Nedeljski dnevnik - Damjan Franz Lu: Davo Karničar je mož, ki je prepričan v preživetje
Tako se je odločil po lanski nesreči, ko se je na Manasluju smrtno ponesrečil soplezalec Franc Oderlap - Bil je prvi, ki se je z Everesta spustil s smučmi, odslej pa bo, kot pravi, raje iskal samo najlepše zavoje
"Odločil sem se, da je odprav in izzivov, v katerih bi preizkusil več, kot je, bi rekli, normalno, ali da bi storil kaj, česar nihče še ni, preprosto konec." Izjava je vzela sapo. Pa ne zato, ker bi ne bila tehtna, umna, temveč zato, ker jo je izrekel znani slovenski ekstremni športnik, alpinist Davo Karničar. Mož, ki se je s smučmi spustil z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. Sedel je na drugi strani mize in trdno odločen izstrelil nepričakovano trditev.
Z njim smo se srečali po naključju. Zazvonil je telefon, glas na drugi strani pa je povedal, da je pri vratarnici Karničar in da želi stopiti do redakcije. Le kaj ga je zaneslo semkaj, saj nismo bili nič dogovorjeni? Kmalu je postalo jasno, da so ga povabili k predstavitvi septembrskih dokumentarcev Discovery Channela, v katerih pripovedujejo o življenju na robu (Life on the Edge) in njega so pač izbrali, ker nevarnosti dobro pozna. Mi smo, ne bodi len, priložnost izkoristili, da bi se pozanimali, kaj ta mož počne v teh dneh. Lep čas o njem nismo pisali, tudi drugi mediji o njegovih podvigih niso posebej poročali.
"Zdaj imam vodniški center, znotraj katerega se bo marsikaj dogajalo. To je bila moja večna želja. Poleg tega bom počasi star 50 let, tako da je res čas za zamenjavo, če tako rečem, področja delovanja," je aktualnosti na kratko strnil 47-letni Karničar.
Železna dlan
Prav zanimiv je tale skrajni alpinec ali pač skrajni smučar, kakorkoli bi ga že želeli opredeliti. Ko ga človek prvič sreča v živo, je potem, ko je toliko bral o podvigih, kar malce presenečen nad njegovo skromnostjo. Če bi ga srečali na ulici, mu bržkone ne bi pripisali junaštev svetovnega slovesa. Da imaš opravka z velikim človekom, takim, ki je smrti že gledal v oči in jo odgnal z malce sreče in neustrašnostjo, začutiš, če ne prej, ko z železno dlanjo stisne roko. Tako trdnega prijema zlepa ne.
Kajpak je treba takemu človeku, če sledimo novinarski žilici, zastaviti vrsto vprašanj, denimo, kaj ga je gnalo v višave in kraje, kamor bi le redki lezli. "Ljudje najprej pomislijo, da sem vse to storil, ker bi želel biti frajer. To je najbolj logično razmišljanje, ker tako pač nekateri gledajo na šport. Športi so merljivi po rezultatih in skoznje vse razumemo. Toda v hribe ne žene to. Če bi, bi prehitro prestopil končno mejo," je odgovoril. "Bolj se tja odpravljamo zaradi samopotrjevanja kot potrjevanja pred svetom. To je egoistična drža. Navsezadnje je dober motiv tudi doživetje. Če greš samo za rezultatom, bo hitro konec." Z bolj osebno noto še pristavi: "Vedno sem si želel, da bom nekoč zoprn, star dedec s palico, ki mu ne bo nič prav. Kljub temu sem bil pripravljen tvegati. Imel sem vodilo: če že grem, potem moram narediti več kot vsi doslej."
Če bi želeli poiskati res prave ambasadorje slovenske pokončnosti - tej bržkone nihče ne more oporekati - potem jih ne bi našli med politiki, redkeje med znanstveniki, nemara med kakšnimi gladiatorji moštvenega športa, najbolj pogosto pa zagotovo med alpinisti. In Karničar ni izjema. V tridesetih letih je opravil več kot tisoč alpinističnih tur. Res je ta ali ona gora pokopala marsikaterega Slovenca, toda redki so narodi, ki premorejo toliko poguma, da se povzpnejo na najvišje svetovne vršace, še bolj redko so pripravljeni premikati meje možnega. Tak je bil Davo Karničar. Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne, leta 2000 kot prvi na svetu z vrha Everesta.
Onkraj predvidljivosti
Ko je že pravkar promoviral oddajo, ki pripoveduje o nevarnosti onkraj predvidljivega, potem je na mestu tudi vprašanje, ali se je sam že kdaj soočil s takim položajem. Zagotovo vse na vseh teh velikih podvigih ni minilo brez nevarnosti. Odgovori hladno, neprizadeto, brez trenutka razmisleka:
"Povsod se soočamo s situacijami, ki jih ne moremo predvideti vnaprej. Spomnim se smučanja na Everestu. Fanatično sem samega sebe prepričal, da želim dospeti na vrh in smučati, zato sem prepozno opazil, kaj se dogaja okoli mene. Rezultat: devet ljudi je zaradi mraza ostalo za vedno na gori. Sam sem moral sestopiti nazaj na 8000 metrov in priti do zadnjega tabora, kjer so čakali drugi ljudje."
Posebej se je bal plazov. "Odnašanja plazov se v hribih najbolj bojim. O njih ogromno vemo, vendar ne moremo do potankosti vedeti, kaj vse se bo zgodilo. Dvakrat se mi je tako primerilo v domačih hribih in enkrat v tujih. Plaz me je že nesel, a me je bodisi odložil ali pa sem uspel pobegniti na smučeh. To je trenutek, ko si rečeš, mar mi je bilo res tega treba." Se človek na take dogodke lahko pripravi ali pač odide z mislijo, kar bo, pač bo? Kar malce je bil hud, ko smo to vprašali. "Seveda ne moreš dopustiti, da bi tako razmišljal! Ne smeš se odpraviti z razmišljanjem, češ, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Drugače moraš razmišljati: obvladal bom, karkoli pride. Do takega samozaupanja lahko pridemo na različne načine. Jaz moram denimo zelo veliko fizično delati, da sem psihično močan. Če čutim, da telo obvladujem v vsaki situaciji, potem sem v glavi močnejši. Bržkone je to precej prvinsko, ampak meni koristi."
V predpripravah si tudi pridobi kar največ podatkov, iz izkušenj lahko po obliki hriba sodi, kakšne bi utegnile biti nevarnosti. "Toda okoli nas začne prej ali slej rovariti neznano. Ob vsem predvidevanju in preudarnosti je potrebno imeti tudi srečo. Iz leta v leto sem se tega bolj zavedal. Ob še tako dobri podlagi sem imel res veliko sreče. Vanjo moramo verjeti." Zato ne preseneča njegova naslednja izjava: "Vedno sem bil prepričan, da bom jaz preživel, če bi letalo strmoglavilo."
Najlepši zavoji
Naš junak se je torej odločil, da usode ne bo več izzival. Kar malce nejeverno smo mu zastavili vprašanje, koliko časa ga bo »držalo« tako razmišljanje. Menda človek, ki se je na vrhu sveta spogledoval z božanstvi, bržkone ne more ostati večno prizemljen. Toda Karničar je prepričan drugače. »Sam sebe moraš v nekem trenutku iskreno vprašati, koliko si še sposoben. Zdaj imam več pomislekov otroci, družina, eno, drugo, tretje. Kadar se soočaš z ekstremnimi razmerami, moraš biti sposoben vse to odmisliti, biti osredinjen na situacijo in ji biti kos. Jaz ji nisem več.« Njegov trenutek takšnega spoznanja je napočil lani na Manasluju, kjer se je smrtno ponesrečil soplezalec Franc Oderlap. V glavo ga je zadel kos ledu. Karničar pravi, da razmišlja kot njegov oče. Ta mu je namreč že davno dejal, spominjajoč se druge svetovne vojne: »Kdor je na fronti razmišljal, kako lepo bi bilo, če vojne ne bi bilo in bi bil že doma, takšnega smo običajno zelo hitro izgubili.«
Seveda Karničar goram ne bo povsem obrnil hrbta, je še povedal. Te v takem človeku, rojenem med gorami na Zgornjem Jezerskem, ostajajo za vedno. Bo pa na njih poslej iskal najlepše zavoje. »Odslej bom sledil poti, kot ji pravim, najlepšega zavoja. To so območja, kjer morda ni osemtisočakov, so pa sedem ali šest tisoč metrov visoki vršaci, kjer ni komerciale, trekinga, kjer je še vedno božansko lepo. Ven štrlečih izzivov po tveganju ne bom več izvajal.« Kot je prišel, je naš sogovornik odšel- s krepkim stiskom roke. Hitel je na predstavitve drugam. Čeprav je bil kratek čas za pogovor, si človek po takem srečanju ne more kaj, kot se vsaj malce počutiti, da je imel za kratek čas priložnost spoznati nekoga res izjemnega.
Damjan Franz Lu