Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Široka peč

Široka peč z Dovškega križa

Gorniška potepanja: Široka peč je bila osvojena šele 150 let za Triglavom. Ugnali so jo šele člani znamenite zlate naveze: Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek leta 1928. Do danes je ohranila sloves težko dostopne gore. In prav je tako!

Na stolpih Široke peči

V vseh vodnikih je napisano, da je Široka peč (2497 m) eden izmed najtežje dostopnih vrhov pri nas. Opazovala sva jo že večkrat, a le od daleč, z varne razdalje. Najbolj se nama je vtisnil v spomin pogled s Kukove špice, kjer na drugi strani krnice Za Široko pečjo (po Tumi, sicer tej krnici rečemo kar Amfiteater) kraljujejo njeni izpostavljeni, krušljivi in večinoma samotni stolpi. 
Še en pogled nanjo sva si dobro zapomnila. Med zimskim vzponom mimo Treh macesnov in skozi Jugovo grapo na Dovški križ (2542 m) sva jo opazovala iz krnice Za Akom, odkoder je še najbolj podobna smejoči se harmoniki vaškega godca. Na vrhu so se v prelepem zimskem dnevu najine oči vedno znova obračale po njenem grebenu. Divje, samotno, »nepristopno«!

Na Brinju

S Poldovega rovta sva odrinila ob svitu. Že velikokrat prehojena pot čez Brinovo glavo na Dovški križ je bila le dobra predigra velikega pričakovanja. Biserka, ki je hodila pred mano, me je šele nekje pod Šplevto (2272 m), sredi planote Na 'Fotografski' Srednji Rokavbrinju, vprašala, ali je izbrala pravi odcep nad grapo Rdečega potoka. Na razpotju, kjer se razidejo poti do Bivaka II, prečna steza proti Slemenu in čez Brinovo glavo, je kar sama izbrala slednjo, misleč, da se bom že oglasil, če mi kaj ne bo všeč. Bil sem seveda tiho, ker se tudi meni ni dalo mleti nadležnega melišča pod Bivakom II. Z leti skupnega potepanja po gorah očitno nekatere stvari delujejo že same od sebe.
Na sedlu pod Šplevto, kjer se stikata planoti Na jezerih in Na Brinju, sva še enkrat podoživela kalvarijo z najinim fotoaparatom. Stena Srednjega Rokava, čez katero je poletel, je namreč kot na dlani, prav tako njegov prvi »grob« v Rokavskem ozebniku. Ubogi revež sedaj počiva na častni polici enega od ljubljanskih stanovanj ...
Na Dovškem križu je prvi pogled veljal, ja, uganili ste, Široki peči. Z najinim novim fotoaparatom sem odkril, da je na najvišjem stolpu (vrhu) Široke peči majhen križ, a do njega so naju čakali v zasedi štirje nižji, pa zato nič lažji bratje. Na vrhu je bila tudi gospa srednjih let. Po kratkem pogovoru smo se razšli. Ostala sva sama. Treba se je bilo pošteno podvizati. Jesenski dnevi niso ravno najdaljši.

Stolpi Široke peči

S seboj sva imela precej literature in kmalu ugotovila, katera je najbolj primerna. V Miheličevih Slovenskih stenah je opis zelo kratek, v planinskem vodniku Pod najvišjim stolpomJulijske Alpe pa isti avtor prijazno sporoči, naj si Široko peč ogledamo s kakšnega manj zahtevnega vrha. Stanko Klinar predstavi dostop v knjigi Sto slovenskih vrhov zelo slikovito, a se tokrat nisva ujela z njim. Najboljši opis sva našla kar v »domači hiši«. Vladimir Habjan je v nekaj stavkih napisal jasno in razumljivo, kje so najlažji prehodi. Ubogala ga nisva samo pri drugem stolpu, ki sva ga rajši prečila po grebenu. Obvoz na levi naju ni prepričal. Sestop z njega je bil enako zahteven (z malo iskanja sva našla tudi klin za spust) kot v nadaljevanju s tretjega stolpa (III).
Sledilo je prečenje zadnjega, četrtega »korenjaka« pred vrhom. Tokrat je šlo po desni strani do malega stolpiča (ali velikega možica, kakor komu drago), ki ga ni postavila človeška roka. Polička pri prečenju res ni široka, ampak tako dramatično, kot stvar opisuje Klinar, vendarle ni. Slednje sva sicer prebrala že pri M&M, a na »kraju zločina« je vedno malo drugače. Nemščine se tod nisva naučila ...
Dosegla sva škrbino pod najvišjim stolpom. Pristop nanj je tako lahak, da kar verjeti nisva mogla. Z njim bi lahko opravila zelo sproščeno, a je bilo spoštovanje do zahtevne gore le preveliko.

Namesto da razkazuješ vpisno knjigo, si rajši čelado naravnaj :-)

Na vrhu sva bila seveda sama, križ in skrinjica z vpisno knjigo pa edina pokazatelja, da je nekdo že hodil tod. Ko sva prijela v roke zelo dobro ohranjeno Krnica Za Akom z 'letala'knjigo, se nama je zdelo, da je popolnoma nova. V njej je popisanih samo nekaj listov, čeprav »stanuje« tu zgoraj že od leta 1998. Razgledi z vrha so bili seveda zanimivi, predvsem pa nenavadni. Dovški križ pada v Amfiteater s strmo severno steno, ki se nadaljuje na vzhod, mimo velikega okna, proti Škrnatarici in čez sedlo Gulce na Kukovo špico. Previdno sva prečila še na desnega od obeh najvišjih stolpov, odkoder je še posebej izstopal vrtoglavi pogled v krnico Za Akom. Premišljevanje ... Široka peč je bila osvojena šele 150 let za Triglavom. Ugnali so jo šele člani znamenite zlate naveze: Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek leta 1928. Do danes je ohranila sloves težko dostopne gore. In prav je tako!

Pozno popoldne na Dovškem križu

Vrnitev po isti smeri je bil ena sama pesem grebenske plezarije. Megle, ki so se podile okoli Špika in njegovih sosedov, so naju sicer skrbele, a ni kazalo, da bo iz njih začelo pršiti. Na vrhu Dovškega križa sva še zadnjič ta dan pogledala k svoji gostiteljici in odkorakala navzdol. »Prevoz« pod Šplevto je bil tudi tokrat zastonj. No, ne čisto. Zaradi takšnih »zastonj prevozov« bodo v Žireh spet veseli. Najini denarnici pa malo manj ...
 

gorisekgorazd@gmail
         gorisekgorazd@gmail


Klobuk dol pred Rokavom in
Oltarjem


Visoki Rokav in Veliki Oltar


Najvišja stolpa Široke peči.
Kdor ima dobre oči, bo na
levem opazil križ.


Pogled v Amfiteater


Na grebenu Široke peči


Pri stolpiču


Ej, kam pa ti?!



Križ na Široki peči


Dovški križ s Široke peči 


Za Špikom se nekaj kuha ...


Okno v grebenu
Škrnatarica-Dovški križ


Sestop v jesen

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 



 

 


 

 



 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45809

Novosti