Milena Praprotnik: ... otok Lewis ali skoraj 20 let obljub We will go there one day
Raba in Chris sva spoznala leta 2000, sta prijeten plezalni par. Skupaj sta kot prva preplezala veliko število novih smeri tako na otoku Lewisu kot drugje po Škotskem in v Angliji. Spoznali smo se pri poslovnem sodelovanju, nato pa delali načrte, da gremo skupaj plezat – otok Lewis, sta rekla, vsako leto greva tja na počitnice za 14 dni in gremo enkrat skupaj. Všeč vama bo … no, delali smo plane, potem smo vmes zgubili stike, jih kasneje spet obnovili, preživeli skupaj počitnice na Kalymnosu, Lewis pa nekako ni šel skozi.
Letos sva jima sporočila, da bova spomladi na Kalymnosu – bosta tudi vidva tam? Ne, njiju ne bo, pride pa povabilo na otok Lewis, obljuba o morskih klifih, vedno lepem vremenu, trad plezanju, malo plezalcev …
OK, OK, pa greva, res je čas, če misliva vendar enkrat iti tja. Preveriva letalske karte in julija gremo na Lewis.
Pričakujeva, da gremo na konec sveta, vsaj obljube so take, in ko pridemo tja, se res počutiva kot na koncu sveta.
Najprej v Benetke, od tam z letalom v Edinburgh, prespiva, naslednji dan skoraj pet ur do trajekta z avtom, še slabe tri ure trajekta, pa ena ura vožnje z avtom in smo pri najeti hiši tako rekoč na koncu ceste, od tam se dalje ne da.
Ni signala za mobilne telefone, ravno tako ni internetne povezave, je pa v hiški stacionarni telefon.
Na poti spoznava vožnjo po levi, na koncu še cesto za en avto – asfaltirano z izogibališči. To bi bilo čisto v redu, če bi bila cesta namenjena le tistim nekaj lokalcem, ki tam še živijo, v poletnih mesecih, ko je veliko turistov in vsi niso čisto gotovi, kako se vozi po teh cestah, pa so stvari občasno zelo “zabavne”. …
Že naslednje jutro akcija – spoznavamo se s trad smermi na morskih klifih, zatikanje zatičev in frendov nama kar gre. Z Mihom se strinjava, da ni boljšega od dobro nameščenega aliena (vrsta frenda), Rab zmajuje z glavo in prisega na zatiče. Ni ga čez dobro jebico, je njegov slogan.
Res je, vendar zatič vzame dosti časa, še posebej če se zmotiš, pa prvi ne gre noter, pa drugi ne gre noter, smeri niso zelo previsne, ampak dovolj, da pri nameščanju varoval in pozneje pobiranju le-teh navija in navija. Včasih prav neverjetno za oceno.
Smeri so visoke večinoma med 20 in 30 metrov. Skala je granit ali gnajs, večinoma odlična, kompaktna, zbrušena zaradi valov in vetra. Včasih pa se zgodi, da pridemo pod smer, Rab pogleda gor in izjavi, žal tale ne bo šla, ker je je pol padlo v morje, dobesedno.
Dostop do smeri je bil 5 do 15 minut hoje od avta, v glavnem po ravnem po angleški, joj, oprostite, po škotski travi. Nato sledi spust po vrvi, včasih pa se da ob robu klifa splezati po lahkem terenu na polico tik nad morjem, seveda če je oseka.
Svoje doda ambient nad morjem, plima in oseka (štiri metre razlike), butanje ogromnih valov … neverjetno, kako drugačen je občutek pri plezanju, ko pod tabo buči Atlantik, popolnoma drugače kot v hribih, pa vendar divje, prvinsko. Vsaj dve tretjini smeri sva plezala v goretexih, zaradi močnega vetra in občasnega dežja.
Vroče res ni bilo. Bog ne daj, da veter preneha pihati, potem se iz nič v trenutku pojavijo midges (ogromno njih), mali komariji, ki pičijo kot klopotača.
Vreme, ki naj bi bilo odlično – najboljše v Angliji zadnjih ne vem koliko let, pa nam jo pravzaprav s tem zagode. Menda je dobro, če je v Angliji vreme slabo, potem ima Lewis dosti lepega, če je pa spodaj dobro, pa mi dobimo dnevno slabo vreme.
Tako vsak dan lovimo vremensko napoved, Rab računa, kdaj je plima in kdaj oseka, s katere strani piha veter, kdaj bo dež …Vse bolj nama je jasno, kakšno srečo imava, da naju vozi naokoli, vedno najde kakšno dobro plezališče, itak pozna vse, veliko število smeri je njegovih, ogromno klifov sta našla skupaj s Chris in naredila prve smeri.
Chris se nam včasih pridruži, še večkrat pa ne, pravi, da ji zadnja leta plezanje ne pomeni več toliko, rajši gre na kakšen okoliški hrib ali pa nas v dobrem vremenu čaka na vrhu s knjigo. Ambienti so res neverjetni in včasih tudi če samo sediš na vrhu klifov in opazuješ strmoglavce, kako se potapljajo, ko lovijo ribe, dobiš ta občutek brezčasne lepote in nikamor se ne mudi.
Nekoč prideta čez travnik kmet in njegov sin in čisto preprosto vprašata, hmm, kaj pravzaprav tam delamo, nekako v stilu – včasih vidiva ljudi, kot ste vi, pridejo do konca travnika in izginejo čez rob, potem pa pridejo čez nekaj ur nazaj. Le kam, za vraga, gredo?
Jim razložimo, pokažemo slike in ju čisto fascinira, kakšne skale so spodaj, povesta, da rajši ne hodita preveč po robu in ju pravzaprav ne zanima, kako bi plezala, nas pa povabita v mlekarno, dobimo par litrov mleka in ogled mlekarne.
Tako smo v štirinajstih dneh nabrali kar nekaj smeri, dobrih osem plezalnih dni, ni nam pa uspelo videti klina, svedrovca ali fiksnega varovališča in kar se je nama zdelo še najbolj neverjetno, niti enega drugega plezalca. Vendar Rab obljublja, da bo v prihodnosti kakšen več, ta mesec izide vodniček plezalnih smeri za zunanje Hibride in s tem tudi za otok Lewis.
Tako da vsi, ki bi vas zanimal vodniček – tule je: smc.org.uk.
Rab je avtor vodnička v delu za otok Lewis in že samo to pove, kako dobrega vodiča sva imela. Tako da upava, da se še vrneva tja, naslednjič, ko bo v Angliji slabo vreme, in potem, kot pravita Rab in Chris, je na Lewisu ves čas sonce.