Polet, Dosjeji X - Iztok Tomazin: Tako kot v vsakem gorovju je tudi v Julijcih mnogo skritih kotičkov, ki so znani le redkim in zato malo obiskani. Nekateri so celo blizu označenih poti, po katerih se zlasti med sezono valijo množice obiskovalcev gora.
Včasih je potrebne samo nekaj minut hoje in se znajdemo v čisto drugačnem svetu, kamor redko stopi človeška noga.
Še mnogo več je še bolj skritih kotičkov, teže dostopnih, znanih še redkejšim ljubiteljem in poznavalcem gora, ki obvladajo hojo po brezpotjih in vsaj lažje plezanje. Tam mir in tišino včasih zmotijo ali bolje dopolnijo le glasovi redkih živa-li, vršanje vetra, šumenje trave in stokanje dreves, morda grmenje bližajoče se nevihte ali bučanje bližnjega hudournika ali slapu. Vsak, za katerega je gorništvo pomemben del življenja, jih pozna vsaj nekaj ali veliko. Če že kdaj, potem o njih spregovorimo le v krogu podobno mislečih gorniških prijateljev, drugače jih ljubosumno varujemo in zato o njih konkretno ne bom pisal. Kdor si jih želi in zasluži, jih bo iskal in našel, izbire je ogromno.
Za marsikoga, a ne za vsakogar
Julijci so sicer dobro prepredeni z označenimi potmi, za moj okus jih je preveč, a kljub temu so številni, obsežni predeli, kamor vodijo le skrite, neoznačene poti ali pa ni niti teh. Tam lahko raziskuje-mo in uživamo, seveda ne množično. To niso kraji za glasnejši del planinske folklore: vpitje, vriskanje, prepevanje, lomastenje vsevprek, proženje kamenja … Spoštovanje do narave je tudi odnos do bitij, za katere je vdor človeka v njihov omejeni, občutljivi in pogosto edini življenjski prostor praviloma hud stres. To so kraji za samohodce, pare ali majhne, tihe skupine, ki se zlijejo z okoljem, uživajo v miru in tišini in vse, kar prinesejo v dolino, so čudoviti vtisi in fotografije. Že lovske poti pohodnikom in planincem, ki želijo vsaj kdaj pa kdaj zapustiti obljudenost in predvidljivost označenih planinskih poti, ponujajo veliko možnosti. Praviloma niso označene, zlasti njihovi začetki so skriti, potekajo pa z dobrim občutkom za teren, za lepe razglede in zanimive prehode. Mnoge med njimi se počasi zaraščajo, saj je očitno vse manj ubijalcev živali, ki jih uporabljajo in vzdržujejo. Videti je, da je vse več takih, ki svoje nizke strasti tešijo od tam, do koder se pripeljejo z avtom. Na lovskih stezah pa jih nadomeščamo ljubitelji neokrnjene narave, ki »streljamo« živali in druge lepe prizore le s fotoaparati ali kamerami.
Tipičen primer take poti se začenja pri razpadajoči cestarski hiši na enem od ovinkov primorskega dela vršiške ceste (nekateri ji pravijo tudi, v spomin na nesrečne graditelje, Ruska cesta izraz je, kot vemo, ali izumil ali obudil pokojni Andrejček Kolenc, legendarni kranjskogorski turistični delavec, gornik in gorski reševalec, op. ur.). Pravzaprav sta tam najmanj dve lepi možnosti. Prva je sestop desno navzdol v hudourno strugo Mlinarice in po njej do začetka ene naših najtesnejših, najbolj divjih sotesk, znane pod imenom Korita Mlinarice. Spust vanjo je pustolovščina, možna le z dolgo vrvjo in drugo ustrezno opremo, najbolje v spremstvu izkušenega vodnika. Spodnji del Korit lahko dosežemo tudi po kratki označeni poti s trentarske strani, a to je že turizem. Je pa zelo slikovito. Druga možnost, prava lovska pot, se iz kolovoza za cestarsko hišo v nekaj serpentinah usmeri levo navzgor v južno pobočje Prisojnika ter se nato vije ves čas ob strugi Mlinarice navzgor skozi slikoviti gozd, ki že dolgo ali mogoče nikoli ni videl sekire ali žage, prek več manjših hudournikov in mimo razpadle lovske koče. Po dobri uri užitkarske hoje pretežno v senci gozda pridemo na plan, kjer se nam odpre veličasten pogled na mogočna ostenja na čelu s severno steno Planje, eno najzahtevnejših sten v Julijcih. Levo in desno od nje so druge prepadne gore, katerih imen večinoma še niste slišali. So divji, brezpotni raj za gamse, kavke in redke dvonožce, ki se čez njihove prepade povzpnemo do svo-jih skritih prelestnih kotičkov. Nadaljevanje opisane lovske poti, ki se ne vzpne na noben vrh, je za stezosledce. Mogočni hudourniki, ki ob neurjih prihrumijo s pobočij Prisojnika in Razorja, so že zdavnaj odnesli njen marsikateri del, a živali sproti uhodijo svoje stezice, ki jim je zanimivo slediti. Možnosti je veliko, najverjetnejša družba nam bodo gamsi in kakšna kača. Skritih kotičkov, pre-kritih s travnimi blazinami, okrašenih s prelepim gorskim cvetjem in razgledom na trentarske gore, je, kolikor hočete! Ne glede na to, kje se bomo vzpenjali, bomo prej ali slej dosegli označeno pot, ki preči južne strmine Prisojnika. Po njej lahko zavijemo levo in dosežemo Vršič, desno pa vabijo zahtevne, a dobro označene in opremljene planinske poti na Prisojnik, Razor in Kriške pode.
Čarni neznani vrhovi
Za večino obiskovalcev gora so najbolj zaželeni kraji vrhovi. Vrh gore je simbolno in zares največkrat glavni ali vsaj eden pomembnih ciljev poti, kraj najlepšega razgleda, olajšanja in uživanja ter zadoščenja po vzponu. Na večino najvišjih in najzanimivejših vrhov v Julijcih vodijo označene planinske poti, zato vsaj med poletno planinsko sezono v razmeroma lepem vremenu tam ne boste imeli zagotovila za mir in tišino. Razen mogoče ob rojstvu dneva ali ob sončnem zahodu. V obeh primerih pa morate v zakup vzeti temo: v prvem vas bo spremljala med vzponom, v drugem med sestopom, kar pomeni, da morate biti na to pripravljeni v glavi in nahrbtniku. Brez dobre svetilke, orientacije in občutka v temi ne bo šlo. Vredno pa se je potruditi, tako med vzhodom kot zahodom so praviloma razgledi in barve najlepše, vtisi in obču-tja najmočnejši. Če si želite zanesljivejši mir, drugačne razglede, orientacijski in še kakšen drug izziv, potem svoje skrite kotičke lahko iščete na vrhovih, na katere ne vodijo označene poti. Običajno so manj znani in precej manj obiskani, v senci svojih popularnejših sosedov. Namesto Špika si lahko privoščite sosednje, nekoliko nižje, a podobno razgledne in mnogo bolj samotne Frdamane police. Namesto po markacijah, jeklenicah in klinih na Škrlatico se lahko po slikovitem brezpotju povzpnete na Veliko Ponco, namesto na Razor se odpravite na sosednjo nižjo Planjo, vrh z najbolj prepadnimi stenami in enim najlepših razgledov v Trento.
Martuljške, trentarske in bohinjske gore
Na Triglav vodijo romarske poti, ki se jih ljubitelji miru in tišine vsaj v lepem vre-menu in med glavno sezono izogibamo, saj sta na očaku pogosto večja gneča in hrup kakor marsikje v dolini. Drugače je v slabem vremenu, viharju, pozimi, ponoči, takrat je tam mir in priložnost za uživanje. To pač ni za množice. Kljub obljudenosti pa lahko tudi v neposredni bližini triglavskih prometnic najdemo kopico skritih kotičkov, se zleknemo na njihove travne blazine ali gladke skalne plošče, se predamo čudovitemu razgledu na gore povsod naokrog ali pa se s strahospoštovanjem zagledamo v prepade severne triglavske stene, se navdušimo nad vragolijami v nemirnem zraku prekopicevajočih se kavk, pomahamo radovednemu kozorogu, dobro skriti pred pogledi in vsaj deloma tudi pred hrupom na Triglav hitečih množic.Skriti kotički martuljških gora se zače-njajo tam, kjer se končata obe označene poti: v krnici Za Akom pod divjo steno Široke peči in v krnici Pod srcem pod mogočno piramido severne stene Špika. Razglednih pomolov, v višave segajočih jezikov gorskih gozdov, grčastih viharnikov, vabljivih, s cvetjem okrašenih trav, ostrih grebenov in stolpov in še marsiče-sa je, kolikor hočete. A do najlepših, najbolj razglednih krajev visoko med vrhovi Špika, Frdamanih polic, Ponc in drugih gorskih lepotic se je treba zelo potruditi in pogosto vzeti v zakup tudi vsaj lažje plezanje.
Podobno velja za trentarske gore. Če bi imeli vsaj delček poznavanja skritih lepot, kot so jih poznali trentarski divji lovci, zlepa ne bi drgnili uhojenih pla-ninskih poti. Resda so Trentarje k odkrivanju gorskih skrivnosti nad njihovo dolino vodili predvsem preživetveni vzgibi, od paše drobnice in košnje do divjega lova, verjamem pa, da jih lepote nad domačim pragom niso pustile ravnodušne.
V bohinjskih gorah je skritih kotičkov toliko, da bi že z naštevanjem meni zna-nih presegel obseg tega članka. Mogočni gozdovi, prelestne jase, pravljični potoki, razgledni grebeni …Vsaka dolina v Julijcih in gore nad njo imajo svoje vzdušje, ki zaznamuje rahločutnega obiskovalca, naj bo to pohodnik, ki se bo držal označene planinske poti, gornik, ki bo šel raziskovat brezpotja, ali pa alpinist, ki bo pustolovščino odkrivanja začel v prepadih in jo nadaljeval na zračnih grebenih in vrhovih. Razlike je težko opisati, vsak jih doživlja po svoje, izmikajo se besedam. Ko si tam, dovolj odprt, veš, za kaj gre.
In ko si naslednjič v drugi dolini, ko se vzpenjaš na druge gore, ti je še bolj jasno. Precej drugačni so občutki na primer v divji, a hkrati topli in večinoma prijazni Trenti kakor na primer v mogočno hladnem Tamarju in gorah nad njim.
Večja prvinskost, večja nevarnost
Kot sem že omenil, zelo skritih in skrivnostnih gorskih kotičkov vam ne bo zaupal nihče, vsaj ne v medijih. Tudi jaz ne, ker potem ne bodo več, kar so. Pa ne gre za sebičnost. Lepota, tišina in mir niso samo danost in izbira, so tudi odločitev in odgovornost. Iskanje in raziskovanje. Izziv in nagrada, ki jo je treba zaslužiti.
A ne pozabimo: na neoznačenih poteh, še posebno pa na brezpotjih, so večje tudi nevarnosti. Laže je zaiti, ni oznak in varoval, ki bi manj izkušenim in manj sposobnim pomagala prek težavnih mest. Verjetnost, da bo ob težavah ali celo nesreči prišel kdo mimo in pomagal, je precej manjša. Zavedajmo se tudi, da pokritost s signalom prenosne telefonije ni popolna. Lahko se zgodi, da s telefonom ne bomo mogli poklicati na pomoč.
Hoditi v dvoje
Za konec pa še o najbolj skritih kotičkih. Prinesemo jih s seboj, a ne v nahrbtniku. Ali jih bomo odkrivali in raziskovali hkrati s skritimi kotički na primer v Julijcih, ni toliko odvisno od naše opreme, orientacije, plezalnih in drugih veščin. Mnogo več je vredna nepotešljiva, vseobsegajoča radovednost, pogosto tudi nuja. Bolj kot lepi kraji nas k temu nagovarjajo, včasih tudi prisilijo odnosi. Raziskovanje gorske lepote je lahko tudi čudovit beg, ki nas lahko zaslepi in premami ter odvrne od življenjsko bolj koristnih ali celo nujnih raziskovanj. Gorništvo pa je lahko tudi, nasprotno, vznemirljiva spodbuda, da tisto, kar nas tako prevzema, navdušuje in pomirja v neokrnjeni gorski naravi, začnemo raziskovati in odkrivati tudi drugje. Taka raziskovanja in z njimi povezane poti pa pogosto niso samotne.Vsaj del jih velja prehoditi v dvoje.
Besedilo in fotografije prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med.