovani italiane. Ni se jim vdala. Po zidovih je gledala izzivalne napise Si va oltre, Obbedire e combattere, Meglio un giorno da leone che cento giorni da pecora. Po vseh vogalih je bila naslikana Dučejeva glava. Slovenskega napisa ni videla nikjer. Kako naj si v takem vzdušju pridobi narodno zavest? Slovensko besedo sliši le v cerkvi. Veseli jo petje, zato je pristopila k cerkvenem zboru. Škoda le, da nimajo dobrega pevovodje. Samouk Janez, ki prihaja v vas z Grahovega, je zelo navdušen, drugače pa neroden.«
V domačem zvoniku je bila ura. Štel je. Enajst.
»Pohiteti moram! Ob enih moram biti Pri Staneh, kjer me bodo čakali. Tako so mi sporočili.«
Stopal je po mehkem listju kot po preprogi. Bukova debla so postajala vedno tanjša. Tu in tam so bila skrivenčena, upognjena in tudi zlomljena. .
»Snežni plazovi!« je pomislil. Ko se plaz utrga s sten, grmi po grušču in drsi po ruševju. Mlada bukova drevesa ga ne ustavijo. Le močna debla se mu postavijo po robu. »Tako je tudi z nami.
Plaz fašizma je zajel mlada drevesa, mladino in otroke, in jih potegnil za seboj. Vleče jih v svoje organizacije, ponuja jim uniformo, vzgaja k militarizmu, neti v njih sovraštvo do našega naroda, do Judov, črncev. Kdo bo ustavil ta plaz? Močna drevesa. In ta močna drevesa smo mi odrasli. Z vsemi silami se moramo upreti. Tudi tu bo zahreščalo. Tega ali onega bodo strli. Nekatere so že. Niso več zanesljivi. Podkupili so jih, da vohunijo. Plaz jim je zlomil hrbtenico. Prodali so se za nekaj lir, za košček belega kruha!«
Prišel je do ruševja. Nad sabo je zagledal grušč, ki so ga nanesli plazovi. Debelo in drobno kamenje, okroglo in grbančasto, kot se je brusilo v snegu in med skalami. S pogledom je premeril žleb po katerem bo moral do sedla.
Prisluhnil je. Vse tiho in vendar se mu je zdelo, da tišina šepeta. Šepet tiste skrivnostne govorice, ki jo razume planinec, divji lovec ali tihotapec. Mesečina je osvetljevala skale, ki so bile umite od popoldanske nevihte. Pihljal je hladen vetrič.
Zdaj pa naprej! Skozi ruševje, nato od kamna do kamna in od skale do skale. Noge so mu bile lahke, kot bi dolgo počival. Kadarkoli je dospel v te višine, ga je prevzelo nekaj skrivnostnega. Laže je dihal, postal je razigran, čutil se je močan, varen. Čeprav se je čutil majhnega med temi stenami, se mu je zdelo, da je to skalovje kot mogočna trdnjava, ki je ne more zavzeti noben sovražnik. Te višave so bile zanj raj. Občudoval je planinsko cvetje, katerega ne bi zamenjal za najlepše nageljne, niti za tiste, ki rastejo na Zorinem oknu. Poznal je vse špranje, police in razpoke, kamor je veter nanesel listje, zemljo in prah, da so tam zrastle planike. Kadarkoli je priplezal do njih, se je usedel, jih božal in opazoval
rumenkaste očke in belo dlakave liste. S tresočo roko je utrgal eno ali dve, da ju je nesel Zori. Tudi ob modrem svišču se je ustavil in ob rdečem sleču in se ni mogel nagledati živih barv, ki jih v dolini ni našel nikjer. Črna murka ga je vedno očarala in je vsrkaval prijeten vonj po vanilji. Planinski pelin s svojimi belimi cvetovi, rumeni jeglič in drugo drobno cvetje, ki mu ni vedel imena – vse je bilo zanj čudo narave, sredi katere se je čutil nadvse srečnega.
Poleg lepote je cenil tudi zdravilno moč planinskega cvetja. To je zvedel od starih ljudi in iz knjig. Sam je poskusil in se prepričal, da je res.
Spomnil se je skupnih poti, ki jih je prehodil s prijateljem Mirkom s Koritnice in Telečnikarjem. Večkrat jima je spotoma razlagal, koliko zdravil imamo v naravi in da jih premalo poznamo. Ko so šli skozi gozd, jima je pripovedoval o smrekovih vršičkih, ki so zelo zdravilni proti prehladu, o smrekovi smoli, ki je dobro mazilo za rane. Če so naleteli na gorski pelin, je povedal, da je dober za bolezni jeter in ledvic, košutnik, namočen v žganju je dober za prebavo. Pogovor je nanesel tudi na tavžentrožo, na arniko in krvavi mleček ter druga zdravilna zelišča, ki jih nabiramo po senožetih in gozdovih. Oba sta ga rada poslušala, Simon pa je bil ponosen, da more nekaj svojega znanja nuditi tudi drugim.

Pognal se je med rušje, da je zašumelo. Oprijemal se je bodičastih vej. Iglice so ga zbadale v zapestje. Ni se zmenil za to. Z lahkimi koraki se je poganjal čez upognjene in skrotovičene veje. Po drči se je usulo nekaj kamenja. Obstal je kot okamenel. Nekaj mu je zagomazelo po hrbtu. Kaj je to? Ob tej uri? Financar? Ni mogoče! Prisluhnil je. Kamni so odskakovali po drči. Nato je vse utihnilo. Napel je oči in v mesečini iskal po skalah živo bitje, ki je sprožilo kamne. Na drugi strani drče je na zeleni polici zagledal tri rjave lise. Srne? Ne, gamsi! Nepremično so stali in z dvignjenimi glavami čakali, odkod pride nevarnost. Simon se je oddahnil.
»Mrhe! Kaj me strašite?!« jim je požugal.
Iz ruševja se je spustil v žleb in plezal po njem. Okovani čevlji so rili po grušču in hrstali po trdem kamenju. Grušča je bilo vedno manj. Spreminjal se je v pesek. Pod vrhom mu je ostalo še nekaj metrov navpičnega žleba. Z obema rokama se je oprijel ostrih sten, s konico čevljev pa je tipal za poličkami.
Bil je na vrhu. Zapihalo je. Oblekel si je suknjič in privihal robove ovratnika. Oči so mu švigale na vse strani. Na levi je zagledal Rodico, pred njim pa se je v daljavi dvigal velikan nad vsemi vrhovi, mogočni Triglav. Luna ga je osvetljevala. Zdel se mu je kot božanstvo. Nepremično je strmel vanj. Ni se zmenil za veter, ki mu je razmršil lase. Bil je zamaknjen.
»Oj Triglav, moj dom!« mu je zadonela pesem v spominu.
»Moj dom!« je pomislil. »Naš dom! Kdaj boš naš, ves naš? Kdaj bo izginila meja s teh vrhov? Kdaj bodo odstranili te obmejne kamne, ki delijo nas - brate? Kdaj bomo ena družina in boš ti, Triglav, ves naš? Kdaj preženemo to fašistično drhal, ki se je polastila naše zemlje?«
»Čemu hodiš čez mejo?« mu je rekel notranji glas. Zakaj si že tolikokrat nosil tod orožje? Hiti! Kaj čakaš? Saj delaš za domovino!
Spomnil se je na ljudi, ki jih je spoznal pri teh srečanjih: Kravanja, Zelen, Rejec, Niko. Kako so požrtvovalni! Nobena stvar jih ne zadrži. Če določijo uro, so tam. Ne ustrašijo se ne dežja ne snega ne noči. Prav nič ne dvomijo. Prepričani so, da pride čas, ko bo treba udariti. Najbolj ognjevit se mu je zdel Danilo. Ni vedel, če je »Zelen« njegov pravi priimek. O njem je slišal pripovedovati zgodbe kot o kralju Matjažu. Celo to, da se je preoblekel v italijanskega višjega oficirja in se pojavil na Poreznu ter pregledal vse utrdbe, ki so jih delali proti Jugoslaviji. Občudoval ga je, ker se ni bahal s svojimi podvigi. Kako je znal navdušiti človeka! Moral si mu verjeti, in če ti je kaj ukazal, si moral ubogati.
Simon je stal na prelazu kot okamenel. Močan sunek vetra je bušil vanj, kot bi ga hotel potisniti na bohinjsko stran.
Z desnico si je popravil razmršene lase, si pomencal oči in pogledal proti Bohinju. V dolini se je kot srebrna plošča lesketalo jezero. Tik pod seboj je videl kotanjo, nad njo ruševje in tam zadaj so bile opuščene staje.
»Tam me čakajo!«
Še enkrat se je ozrl proti domu. Pod gozdom je čepela domača vasica. Vsa je bila ožarjena od srebrnega svita lune. Pogled mu je švignil še naprej po grapi, prav do Koritnice, kjer se je belilo nekaj hiš. Med temi je bila tudi Brovčeva.
»Mirko, ali že spiš?« je vprašal. »Že dolgo te ni na spregled. Zdaj pa tudi tebe čaka težka naloga. Oddajnik boš moral spraviti do Gorice! Jaz do tebe, ti naprej. Tako so sporočili. Moja pot bo bolj varna kot tvoja. Kar mirno spi!«
V duhu se mu je še bolj približala Mirkova hiša. Zdelo se mu je, da stojita s prijateljem pri oknu in gledata proti Rodici. V soncu se je lepo videla drča in žleb, koder sta skupno prenašala orožje. Mirko je ta prehod imenoval kar »Simonov žleb«, ker ga je od vseh največkrat preplezal.
Simon je bil ponosen na Mirka. Že dolgo sta si bila prijatelja, čeprav je bil Mirko mlajši od njega. Cenil je njegovo drznost in iznajdljivost. Doma je vodil trgovino in gostilno. Ljudje so prihajali in odhajali, zato je bilo najmanj sumljivo, če je kdo prinesel ali odnesel zavojček za zaupne osebe. In to celo vpričo karabinjerjev ali financarjev , ki so se pogostoma zadrževali v gostilni.
»Se mi kar dozdeva, kako bo napravil z oddajnikom,« je pomislil. »Iz skladišča bo privlekel škatlo, v kateri mu pošiljajo cigarete popolari in sport, vanjo bo dal aparat, nato bo vse povezal, prilepil listek z izmišljenim naslovom in urno proti postaji mimo karabinjerjev!«
Tudi za shrambo pištol in razstreliva se je znašel. V Rut je poslal pločevinaste škatle od karbida, ki se tesno zapro, tako da ne more vlaga do njih.
»Zdaj pa hiti, da bo tudi oddajnik čimprej na varnem!« mu je nekaj reklo.
 

Goriška Mohorjeva družba KTD in SSO, Gorica 1991