MAG, 09.06.2004, Škandali - Polona Šeško: Jože Šepič je med sestopom z Dhaulagirija ostal sam in se izgubil v megli
Škandal
v Himalaji
Jože Šepič je med sestopom z Dhaulagirija ostal sam in se izgubil v megli
Ta 56-letni podjetnik iz Gradišča pri Kozini je plezal šele pet let, največkrat v navezi z gorskim vodnikom Andrejem Štremfljem, ki je bil njegov vodnik "tudi tokrat in hkrati vodja odprave. Šepič je za svoja največja alpinistična dosežka štel zimska vzpona po severnih stenah Eigerja in Matterhorna. Bil je izkušen planinec, kot alpinist pa se podvigov ni loteval brez vodnika. Tako je bilo tudi tokrat. Kako je torej mogoče, da se je izgubil?
Vodnik naj bo ob varovancu? Med gorenjskimi alpinisti se širi mnenje, da gorski vodnik ne bi smel zapustiti klienta. Šepič je izginil med sestopom iz baznega tabora proti vaši Tukuče. Ni hodil skupaj s Štremfljem, marveč je bil ta zadnji, Šepič pa nekje v sredini, sledila sta mu mlajša alpinista. Potem ko sta ga prehitela, je ostal sam, ravno ko se je spustila megla, ter zašel s poti. Privezani nišo bili zaradi prehodnega terena. »Pogrešili smo ga na položnih, nenevarnih meliščih, edino stezo je bilo videti zdaj v redu, zdaj malo manj. Vsako popoldne se v tem času na Himalaji navlečejo megle, ki običajno proti večeru zginejo, tokrat pa se je na tem območju, okrog 5000 metrov visoko, razkadila šele naslednje popoldne. Hodili smo sto metrov oddaljeni drug od drugega, kot obi¬čajno, ampak ko pride megla, ne vidiš nikogar ne pred sabo ne za sabo,« nam je pojasnil Štremfelj. Zadnji je hodil zaradi počasnega nosača, ki so ga, paradoksalno, najeli predvsem zaradi Šepiča, da bi postavili šotor, če bi imel težave.
Zakaj ni bil ves čas ob klientu? »Prepričan sem bil, da je dovolj izkušen za hojo po tisti poti in da se bo, če ne bo vedel, kam, usedel in počakal. V bazi nismo delali načrta, kaj bomo naredili, če pride megla, ker je običajno, da se to zgodi. Prehitela sta ga mlada alpinista, s tem da je denimo Matija Klanjšček izjemno težko prišel na Francosko sedlo zaradi zdravstvenih težav in je bil Jože precej pred njim. Telesno je bil dobro pripravljen. Seveda pa z brega mladina z boljšimi koleni hitreje stopi. Po mojem je normalno, da ga je prehitel, ker takrat ni bilo megle, če bi bila, bi ravnal drugače.«
»A Jože je pa zadaj?« - »Kako zadaj?«
Mlada alpinista sta se namreč zanašala na to, da Štremfelj hodi za Šepičem. »Ko pa pridem v vas, Matija reče: a Jože je pa zadaj? Jaz pa: kako zadaj? Prepričani so bili, da hodi z mano, jaz pa, da je z njimi, kajti ko sem jih nazadnje videl, so bili skupaj.«
Štremfelj ga ne bi prehitel. Vrstni red pohodnikov se je med potjo spreminjal: »Jože je nekaj časa hodil z enim, zaostal, hodil z drugim; med dostopom je bil skoraj ves čas prvi, zgoraj pa je zaostal zaradi težav z višino. Takrat sem hodil z njim in tudi ob vrnitvi bi, ko bi ga enkrat ujel. Še na misel mi ne bi prišlo, da bi ga prehitel in spustil izpred oči,« pravi. Sam ga gotovo ne bi prehitel, poudarja. »Na hribu so stvari bolj resne kot med sestopom iz baze. Jožeta nisem pustil samega, oziroma sem ga pustil, vendar je zadnjih sto metrov pred taborom, kjer ni bilo nobene razpoke več, počasi prišel za mano. Tudi spodaj na ledeniku, kjer je bila pot nevarna, mi je večkrat rekel, pojdi naprej, bom že prišel za tabo, pa sem mu odvrnil: ni govora, ne morem te pustiti samega.« Za Šepiča je bil najbolj odgovoren on, saj je bil njegov klient, a kot vodja odprave je, kot pravi, čutil od¬govornost tudi do nosača: »Ta okoliščina je pripeljala do dogodka, kajti brez nosača bi bil toliko hitrejši, da bi Jožeta z lahkoto dohitel.« Štremfelj, ki mu za pogrešanega prijatelja seve-da ni vseeno, obžaluje, da ta ob pri¬hodu megle ni sedel na tla in ga po-čakal: »Za vsakim ovinkom sem pričakoval, da me čakajo, ne samo on, tudi kdo drug, bilo je namreč okoli poldneva, čas, da se kaj poje. Toda v megli so morda v strahu vsi pospešili korak in bojim se, da jim je Jože skušal slediti.«
Že prej na robu smrti. Po nekaterih govoricah naj bi se Šepič zaradi zdravstvenih težav celo sam spustil v dolino dan prej, kar Štremfelj zanika. Zaradi višine je resda dobil lažjo obliko pljučnega edema, zato tudi ni prišel na vrh gore. »Če ne bi dovolj zgodaj opazil njegovih težav, bi lahko umri,« pravi Štremfelj. Šepič je na 7000 metrih še vztrajal, ker je bil precej trmast, pripoveduje, a ga je prepričal, da sta sestopila v bazni tabor. »Pravzaprav sem nanj pazil ves čas, ker je bil prvič v Himalaji, vendar še pomislil nisem, da se nam lahko zgodi, kar se je.«
| Jože Šepič se je predvidoma izgubil na prostranstvih melišča Kalopani. Alpinisti so hodili v razmiku sto metrov, dva mlajša sta ga prehitela in je ostal sam, ko se je spustila megla; vodnik je hodil zadnji. |
Padec, ugrabitev, umor? Ko so ga v vaši Tukuče pogrešili, so ga takoj šli iskat v sosednjo Marfo, kamor bi lahko zašel, naslednji dan pa nazaj po isti poti. Zadnja sta ga videla domačina, a pred razcepom, ki bi ga lahko speljal v napačno smer. »Vse polno je prepadnih strmin, ki padajo v tesne klisure, te pa se stekajo v širše, enako prepadne rečne soteske. Če bi se izgubil, bi prišel v eno od dolin ali v Tukuče, zato je upravičena domneva, da se mu je zgodilo nekaj hudega,« je dejal Tone Škarja, podpredsednik PZS in načelnik komisije za odprave v tuja gorstva, ki je skupaj s Petrom Podgornikom šel pomagat od iskanja že izmučenim članom odprave. Za to ga je prosila Šepičeva družina, ki jima je tudi plačala pot. Območje so preiskali še s helikopterjem, tistemu, ki bi ga našel, pa ponudili tisoč dolarjev nagrade. Po enajstih dneh so odnehali, »ker po tolikšnem času nima možnosti, da preživi,« se je izrazil Škarja. Sicer se je po Štremfljevih besedah v Nepalu že pripetilo, da je udeleženec trekinga po dvajsetih dneh od nekod sam prikrevsal, »toda to se zgodi enemu izmed tisočih«. Po vasi se je šušljalo, da bi Šepiča lahko ugrabili maoisti, vendar bi se ti že oglasili, ali da bi ga lahko celo oropali in ubili, opazili so namreč skupino sumljivih moških.
»Včasih te zmanjka.« Čeprav je bil po poročanju medijev eden od ciljev odprave to, da bi bila prva alpinistična naveza slovenskega poklicnega gorskega vodnika in klienta, ki bi prišla na vrh osemtisočaka, Štremfelj zatrjuje, da ni nikoli rekel, da bo prvi, ki bo stranko popeljal na Dhaulagiri, a da je »verjetno prvi v Sloveniji, ki je to poskušal«. Po svetu je podobnih komercialnih odprav ogromno. »Sam ne bi na osemtisočak nikoli peljal nekoga, ki ne bi bil dovolj pripravljen.« Da je bil Šepič dovolj izkušen, pritrjuje tudi Franc Ekar, predsednik planinske zveze, ki opozarja, da je Himalaja kruta. »Ko greš dol, te včasih zmanjka... vsak premaguje samega sebe, vreme pa je nepredvidljivo.« Ali se mu zdi sporno, da je Šepič ostal sam? »To se dogaja na odpravah, v skrajnih razmerah ne moreš nekoga stoodstotno varovati. Tudi Reinhold Messner je brata zgubil na poti z Nanga Parbata.« Že, pa vendar: ali ni zadeva malce drugačna, ker je bil Šepič klient? To pomeni, da je moral zbrati denar zase in za Štremflja, približno tri milijone tolarjev. Sam je prispeval tri tisoč dolarjev, preostalo je, kot drugi, nabral od sponzorjev. Po Štremfljevih besedah je zbral manj kot polovico od 50 tisoč dolarjev, kolikor je odprava približno stala. Želeli smo se pogovoriti tudi z družino, a jim za zdaj ni do tega. V dveh tednih bodo pripravili izjavo za medije. Štremfelj je po prihodu v Ljubljano dejal, da jih izguba prijatelja hudo boli, vendar ne čutijo odgovornosti. Splet nesrečnih okoliščin, torej?
POLONA ŠEŠKO
Poklicna pot
Jože Šepič iz Gradišča pri Materiji je bil včasih avtoprevoznik, leta 1971 je postal obrtnik, 1992. pa odprl podjetje Šepič. Glavni dejavnosti sta razrez poliuretanske pene ter prodaja izdelkov: sedežnih delov za avtomobilsko industrijo, vzmetnic in oblazinjenega pohištva. Število zaposlenih se je v prvih osmih letih povečalo z 18 na 140, promet pa narasel za sedemkrat, zato je bila družba uvrščena med trideset najhitreje rastočih. Ves čas so sodelovali z znanimi oziroma razvpitimi koroškimi podjetji, poleg družinskih članov tudi soustanovitelji družbe Šepič: Preventom, Preventom Halogom in Eurocityjem. Za Prevent so izdelovali pritrditvene žice za sedežne prevleke ter skupaj z njim v Podgradu ustanovili Autofoam, podjetje za proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki (nedavno je šlo v likvidacijo). Še leta 2001 so mediji podjetju Šepič peli slavospeve. Poleg Autofoama je imelo desetodstotne lastniške deleže še v Preventu Lamitexu in Preventu Sarajevo, omenjalo se je tudi kot solastnik Purotehnike, družbe za predelavo poliuretanske pene, kjer danes med zastopniki res najdemo Šepičevega sina Dejana. Vsi Šepičevi so se v prvih mesecih lanskega leta prijavili kot samostojni podjetniki - Jože in sinova naj bi se ukvarjali s svetovanjem, žena Slava pa s tajniškimi opravili - verjetno zato, ker je zaradi poslovnih težav oktobra 2002 skupina Prevent postala 75-odstotna lastnica njihovega podjetja: četrtinske kose imajo Prevent, Prevent Halog in Eurocity, le četrtina je ostala v družinskih rokah. Predlani je podjetje namreč ob 2,6 milijarde tolarjev prihodkov od prodaje pridelalo 151 milijonov izgube (in 2,5 milijarde dolga), medtem ko je imelo leta 2000 ob 1,97 milijarde prihodkov od prodaje še 32 milijonov dobička. Bratje Šepič so trije - poleg Jožeta še Hektor in Rudi, ki je najbolj znan in je menda spodbudil preostala dva, da sta odprla podjetji, ki se ukvarjata s poliuretansko peno (Hektor ima v Podgradu Pur-pla-tex), saj je bil pred leti na vodilnem položaju v državnem podjetju Plama iz Podgrada, ki se je ukvarjalo s poliuretansko peno. Zdaj je upokojenec, od decembra lani član nadzornega sveta Pivovarne Union. Leta 1980 je prejel nagrado GZS za gospodarske dosežke. Menda je v dobrih odnosih z Milanom Kučanom, v Forum 21 naj bi se včlanili vsi bratje. Rudi Šepič je bil včasih eden glavnih v Gorenju, saj je vodil münchensko podružnico, bil pa je tudi republiški sekretar za finance v izvršnem svetu pod vodstvom Dušana Šinigoja.
Spletna poobjava grafično seveda ni enaka revijskemu natisu in manjkata tri fotografije
- sporočilnost pa ni okrnjena, besedilo je enako.