Franci Savenc 07.09.2008 07:29 1881 0

Skrit in osamljen svet

Nedeljski dnevnik, Prosti čas - Janez Mihovec: Eden najlepših vrhov je Porezen - Škofjeloško pogorje je naravna vez med Alpami in Dinarskim gorstvom Škofjeloško pogorje je nenavaden svet.

Je naravna vez med Alpami in Dinarskim gorstvom ter razvodnica med Jadranskim in Črnomorskim povodjem. Začne se takoj zahodno od Škofje Loke in se konča šele ob reki Soči. Ta nenavaden svet je nekoliko drugačen od preostale Slovenije. Vsepovsod je polno strmo vzpenjajočih vrhov, med njimi pa najdemo globoko vrezane doline, po katerih tečejo hudourniške reke. Večjih naselij praktično ni, so pa številni zaselki in med širnimi gozdovi samotne kmetije. Pravzaprav bi bilo težko lepše. Iz širnih gozdov gledajo številni vrhovi, med katerimi je eden najlepših Porezen. Precej oddaljen je od naselij in še največji kraj v bližini je Cerkno, globoko pod njegovimi pobočji. Visok je 1632 metrov in s to višino dominira nad celotno okolico. Nanj se lahko povzpnemo na več načinov. Iz Cerknega potrebujemo tri ure in pol, iz Podbrda štiri, iz Davče dve uri, še najugodnejša pa je pot s Petrovega Brda. Gre za naravni prehod iz doline Selške Sore v dolino Bače. Na samem sedlu se še lepo vidijo ostanki nekdanje meje. Najožji del ceste so nekdaj zapirala mogočna vrata, od katerih so v obliki mostu ostali le še nosilci. Na sedlu zavijemo proti jugu in se mimo samotnih kmetij zložno dvignemo po samotni cesti še za kakšnih 200 višinskih metrov. Pri Rovtarjevih se pot odcepi v gozd in od tu do vrha je še dve uri hoje. Pot nas vodi prav po področju nekdanje meje, kjer je možnosti, da si ogledamo, kako sta predvojni Italija in Jugoslaviji utrdili mejo, kolikor hočeš. Prav po tem ozemlju so namreč Italijani zgradili alpski zid, v neposredni bližini pa Jugoslovani Rupnikovo linijo. Severna in vzhodna pobočja so pokrita z gostim gozdom, medtem ko so južna in zahodna pokrita s travniki, ki so prekriti z gorskim cvetjem. Naša severna pot nekaj sto metrov pod vrhom pripelje iz gozda in pred nami se pokaže piramidast vrh Porezna s planinsko kočo, ki je za nekaj minut hoje nižje. Planinska koča je neverjetno velika. Gre za nekdanjo italijansko vojašnico, ki se je ohranila skoraj nespremenjena že 70 let. Vsa okolica je prevrtana s številnimi rovi in kavernami. Kot najvišji vrh je strateško izredno pomemben, čeprav ob izbruhu vojne leta 1941 utrjene frontne črte niso doživele ognjenega krsta. Jugoslavija se je sesula in Italijani so napredovali, ko je bila usoda države drugje že odločena. Prava tragedija se je zgodila tik pred koncem druge svetovne vojne, marca leta 1945. Po spletu nesrečnih okoliščin se je pred nemško ofenzivo na vrhu Porezna zbrala celotna Kosovelova brigada. Nesrečni slučaj, slabo vodenje, kdo bi vedel. Končalo se je tako, da jih je nemška vojska izigrala in vrh osvojila. Precejšnemu številu partizanov se je uspelo izviti iz obroča, 147 pa so jih Nemci zajeli. Vse se je slabo končalo. 106 partizanov so Nemci ubili, nekaj so jih odpeljali v ujetništvo, nekaterim pa se je čudežno uspelo rešiti. Kot zakleto se je ta tragedija zgodila mesec dni pred koncem vojne. Sedaj na vrhu spominjata na to tragedijo spomenik Toneta Svetine, ki je v njegovem slogu zgrajen iz ostankov starega orožja, in spominsko obeležje. Navkljub tako tragični izkušnji je vrh Porezna pravo razodetje. Z njega se odpre pogled na Julijske Alpe na severni strani in morje nekje daleč na jugu ter na širne gozdove Škofjeloškega hribovja. Porezen pač zna poskrbeti, da dan izkoristimo tako, kot je treba -za vzpon na lep in razgleden vrh. Janez Mihovec

07.09.2008