Anonym 27.08.2011 16:09 2057 0

Skoraj neznani slapovi

Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Dolina Belega potoka je prijetna osvežitev ob vročih poletnih dneh.

Le nekaj kilometrov od Mojstrane proti Kranjski Gori ugledamo na levi strani neugleden most. Je ostanek nekdanje kranjskogorske železnice in že od šestdesetih let prepuščen propadu. Prečkamo ga in le nekaj sto metrov više se v Savo Dolinko izliva Beli potok.

Na začetku potok ne obljublja prav veliko. Pot, ki vodi k njegovemu izviru pod mogočnim severnim ostenjem Kukove špice, je speljana visoko nad njegovim tokom, tako da v primeru, da steze ne zapustimo, potoka skorajda ne opazimo. V zadnjih letih so nekdaj idilično stezico močno uničili z gozdnimi cestami pri spravilu lesa. Šele proti izviru potoka zaslutimo, da bi lahko bil nekaj posebnega. Preden namreč pridemo do krnice, kjer izvira, pod seboj zagledamo sto metrov globoko korito. Jasno je, zakaj nosi potok tako ime. Celotna struga je polna belega krednega kamenja. Na vrhu, nad pragom, kjer se je v dolino nekdaj spuščal ledenik, se svet poravna. V celoti je krnica zasuta z gruščem izpod mogočnih sten. Potok izvira v krnici iz dveh krakov. Do desnega izvira se odpravimo preko ozke stezice, ki nas pripelje do lovske koče. Beli potok je tu pohleven studenec, ki se pretaka po temačnem gozdu. Kako napačen je ta vtis, lahko vidimo, če mu sledimo le dobrih petdeset metrov po toku navzdol. Izgubi se v temačnem kotlu. Vanj pada v mogočnem, z mahom obraslem curku dobrih trideset metrov globoko. Kotel je okrogel in na najširšem delu ne preseže pet, šest metrov. Ne moremo ga zajeti z enim samim pogledom. Pogledamo v ustje ter mu sledimo v globino v mračni tolmun. Drugi izvir nas preseneti že na začetku, ko teče pod ogromnim balvanom. Takoj za njim se začnejo številni slapovi, ko se voda poganja iz enega v drugega, iz ene police na drugo. Za ogled sotočja obeh krakov je treba zapustiti stezo in se spustiti po nevarnem pobočju. Desni krak priteče v kamniti kotel skozi kamniti most ter se spušča v temačen tolmun, kjer se mu v slapu pridruži še drugi krak. Soteska se tu razširi, tok se umiri in potok teče Savi naproti.

Za obisk potrebujemo le nekaj ur časa. Preživimo ga pod mogočnimi stenami Martuljkove skupine ob divjem studencu. Ob slapovih, ki so malo znani in nas s svojo lepoto preprosto presenetijo ter navdušijo. Za teh nekaj ur pozabimo na mestni svet in hrup okrog nas.

Janez Mihovec