Primož Blaha - Dejstvo: Zajzera nikoli ne razočara!
Danes je bila bolj slaba napoved, zato sva z Jerotom rekla, da bo najbolje na kakšno škrbina, na zahodu bo vreme morda zdržalo. Zjutraj oblačno, a sonce se je že trudilo skozi oblake, ko sva zakorakala z izhodišča snegu naproti. Presenečena sva ga dočakala že kmalu, na dnu doline! Tako ali tako gre sprva po ravnem, še dobro za lep razgled pred nosom!
Sledi kratek vzpon po kopnem gozdu, malo sva klepetala, potem pa na neki jasi pogledala navzgor - in zagledala Špike, obsijane s soncem in modro nebo! Lep pogled, ni kaj. Z motivacijo torej ne bo težav. Tam sva tudi stopila na smuči in do tja tudi prismučala. Kar hecno je smučati v takem živo zelenem bukovem gozdu.
Do krnice Zgornja Špranja naju je ločila strma skalna pregrada in sprva sva šla preveč desno, nato pa zavila proti levi. In kmalu se je za ovinkom odprl pravi kanjon! Čeprav sva ga iskala, nisva pričakovala tako udobnega prehoda navzgor. Poleti je seveda neprehoden, saj po njem teče potok, ki se pozimi spremeni v podzemno reko. Spodaj je bilo nekaj lukenj iz katerih se sliši bučanje vode par metrov pod snegom. Vsekakor ne monoton vzpon.
V krnici se odpre širno smučišče v enkratnem ambientu. Žal je imela Didi preslabe dereze, saj je bilo nekaj pomrznjene skorje, zato sta z Jerotom zaključila pod žlebom in me počakala malo nižje na soncu. Jaz sem medtem, štor kakršen sem, poslal eno smučko nazaj navzdol ... Kaj hočem, naj bo za kondicijo! K sreči me je počakala kakih 100 m nižje.
Nazaj gor in skozi žleb proti škrbini. Notri nekaj klože, spodaj led. Smuči sem pustil kakih 30 m pod škrbino, saj je bil na zadnji strmini čisti led! Vseeno sem skočil do vrha pogledat na drugo stran. Počasi in previdno, zadeva sploh ni bila enostavna!
Na majhnem in nerodnem prostoru sredi strmine se je medtem nabralo še nekaj ljudi, tako da sem se hitro odpravil navzdol. Smuka v žlebu malo mešano, za silo v redu. Zato pa toliko boljša na širnih pobočjih Špranje! Skozi kanjon slalom med kamni, nižje nekaj iskanja prehodov preko plazovin vse do gozda. Kratek spust na dno doline in še povsem odvečen sprehod po ravnini do avta. Dokazno gradivo navedenega dejstva pa v fotkah.
Primož Blaha