Primož Blaha: V dobi čudnih zim so misli vedno odprte za različne možnosti. Prvič smo smučali v Iranu že leta 2018, takrat v gorovju Zagros.
Žal je bila tista zima neobičajno suha in topla, a izkušnja je bila vseeno dovolj obetavna, da sva kasneje z Marušo še dvakrat obiskala Iran, zdaj že prijatelj Hamid pa nas je ves čas vabil na ponovno smuko v gorovju Alborz, ki se razteza na severu države. In priložnosti za potovanje je treba izkoristiti, drugače lahko doma le iščeš razloge, zakaj ni pametno iti.
Tudi letošnja zima se ni najbolje začela, februarja je nato obilno snežilo in na hitro smo se odločili za skok na jug. Prvi vtis po prihodu je bil kljub temu razočaranje, saj so bili hribi pol beli – pol rjavi. Južna pobočja so bila namreč povsem suha precej visoko, kar daje nezimski videz. Istočasno smo na severnih pobočjih smučali v prvovrstnem suhem snegu, kakršnega redko najdeš v Alpah. Običajen vzorec gre nekako takole: dan po sneženju se pogosto ogreje, v zraku je povišana vlaga in sneg na prisojnih pobočjih hitro kopni, v osojah pa se ojuži in nekoliko posede. Nato sledi obdobje stabilnega vremena z zelo nizko vlago in nizkimi temperaturami, ki “izsušita” sneg, da tudi močno sonce ne škodi. To seveda drži nekje do sredine marca, aprila je čas za višje hribe (ki jih niti v Alborzu niti v Zagrosu ne manjka!). Druga primerjalna prednost je seveda v odsotnosti množic, ki v Alpah takoj po (ali že kar med) sneženjem hitijo (hitimo) iskat nezvožene zaplate pršiča. Pa tudi v slučaju bolj množičnega obiska je v Iranu na voljo praktično neomejeno smučarskih terenov …
Sobota, 2.3.2024: Gowd Jari, 3026 m
Z Brnika sva poletela v petek zvečer in v soboto ob 7h že pristala v Teheranu. Na letališču smo se ujeli z Mary, ki je priletela iz Švice, ter Hamidom. V avtu nas je čakala še Marjam, ki nam je cel teden kuhala, in ena tona hrane – naša prtljaga je morala zato na streho. Na obvoznici k sreči ni bilo preveč gneče, skozi hribe gradijo avtocesto do obale Kaspijskega jezera, kjer si sledijo tunel za tunelom in po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli do apartmaja v vasi Velayat Rud, okoli 2400 m visoko.
Kljub neprespani noči smo šli po malici takoj na prvo turo. Zapeljali smo se nekaj kilometrov nižje in ob cesti na okoli 2300 m začeli s hojo. Snega tu spodaj ni bilo v izobilju in tudi višje so bile razmere zaradi vetra dokaj mešane, tako da je bila smuka ta dan še najslabša. Vseeno je bil dober občutek, ko smo se, še malce zmedeni od kratke noči, znašli tam sredi hribov s celim tednom počitnic pred nami – 24 ur prej smo še sedeli v pisarni.
Prvič smo smučali z grebena po smeri vzpona, nato smo se povzpeli prav do vrha in prečili po grebenu do sosednje dolinice, po kateri smo se spustili nazaj. Za prvi dan prav v redu, še posebej je prijal tuš, prva v vrsti okusnih večerij in – končno postelja.
Nedelja, 3.3.2024: Khonkahar (predvrh, cca 3000 m)
Ker smo šli zgodaj spat, ni bilo težko zgodaj vstati. Ta dan smo se namreč zapeljali malo dlje, slabo uro po dolini navzdol in v stransko dolino do neke vasi z nasadi orehov na okoli 2000 m. Čeprav med vožnjo ni bilo videti obetavno, smo stopili na sneg takoj na robu vasi in pričeli z vzponom po stranskem grebenu, ki se je višje odprl v širno pobočje – ki se je izkazalo za zgolj manjše stransko pobočje gore. Mnogi vrhovi v Alborzu so razpotegnjeni v dolge grebene, pod katerimi se raztezajo neskončna pobočja – a tudi številni grabni, ki so lahko plazovno nevarni. Hamid je v teh gorah odraščal in med drugim preplezal in presmučal tudi številne prvenstvene smeri, tako da je idealen vodnik za odkrivanje smučarskih kotičkov.
Zaradi zaobljenih oblik, dolgih grebenov in višine so razdalje varljive: od spodaj se nam je glavni vrh (3400 m) zdel dokaj blizu, v resnici je bilo do tja še zelo daleč. Zato smo zaključili na nekem stranskem vrhu, s katerega smo si zamislili optimalno smuko. V fantastičnih razmerah smo odvijugali po deviških pobočjih do roba nad strmejšim delom. Nato pa nazaj gor in prečno preko stranskega grebena do roba, s katerega smo se spustili po še enem idealnem pobočju, kjer smo se vzpenjali. Prismučali smo naravnost v vas, navdušeni nad nepričakovano odlično smuko.
Ponedeljek, 4.3.2024: “Black rock summit”, cca 3350 m
Tretji dan je bilo vreme nekoliko slabše, zato smo šli na turo v bližini smučišča, da bi se lahko v primeru slabe vidljivosti umaknili na progo. Smučišče je le nekaj kilometrov od našega apartmaja na koncu doline, parkirišče je na okoli 2650 m. Mi smo se sicer takoj usmerili stran od žičnic in glasnih lokalov ter se povzpeli po širokem grebenu. Zaradi višine in lege v zatrepu doline med visokimi hribi je tu več snega in ko se je delno zjasnilo, smo takoj izkoristili trenutek za pršičast spust dokler se ni nižje pojavila skorja. Spet po isti poti nazaj in v še vedno dobri vidljivosti naprej do skalnatega vrha.
Zaradi bližine smučišča je bilo tu že nekaj smučin, mi pa smo smučali na drugo stran – zgoraj po lepih obsežnih pobočjih, nižje pa po dolgem grabnu, kjer so bile razmere žal slabše. Vseeno smo brez težav prismučali do ceste na okoli 2520 m. Hamid je že prej poklical Nargis, da ga je peljala po avto in hitro smo bili nazaj v apartmaju.
Pred večerjo smo šli na kratek sprehod po vasi, kjer ni kaj dosti videti. Vaščani so menda relativno premožni, saj se večinoma preživljajo s turizmom, veliko je trgovin s smučarsko opremo. No, pogosto so stanovanja lepo urejena, čeprav od zunaj ni tako videti. Medtem je naša vedno nasmejana Marjam vse dneve kuhala in nam vsak dan pripravila obilen zajtrk, sendviče za na pot in večerjo, ki je bila vsakič pravo doživetje. Jedilniki se niso nikoli ponavljali, tako da smo izkusili celo vrsto specialitet, ki vsaka po svoje navduši. Nekaj dni je bila na obisku tudi Nargis, da sta skupaj z Marjam debatirali o detajlih priprave jedi. Ni kaj, če vsak dan smučaš, je dobro tudi dobro jesti.
Torek, 5.3.2024: Hezar La, 3593 m
Zapeljali smo se v stransko dolino na severno stran masiva nad našo vasico. Tam smo parkirali na koncu vasi, okoli 2480 m visoko. Ko smo se odpravljali, je lastnik sosednje hiše rekel, naj ne parkiramo ob cesti in naj raje zapeljemo v njegovo garažo – tega v Alpah še nisem doživel.
Za začetek nekaj hoje po dnu doline, nato pa ves čas strmo navzgor do grebena na okoli 3100 m. Že tam bi bilo odlično smučati, a se je za naslednjim robom odprlo še lepše pobočje, po katerem smo se zakadili do manjše izravnave. Na tej turi edinkrat nismo bili sami, tam smo namreč srečali dva Iranca, ki sta bila namenjena na isti vrh. Hamid ju je seveda poznal, saj med 80 milijoni Irancev ni veliko turnih smučarjev.
Nadaljevali smo torej skupaj še precej daleč do vrha, ki smo ga dosegli že v megli. Na grebenu smo zato nekaj časa počakali na okno v oblakih, da smo odsmučali v dobri vidljivosti in super razmerah daleč do doline. Samo čisto spodaj je bilo snega manj, a je bil ta trd in smo lepo zmanevrirali med kamni do ravnine.
Sreda, 6.3.2024: Kolum Bastak – predvrh, cca 3970 m
Spet smo se zapeljali do smučišča, tokrat smo izkoristili gondolo za dostop v višje nadstropje. Smučišče Dizin je največje v Iranu, zgrajeno v 1960-ih letih (zadnji Šah je bil ljubitelj smučanja). Ta dan smo v lepem vremenu šele videli razsežnost smučišča in krasne terene izven prog. Najvišja žičnica pelje vse do 3600 m. Žal pa trenutni lastnik v zadnjih letih menda slabše skrbi za naprave, tako da obratuje zgolj manjši del žičnic. Kar je prava škoda, saj je obiska še vedno kar nekaj, posledično je toliko več vrst na delujočih žičnicah. Poleg tega je v sosednji dolini smučišče Darbandsar, ki bi ga bilo z nekaj volje mogoče povezati, saj preko bližnjega sedla pelje tudi cesta (ta je trenutno sicer zaprta). No, z investicijami imamo težave tudi pri nas, v Iranu imajo še mnogo pomembnejših izzivov.
Torej, mi smo se z gondolo zapeljali na dobrih 3300 m in se rahlo spustili do sedla, preko katerega pelje cesta. Tam smo začeli s hojo po dolgem grebenu proti vrhu (4156 m). Čeprav višinske razlike ni veliko, je bila tura občutno drugačna od prejšnjih dni: razsežnosti visokih hribov so še večje, razmere na grebenu so bile bolj spremenljive, greben pa je bil na trenutke skalnat in tudi izpostavljen. Kljub lepemu vremenu in čudovitim razgledom je bila tura bolj naporna, višje se je okrepil še veter, ki je dodatno povečal občutek resnosti.
Vseeno smo večino časa hodili na smučeh in tudi vrh je bil videti dosegljiv, želja je bila smučati na severno stran, kjer so bile gotovo odlične razmere. A na koncu smo se odločili za spust po tej strani. Mary in Hamid sta zaključila nekaj nižje, z Marušo pa sva potegnila do rame v vršnem grebenu in se v zavetrju udobno napravila – hkrati sva bila nagrajena z lepim razgledom na drugo stran.
Čeprav smo zamudili spust z vrha po severnem pobočju, nas je čakala prava poslastica v obliki dolge in strme doline ves čas pod grebenom, kjer smo se vzpenjali. V spodnjem delu se dolina zapre v globok graben, obdan s skalnimi stenami, tako da je spust slikovit, le sneg je bil spodaj bolj raznolik. Z izjemo nekaj odsekov vseeno zelo dobra smuka vse do potoka na dnu doline, po kateri smo prečili do smučišča in si na terasi bara privoščili malico. Ker smo imeli še nekaj časa in kupljeno karto, smo izkoristili par voženj za malo brezskrbnega smučanja po progah. Te so široke in tudi popoldne niso bile razrite.
Četrtek, 7.3.2024: brezimni vrh, cca 3300 m
Napovedano je bilo poslabšanje vremena, a zjutraj je bilo jasno in smo se na hitro odpravili (seveda ne brez obilnega zajtrka, lačnega te v Iranu ne spustijo iz hiše!). Po dolini navzdol, nato pa po ozki cesti v skrito stransko dolino, ki se nadaljuje še daleč v notranjost med štiritisočake. Kljub navidez nedostopnim dolinam je povsod veliko vasi, mnoge so pozimi nenaseljene, poleti pa tu uživajo bolj znosne temperature in gojijo razno sadje.
Parkirali smo ob cesti pred eno od vasi na okoli 2550 m in po prečkanju reke zagrizli proti vrhu, ki je že iz doline obetal odlično smuko. Čeprav iz doline izgleda dokaj mogočen vrh, je to v resnici le začetek dolgega grebena, ki se nadaljuje preko več visokih vrhov nekam daleč naprej … Ta dan se nismo preveč obotavljali, saj se je že kmalu začelo oblačiti. Višje je nato zapihal zelo močan veter, da je bilo vzdušje kar himalajsko, vendar je tudi spihal oblake in nam omogočil še nekaj sonca.
Na vrhu se je veter umiril, da smo se lahko v miru napravili. Smučali smo za robom po široki dolinici v izrednih razmerah in še vedno v soncu. Nižje smo se izmuznili skozi ozko grapo in nadaljevali v še vedno odličnih razmerah vse do reke. Na nasprotnem bregu smo pomalicali, ko se je nebo začelo zapirati, pa hitro pobegnili do avta.
Nižje v dolini smo obiskali jamo, ki je v začetnem delu dokaj enostavno dostopna. Po kratkem vzponu do vhoda smo se spustili v temo in čez čas dosegli dvorano z ledenimi kapniki. Prav lepo (sliki iz jame sta od Mary, saj sem nekako pozabil fotoaparat v avtu). Jama se menda nadaljuje še daleč v globino, a je težje prehodna. V vmesnem času se je vreme že resno poslabšalo in ponoči je močno snežilo. Zaspali smo tako v sanjah o zadnjem dnevu smučanja …
Petek, 8.3.2024: Gowd Jari
Zbudili smo se ob zvokih kidanja snega; čez noč je v vasi padlo okoli 20 cm, višje še več, tekom dopoldneva pa se je začelo jasniti. Ampak, kot sem omenil že na začetku, se je hkrati ogrelo in sveži sneg je hitro postajal moker, možnosti plazovno varnih tur pa so se precej zožile. Ni nas mikal obisk smučišča, saj je bila v petek (njihova nedelja) gotovo gneča. Zato smo se odločili, da zaključimo tam, kjer smo prvi dan začeli.
Na vzponu in spustu smo se držali grebena, sonce in svež sneg sta ustvarila idilično pokrajino, le veter je bil malce nadležen. Pa tudi nestabilne razmere niso bile obetavne, zato smo zaključili kakšnih 100 m pod vrhom. Smuka je bila v težjem snegu bolj naporna, a sploh ne slaba, predvsem v zgornjem delu, kjer so bile nižje temperature, spodaj pa novega snega ni bilo preveč in smo čisto spodobno pripeljali do ceste. Tura je bila bolj kratka – celo sendvič smo pojedli šele v dolini. In, kot omenjeno, se je zvečer zjasnilo in ohladilo, tako da so bile že naslednji dan verjetno spet idealne razmere. Z letališča so bili hribi nad Teheranom videti zelo mikavni … Mi smo bili v vsakem primeru več kot zadovoljni po celem tednu smučanja, četudi sta bila prvi in zadnji dan bolj povprečna.
Popoldne je bilo vreme sicer spet spremenljivo, vseeno smo se zapeljali v neko vas, ki je stisnjena v ozki dolini med strmimi stenami, nad vasjo pa je v skalah nekakšno svetišče in grobnica, kjer je pokopan eden od potomcev preroka Mohameda. V Iranu dajejo velik pomen prednikom, zato pogosto obiskujejo takšne kraje. V resnici samo svetišče ni nič posebnega, je pa lep razgled nad vasjo in po okoliških stenah.
Za konec nas je čakala še zadnja slastna večerja, pakiranje in pospravljanje ter večerna vožnja do letališča. Mary je imela let sredi noči, z Marušo sva se lahko še naspala v hotelu na letališču in v soboto poletela domov. A še prej smo se ob poti, tik ob obvoznici na robu Teherana, ustavili za ogled še ene grobnice – ajatole Homeinija. Malce nenavaden je bil turistični ogled sredi noči, a grobnica je odprta 24 ur na dan. Tudi sicer se nam ni zdelo posebno mikavno obiskati očeta islamske revolucije, je pa vsekakor zanimivo videti to impresivno zgradbo. Sploh ko pomisliš, kako je Homeini pridigal proti razuzdanosti Zahoda in zadnjega Šaha ter zagovarjal skromnost in revne ljudi – zdaj pa počiva v bleščeče bogatem svetišču, okoli katerega je zrasel cel kompleks, ki se razkazuje v lažni veličini, kot je tipično za toliko religij in ideologij.
Tokrat je bil to tudi edini turistični del potovanja, tam v hribih skoraj nismo imeli pravega stika z Iranom. Razen seveda naših čudovitih gostiteljev, nadvse bogate kulinarike, pa tudi za nakupe hrane in začimb je bila priložnost. No, če tako pomislim, je bil to pravzaprav še en tipičen obisk te raznolike dežele, ki ogromno ponuja in z marsičim navduši.