Slovenski gorniški klub Skala - France Sevšek: uvodnik zbornika ... organi, klubi
Na varni poti - prostovoljni gorniški vodniki Skale - Samo Zupančič
Hoja v gore je danes del naše narodne kulture - to ni niti šport, niti ni družabna aktivnost ali izletništvo. Je aktivnost s svojo lastno filozofsko in kulturno osnovo. Ta pa se je predvsem oblikovala v času med obema vojnama in je tesno povezana z delovanjem Skale. Seveda so bili povsod v Alpah domačini vseskozi povezani z gorami, vendar so jih obravnavali predvsem glede na njihovo koristnost - nabirali so rudnine, sekali les, na visokogorskih pašnikih pasli živino in prečkali gorska sedla na poti v sosednjo dolino. Kasneje se je pri izobražencih pojavilo znanstveno zanimanje za gorski svet - odkrivali so pristope na vrhove, merili njihove višine, risali zemljevide. Sledil je čas, ko so v Alpe začeli prihajati pustolovci zaradi sebe in ti so po Leslieu Stephenu poimenovali Alpe "igrišče Evrope" ter sprožili razvoj gorskega turizma. Leta 1857 so v Londonu ustanovili Alpine Club, kmalu pa so sledila tudi druga "alpska" društva po vsej Evropi, zelo kmalu tudi Slovensko planinsko društvo. To že v prvih desetletjih delovanja opravilo veliko delo pri povečanju dostopnosti naših gora in njihovi prepoznavni slovenskosti. Vendar pa se je po prvi svetovni vojni pojavila tako močna potreba po novem pojmovanju zahajanja v gore kot dejavnosti s svojo filozofsko osnovo, da je na svečnico (2. februarja) leta 1921 skupina gorniških navdušencev ustanovila svoje društvo: Turistovski klub Skala - beseda turist je tedaj pomenila nekoga, ki hodi na ture. Poleg plezanja in smučanja so gojili tudi znanstveno-raziskovalno in umetniško delo v gorah. Prav Skala je posnela prvi slovenski celovečerni igrani film, člani Skale so fotografirali, risali in pisali knjige o gorah ter postavili kulturne in filozofske osnove zahajanja v gore. Poleg tega so v času do druge svetovne vojne vse pomembne alpinistične dosežke pri nas opravili prav skalaši, člani Skale. Med vojno je Skala prenehala delovati, po njej pa nova oblast idejam skalaštva ni bila naklonjena. Zato je bilo mogoče Skalo oživeti šele leta 1997 v svobodni Sloveniji.
Letos praznuje Skala svojo 90-letnico. Upravni odbor Skale je zato letošnje leto razglasil za leto Skale. V tem letu naj bi klubi Skale še posebej poskrbeli za uveljavljanje gorniških vrednot v javnosti ter za razumevanje pomena gorskega sveta za današnje in prihodnje rodove.
Kljub svoji starosti je Skala zelo aktivna. V tem zborniku so zbrani opisi tur in prireditev, ki jih leta 2011 nameravajo organizirati klubi Skale. Seveda to ni vse. Še marsikaj drugega se bo dogajalo, zato si večkrat oglejte spletne strani Skale in njenih klubov. Upam, da bo vsak, ki sta mu narava in gorski svet blizu, pri nas našel nekaj zase. In če imate kakšen predlog za akcijo ali turo, tega ne obdržite zase, temveč se oglasite svojemu klubu ali vodstvu Skale.
Z gorniškimi pozdravi,
dr. France Sevšek, predsednik
Slovenskega gorniškega kluba Skala
Na varni poti - prostovoljni gorniški vodniki Skale
Samo Zupančič
Nov, recimo mu množični pristop, je prinesel s seboj tudi drugačen pogled h kulturi gibanja v gorah. Nekdaj so bili vršaci dostopni le privilegiranim izbrancem, ki so imeli dovolj časa in tudi sredstev, da so si vzpone nanje lahko privoščili. Danes so osamljene popotnike, ki na svojih skritih poteh v visokogorju odrivajo sebe in svobodo narave, zamenjale številne skupine planincev, ki se ob koncu tedna podajo proti vrhovom. Hribolaštvo pomeni obliko rekreacije in sprostitve, športno disciplino ter obliko druženja med ljubitelji gora in naključnimi obiskovalci. Pa ne, da bi bilo to samo po sebi slabo - ne nazadnje se na ta način krepi turistična ponudba, ki spreminja trdo, neobljudeno puščo v poligon za športne aktivnosti vseh vrst. Mnogi zaradi množičnosti pozabljajo, ali pa niti ne vedo, da se je potrebno na izlet v hribe ustrezno fizično (telesno) in psihično (mentalno) pripraviti ter pravilno opremiti z zalogo hrane in obleke ter pripomočki za varnost, za katere pa še posebej velja, da jih je potrebno znati uporabljati. Gibanje v gorah zahteva vse večjo previdnost in potrebo po varnosti. Z vseh strani od nas zahtevajo, da upoštevamo pravila varnosti. Tukaj je industrija športne opreme, ki je nedvomno z vse bolj kakovostno, varno in uporabno opremo bistveno olajšala in približala gore tudi manj pripravljenim posameznikom, ob tem pa izkorišča možnost za prodajo in zaslužek. Pred časom smo se še smejali, ko je kdo kolovratil pod steno s čelado, danes pa je to čisto običajni prizor. Mediji nas spodbujajo k večji osebni odgovornosti, kar je tudi prav, ker si ob nesreči v gorah človek lahko le redkokdaj pomaga sam, nemalokrat je potrebna množična intervencija gorskih reševalcev ali helikopterja za pomoč pri reševanju. Med osnovno opremo za gibanje v gorah spadajo dobri gorski čevlji, čelada, komplet za samovarovanje pri plezanju po zavarovanih plezalnih poteh, pozimi pa še dereze in cepin. Poleg tega, da opremo imamo, pa jo moramo znati tudi uporabljati. Nič nam ne pomaga čelada v nahrbtniku ali plazovna žolna, ki je nismo pravilno pripravili za uporabo. Oprema sicer daje občutek varnosti, vedeti pa moramo, da nam oprema, ki je ne znamo uporabljati, prav nič ne koriti.
Poseben prispevek k varnosti in varnemu gibanju v kamniti naravi nudi Skala v obliki organiziranega usposabljanja za prostovoljne gorniške vodnike. Usposabljanje izvajajo poklicni gorski vodniki po smernicah International Union of Mountaineering Associations (UIAA). Kandidati za prostovoljne gorniške vodnike Skale so posebej motivirani in usposobljeni posamezniki, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za svojo varnost in za varnost skupine, ki jo vodijo, ter svoje znanje nuditi tudi drugim pri gibanju v gorskem svetu. Prostovoljni gorniški vodnik Skale postaneš, ko imaš za sabo že nekaj izkušenj in si se pripravljen še dodatno izobraževati ter opraviti preverjanje. Usposabljanje prostovoljnih gorniških vodnikov zadnje generacije je potekalo jeseni leta 2009 in v letu 2010. Usposabljanje se je pričelo kar na polno s poskusno turo na Jezersko Kočno (2540 m).
Pot smo pričeli nad kmetijo Suhadolnik v Suhem dolu na višini okoli 1100 metrov. Vreme je bilo prekrasno. Zadnji del je bil precej strm, zaradi snega pa je bilo treba cepinom in izdelavo sidrišča v snegu. Posebno pozornost smo posvetili reševanju s pomočjo plazovne žolne. Teoretično smo žolno še enkrat predelali 14. aprila v dolini. Sestavni del usposabljanja je bil tudi vzpon na Dachstein, 2996 m visok vrh v Avstriji, pri znanem zimskošportnem središču Schladming. Pod vrhom je ostanek ledenika. Vzpeli smo se z derezami, zadnji strmi, sicer zavarovani skalnati del pa smo premagali s pomočjo samovarovalnega kompleta. Vadili smo gibanje po ledeniku s posebnim načinom ledeniške naveze in varovanja. Pri spustu z vrha je zmanjkalo varoval, zato smo povadili še spust po vrvi. Tudi poletni del usposabljanja je potekal na Pokljuki. Vzpeli smo se na Mali Draški vrh (2132 m). Poskusili smo se v vodenju skupine. Takole nevajenim vodenja, se nam je dokaj imenitno zdelo, ko smo usmerjali korak, objektivne nevarnosti ni bilo nobene, zato je šlo vse gladko. Trenirali smo izdelavo varovanja z vrvjo in samovarovanje. Podrobno smo se seznanili s planinsko karto in kompasom. Opravili smo orientacijski pohod - iskanje kontrolne točke v naravi. Ravno tisti dan je deževalo kot iz škafa. Tisti izseki karte na A4 papirju, ki so v začetku predstavljali obliko terena v naravi, so bili na koncu samo še ena sama množica zapacanih črt. Cilj pa smo skoraj vsi našli. Vsa praktično pridobljena znanja smo potem še utrdili za mizo. Formalno usposabljanje je zdaj pri kraju. Vodniki zadnje generacije 2010 bomo kot priznanje za svojo usposobljenost na prireditvi ob 90. obletnici Skale dobili značko prostovoljnega gorniškega vodnika (Voluntary Mountain - Walking Leader) z znakom Skale, imenom in priimkom ter številko znaka.
V program usposabljanja v sezoni 2009/2010 je bilo vključenih 18 bodočih gorniških vodnikov. Najštevilčnejša je bila skupina iz Gorniškega kluba Limberk, takoj za njimi pa gorniki iz Turnega kluba Gora. Letošnji udeleženci se bomo tako pridružili številnim prostovoljnim vodnikom v zvezi gorniških klubov Skala.
Kaj je sploh namen prostovoljnega gorniškega vodništva pri Skali? V ospredju je vsekakor varnost. Kot je omenil Bojan Pograjc, eden od pobudnikov ,,nove Skale'' in protagonistov prostovoljnega gorniškega vodništva: ,,Veliko boste že dosegli, če boste sami bolj varno hodili.'' Sporočilo, ki smo ga pridobili med usposabljanjem pa je predvsem v tem, da ostanemo do gora in narave nasploh spoštljivi in ponižni, kajti šele takrat se nam bodo odprli vsi zakladi, ki so za hrupne in objestne za vekomaj skriti.