GRS Rateče - Marko Kopavnik: ... Žabljak - Črna gora 2016
V petek, 25. marca, smo se Tona, Roman in Marko, opogumili in kljub odpovedi dveh kolegov zjutraj zgodaj odpeljali v smeri Črne gore.
Zame je bilo od Zagreba naprej vse novo, tako da sem z užitkom prevozil vso pot od Rateč, preko Slavonskega broda, Zenice, Sarajeva,Foče, Goražda, Plevlje, Đurdžević Tare do Žabljaka, malenkost manj od 900 kilmetrov. Pomaga če imaš Romana v kombiju, ki pozna lokacije v srbskem delu Sarajeva, kjer povsem drugače od nas razumejo besedo “pečenje”.
Vožnja brez težav in z le enim policajem na poti, namreč s tistim za volanom. Drugače pa te relacije ne priporočam je preko Dubrovnika preverjeno udobnejša.
Na Žabljaku se nastanimo pri Mišotu in takoj smo deležni črnogorske gostoljubnosti in počasnosti. Po nastanitvi naju je Tona seznanil z lokali v Žabljaku, posebnostmi in natakaricami.
Zjutraj vreme bolj po Pečenkovo. Za ogrevanje gremo po smučišču na Savin kuk (2313 m), veter in difuza malo zamorita prvo turo ampak sedeli pa le nismo. Za še kakšen podvig ta dan res ni bil ugoden; bil pa je ugoden za gostišče Podgora, kjer smo se pošteno podprli s pečenjem in tako lažje počakali naslednji dan.
Drugi dan smo sva se prepustila Tonovem poznavanju terena in v oblačnem vremenu s črnega jezera smo odrinili v smeri Medveda. Vreme pa karni hotelo sodelovati. Že v spodnjem delu, ko pot poteka po lepem smrekovem gozdu se je izneba vsul – pršič namreč.Vidljivost slaba. Vztrajamo po kontah doline do bivaka.Tam se prebijemo skozi zamet v skromno notranjost, pijemo, jemo, čakamo.Veter in sneg pa kar ne pojenjata. Začne zebti in treba se je odločit.Odpeljemo v dolino.Sicer po dobrem snegu in ne tako malo pa vendar s priokusom, da nas ČG ne mara.Nas pa očitno mara gazdina majka, ki nam pripravi odličen pasulj,pečeno klobaso in solato, kera faca p’r teh letih.
Zjutraj tretjega dne končno več jasnine. Čas za daljšo turo. Po sosednji dolini se med Savinim kukom in Medvedom odpravimo do bivaka pod Terzinim bogazom. Lepo in daleč za popizdit. Mine hitro ker celo pot zijaš okoli sebe in fantaziraš kam bi se vse dalo odsmučat. Bivak ponovno zasut.Očitno sem na tej odpravici zadolžil avto in še lopato.Bivak je proti včerajšnjem pravi hotelček.Preko sedla pod Bandjere in smučanje po neskončni dolini nazaj do jezera.Končno daljša tura,zadovoljni takoj zavijemo na pivo.Doma pa mama spet raztura, čufte, sarma, klobasica-popizdiš.
No četrti dan bi šli na Sljeme-veter za popizdit že na smučišču.Gremo v mesto pa še enkrat do jezera-pihalo ko svinja.Izkoristimo vreme in v restoranu Podgora naročimo “kačamak”in “pito”, vseeno je mama zakon.Popoldan se le odločmo pejmo proti Savinom kuku, da ne zgnijemo in dobimo apetit za mamino kuhinjo.Veternas na vrhu sedežnic obrne – dobesedno. Odsmučamo da le nimamo slabe vesti od poležavanja.Vmes pade odločitev, zvečer plačamo zjutraj na Sleme pa za Beograd.
Zjutraj zgodaj vstanemo v krasno sončno jutro.Sleme.Presenečenje odpravice. Krasen smučarski vrh, razmere in idealno slovo od Durmitorja. Po črnogorski kavi, črnogorsko slovo in na črnogorske ceste v smeri Srbije.Preko Plevlje,Zlatiborja, Užic in Čačka do Beograda.Zame prvič in zagotovo ne zadnjič. Z eno besedo “fajn”.Spanje, hrana, utrip, vse super. Naslednji dan popoldan pa domov. V Mojstrani na naše pivo, zahvala Tončkuin načrt za naprej.
Hvala postaji za rešitev prevoza, kombi funkcionira u nulo.
Marko, Roman, Tone.