Delo, Sobotna priloga, 06.01.07 – Viki Grošelj: Petdeset let od prvega vzpona na Manaslu
Delo, 6. januarja 2007
Sobotna priloga
Petdeset let od prvega vzpona na Manaslu
Skupaj prehojene poti
in pozobane drobtine iz iste malhe
Viki Grošelj
Devetega maja leta 1956 je človeška noga prvič stopila na 8163 m visoki Manaslu, osmo najvišjo goro sveta, ki leži v centralnem delu nepalske Himalaje. Vrh, v sanskrtu z zelo poetičnim imenom Gora duha, se je v zgodovino himalajskih osvajanj zapisal kot eden najbolj nevarnih in nepredvidljivih osemtisočakov. V 50 let dolgem nizu tragedij in zmagoslavij smo bili obojega v veliki meri deležni tudi Slovenci. V štirih poskusih nam je le enkrat uspelo doseči vrh, na gori pa se je ponesrečil naš najboljši himalajski plezalec tistega časa Nejc Zaplotnik.
Prva raziskovanja možnosti vzpona na vrh so leta 1950 opravili Angleži, potem pa so pobudo prevzeli Japonci. Prvi resni poskus leta 1954 ni prinesel uspeha. Naslednje leto so se vrnili, a jih prebivalci Same, zadnje vasi pod goro na severni strani, niso pustili naprej. Nekaj mesecev po prvem poskusu leta 1954 je plaz z gore podrl njihovo svetišče, ki je že 300 let stalo na istem mestu, in usmrtil tri menihe. Vaščani so vzrok zato pripisali Japoncem, ki so s svojim poskusom vznemirili in razjezili bogove, bivajoče na gori. Dolga pogajanja in nekaj daril v obliki šivalnih strojev so vaščane le omečila in obljubili so, da jim bodo prihodnje leto omogočili nov poskus.
Manaslu – japonska gora
Odprava leta 1956 pod vodstvom Juka Makija je po več kot mesec dni dolgem in nevarnem vzpenjanju po severnih pobočjih gore 9. maja le dosegla tako želeni uspeh. Na vrh sta stopila Tošio Imaniši in šerpa Gjalzen Norbu, kar je bil Gjalzenov že drugi prvenstveni vzpon na osemtisočaka. Leto poprej je s Francozi dosegel vrh Makaluja. Dva dni za njima sta vrh dosegla še Kiičiro Kato in Minoru Higeta. To je bil čas epskih osvajanj Himalaje, ko je z odpravo čustvoval ves narod. Uspeh na Manasluju je po vsej Japonski vsaj nekoliko dvignil močno omajano samozavest po bolečem porazu v drugi svetovni vojni.
Da je Manaslu res japonska gora, so še enkrat dokazali leta 1971. Takrat se je v Himalaji začelo obdobje plezanja novih smeri prek zahtevnih sten. Pod vodstvom Akire Takahašija so v težki in nevarni zahodni steni preplezali novo smer. Na vrh sta prišla Kazuharu Kohara in Motojoši Tanaka. Izjemen dosežek, ki pa v Evropi – verjetno zaradi jezikovnih ovir in oddaljenosti – ni bil tako odmeven kot recimo angleški vzpon v južni steni Anapurne.
Prvi Evropejec na vrhu
Leta 1972 je pod 4000 metrov visoko, še nedotaknjeno južno steno gore prišla tirolska odprava pod vodstvom Wolfganga Nairza, na čelu s takrat vzhajajočo zvezdo svetovnega alpinizma – Reinholdom Messnerjem. Po dolgih tednih težkega plezanja, zahtevne orientacije, padajočega kamenja, ledu in plazov je Messnerju kot prvemu Evropejcu uspelo stopiti na vrh. A davek za uspeh je bil strašen. V viharju, ki ga je zajel med sestopom, sta izginila člana odprave Franz Jäger in Andi Schlick. Ogromen plaz, posledica istega viharja, pa je na severnih pobočjih gore usmrtil pet članov korejske odprave in deset njihovih šerp. Gore se je zaradi obeh tragedij oprijel zloglasen sloves.
Manaslu in Slovenci
Prvi posredni slovenski stik z Manaslujem sega v leto 1982, ko si je hrvaški alpinist Stipe Božić ogledoval možnosti dostopa pod južno steno. Pobudnik prve splitske himalajske odprave, ki naj bi na pot odšla leto kasneje, se je iz Nadzeja, zadnje vasi pod goro na južni strani, v nekaj dneh prebil do vznožja stene in pridobil veliko pomembnih podatkov. Med vračanjem so ga v Nadzeju domačini poklicali na pomoč sovaščanu Singbirju Gurungu, ki ga je nad vasjo hudo ranil medved. Čeprav Stipe ni zdravnik, mu je nekako zašil veliko rano na čelu in na pol odprti prsni koš. Dal mu je še nekaj zdravil in upal, da ne bo umrl, dokler ne odide iz vasi.
Stipe je ocenil, da zahtevna gora in stena presegata takratne sposobnosti splitskih alpinistov, zato je v odpravo povabil Nejca Zaplotnika in mene, prijatelja in soplezalca s skupnih odprav na Everest leta 1979 in Lotse 1981. Povabilo sva z navdušenjem sprejela in se dejavno vključila v priprave.
Cilj odprave Manaslu 1983 pod vodstvom Vinka Maroeviča je bil preplezati spodnji del stene po Tirolski smeri, potem pa po še ne preplezanem jugovzhodnem grebenu naravnost na vrh. Odpotovali smo 8. marca in 24. marca dosegli zadnjo vas pod goro, Nadze. Tam smo zvedeli, da je hudo ranjeni Singbir srečanje z medvedom ob Stipetovi pomoči preživel in tudi rane so se mu dobro zacelile. Popoldne je celo obiskal prostor, kjer smo taborili in nam v zahvalo prinesel največ, kar je imel. Nekaj jajc in druge hrane. Ganljivo srečanje nas je vse člane odprave za vselej navezalo na to odročno vas in njene prebivalce.
Tragedija devet dni po 31. rojstnem dnevu
Bazni tabor je bil postavljen 28. marca in delo na gori je steklo. Odlično smo napredovali in po treh tednih plezanja že presegli višino 7000 metrov. Petnajstega aprila smo v bazi praznovali Nejčev 31. rojstni dan. V sproščenem ozračju si takrat nihče niti v najbolj črnih sanjah ni mogel misliti, kaj se bo zgodilo devet dni pozneje. Štiriindvajsetega aprila se je med taboroma ena in dva odlomil orjaški del visečega ledenika, kot strahovito hiter ledeni plaz planil v dolino in pod seboj pokopal Nejca Zaplotnika in hrvaškega plezalca Anteja Bućana. Nejčevo truplo nam je uspelo najti in izkopati izpod ledu, Ante pa je za vselej ostal v svojem ledenem grobu.
Šok je bil strašen. Odpravo smo prekinili in se začeli vračati domov. Šele sčasoma smo začeli dojemati, kako velika izguba nas je doletela. Nejc je s svojimi vzponi, razmišljanji, pisanjem in načinom življenja, ki je bilo tako tragično prekinjeno, vse bolj postajal slovenska in svetovna alpinistična legenda.
Na osmi najvišji gori sveta
Gore, ki tako globoko zareže v človekovo notranjost, ne moreš pozabiti. Leto pozneje sva s Stipetom zmogla dovolj moči za ponoven odhod pod Manaslu. V štiričlanski odpravi sta bila še Splitčan Edo Retelj in Aleš Kunaver, vodja številnih slovenskih odprav v Himalajo, ki je to malo moštvo tudi vodil. Osnovna ideja odprave je bila, da zaradi številnih nevarnosti, ki v tej steni prežijo na plezalce, poskušamo goro preplezati v takrat še revolucionarnem alpskem slogu. To je pomenilo brez postavljanja višinskih taborov, brez napeljevanja fiksnih vrvi in brez uporabe dodatnega kisika. Še največji poznavalci so nam, tudi zaradi tragičnih izkušenj iz prejšnjega leta, prisojali le kak odstotek možnosti, da nam uspe.
Od trenutka ko smo prišli v bazo pod goro, nam je šlo na njej vse narobe. Srečno smo se sicer prebili čez spodnji del stene in na višino 5700 metrov prinesli 60 kilogramov hrane in opreme za končni naskok. Po nekaj dneh počitka v bazi smo se odpravili v odločilen poskus. Na mestu kjer smo pustili depo s hrano in opremo, nas je čakalo veliko razočaranje. Ogromen plaz s sosednjega 7800 metrov visokega Peaka 29 je prekril področje z depojem več metrov globoko. Vsa oprema je bila brezupno izgubljena.
Ostal nam je le en kuhalnik in minimalna oprema za dva moža, a nismo obupali. Edo se je vrnil v dolino, Aleš pa se je odločil, da bo ostal v šotoru na višini 5800 metrov, si ob svečah talil sneg in tako pridobival nujno potrebno tekočino za preživetje. Dokler bo mogel, bo ostal tu in nama s Stipetom poskušal kriti poskus prodora proti vrhu.
Naslednji dan sva nadaljevala vzpon. Drugi dan po tem, ko smo se razšli, je Stipe v trdem ledu na višini 6400 metrov zlomil cepin. S tveganim vrvnim manevrom sva se izvlekla iz kočljivega položaja. Spustila sva se na snežno polico in po radijski zvezi sporočila Alešu, kaj se nama je zgodilo. Obljubil nama je, da bo zvečer odšel iz svojega šotora in nama do jutra poskušal prinesti svoj in Edov cepin.
S prvim svitom naslednjega dne je bil Aleš že pri naju. Povsem dehidriran in izčrpan, a z dvema cepinoma. Rešil nama je nadaljevanje vzpona. Prosila sva ga, naj zaradi lastne varnosti sestopi v bazo, sama pa sva nadaljevala proti vrhu. Še tri dni sva plezala v alpskem slogu in četrtega maja ob pol enajstih dopoldne dosegla vrh gore. Presrečna sva stala tam zgoraj za Nejca, Anteja, Aleša in prijatelje iz obeh odprav, ki so ogromno žrtvovali, da nam je uspelo.
Kamenček z vrha za Nejca
Sestop je trajal še nadaljnja dva dneva in deveti dan po odhodu proti vrhu sva bila spet v bazi. Nekaj dni kasneje smo se mimo Nejčevega groba vračali proti dolini. Na gomilo sem položil kamenček z vrha Manasluja in se Nejcu simbolično oddolžil za tistega, ki mi ga je leta 1979 prinesel z vrha Everesta.
Življenje samo prinese bolj pretresljive zgodbe, kot jih zmore pisateljska domišljija. Ko smo se presrečni vračali priti domu, nihče od nas ni mogel slutiti, da je bila to zadnja odprava velikega Aleša Kunaverja. Samo nekaj mesecev kasneje, novembra 1984, se je skupaj s pilotom Gorazdom Šturmom, nemškim gornikom Tonijem Hiebelerjem in njegovo ženo Hildegard smrtno ponesrečil v helikopterski nesreči nad Blejsko dobravo.
Tretjič pod Manaslujem
Leto 1996 mi je prineslo moje dotlej najbolj ganljivo potovanje v Himalajo. Tretjič sem odšel pod Manaslu. Ne zato, da bi ga preplezal, ampak zaradi obljube, ki sem jo dal mrtvemu prijatelju, ko smo se po tragediji leta 1983 poslavljali od njega. Obljubil sem, da če bo kdaj možnost, bom njegovo ženo Mojco in njune tri otroke pripeljal na njegov samotni grob.
Vsa pot v pozni jeseni, od Katmanduja do lesenega križa pod Manaslujem, ki je trinajst let kljuboval viharjem, je bil en sam spoštljiv spomin na Nejca – moža, očeta, prijatelja in velikana slovenskega in svetovnega alpinizma. Ko smo prišli do groba, sem se spoštljivo umaknil in ga prepustil družini. Sam pa sem se v tistih trpko lepih trenutkih pogovarjal z Nejcem o vsem, kar se je medtem zgodilo, o vsem, kar smo dosanjali, in o tem, kakšni izzivi so pred novimi generacijami plezalcev, ki jim je še vedno vzor.
Slovenci smo na Manasluju poskušali še dvakrat. Barbara Drnovšek kot članica poljske odprave leta 2003 in štajerski plezalci pod vodstvom Aca Pepevnika v isti sezoni. Oboji so poskušali s severa v smeri prvopristopnikov. Ogromne količine novozapadlega snega in nenehna nevarnost snežnih plazov so bili vzrok, da jim žal ni uspelo.
Leta 2006, ko je minilo 50 let od prvega vzpona na ta mogočni vrh, so moji spomini na te dogodke še posebej živi. V Katmanduju, glavnem mestu Nepala, so potekale slovesnosti, na katere smo bili povabljeni vsi plezalci sveta, ki nam je v preteklega pol stoletja uspelo priti do najvišje točke Manasluja. Pravo doživetje je bilo seči v roko osemdesetletnemu Minoruju Higeti, edinemu še živečemu članu uspešne japonske odprave, ki je 11. maja 1956 skupaj s Kiičirom Katom dosegel vrh.
Napotil sem se še v bazo pod južno steno in upal, da bom v Nadzeju spet lahko pozdravil prijatelja Singbirja in mu podaril knjigo Pot k očetu, v kateri je eden glavnih junakov. A je pred dvema letoma umrl. Napad medveda je preživel za kar dvaindvajset let. Tokrat sem spoznal njegovo ženo in njunih šest otrok. Preizkušeno himalajsko prijateljstvo bo živelo naprej, tudi v obliki pomoči vaški šoli.
Bolečina ob izgubi prijatelja se je skozi leta spremenila v spoštovanje, srečo in ponos, da mi je bilo dano z njim, kot mi je zapisal v posvetilu svoje knjige Pot, »…dobršen kos poti prehoditi skupaj in iz iste malhe zobati drobtine«.