GRZS - Jurij Jeršin: ... GRS Rateče, Kranjska Gora, Mojstrana in Bovec
Tamar, junij 2014: Dolgo je zorela želja po bolj resni vaji na območju naše postaje. Načelnik Marko Kopavnik je našel kompaktno, dvesto metrov visoko steno pod Strugom, ki je v nekaterih delih previsna. Nad steno je bilo slutiti dober teren za izdelavo sidrišč in dovolj prostora za reševalce. Na levi strani je dostop nad steno nudil greben, ki pa je le od daleč dajal vtis lahkega pristopa.
Kljub vsemu je padla odločitev, da organiziramo vajo za več postaj, saj je že pogled na steno in zamišljeni scenarij poznavalcu dal vedeti, da bo vsak par rok še kako dobrodošel.
Scenarij je bil tak: plezalec je kot napredujoči omahnil nad sidriščem, padel podenj in se huje poškodoval, soplezalec sicer ni huje poškodovan, vendar pa ima ožgane roke od vrvi, ko je zadržal soplezalčev padec.
Že v Tamarju določimo ekipe, kjer vsaka dobi svojo nalogo. Ekipe pomešamo iz različnih društev in vsaki dodelimo dva inštruktorja. Prva ekipa je zadolžena za napeljavo vrvne linije po izpostavljenem grebenu, ki bo na vrhu izdelala sidrišča za spust zdravnika, oziroma medicinskega tehnika, spust nosil z reševalcem in dodatnih reševalcev, ki bodo v steni izdelali še dva vmesna sidrišča, ker s sto metrsko statiko ne bo moč doseči vznožja stene. Druga ekipa se prav tako povzpne po grebenu v bližino delovišča, kjer čaka, da prva ekipa spusti težko poškodovanega alpinista v nosilih TSL.
Delo je dolgotrajno, saj je varnost na tako zahtevni vaji na prvem mestu. Tudi vročina nam ne prizanaša, dejstvo je, da bo zadostna hidracija zelo pomembna. Ko prva ekipa zaključi z delom je na vrsti tretja ekipa, ki z nosili ponesrečenca transportira do doma v Tamarju. V steni nastopi druga ekipa, ki je zadolžena za spust drugega alpinista s spremljevalcem. Za transportno sredstvo izberemo kar njegov plezalni pas. Ta manever je sicer hitrejši, vendar vseeno potrebuje zvrhano mero previdnosti, predvsem zaradi padajočega kamenja. Končno sta spremljevalec in alpinist srečno pod steno. Preidemo še na zadnjo fazo pospravljanja stene, ki prav tako zahteva maksimalno previdnost. S težjo opremo se nekaj reševalcev spusti po vrvi pod steno s prepenjanjem na vmesnem sidrišču, tudi tu ni mesta za napake. Po osmih urah neprekinjenega dela smo vsi srečno pod steno in na poti v Tamar. Fantje so utrujeni, a kljub vsemu zadovoljni z zahtevno vajo, ki je vsakomur odgovorila na prenekatero vprašanje.
Zaključimo z analizo in prijetnim druženjem ob našem zavetišču v Tamarju z željo, da ponovimo podobno meddruštveno vajo.
Analiza: Nosila TSL so v tako gladki in previsni izkazala kot odlična. Lahka, okretna in dovolj široka za ponesrečenca. Tudi pri samem transportu v dolino ni bilo težav. Delo na sidriščih je potekalo brezhibno, komunikacija je potekala na treh kanalih GRS2, Zare 45 in Zare 50, kar se je izkazalo za nujno ob taki številčnosti delovišč in reševalcev.
Posebej bi se težko komu zahvalil, prav vsi, ki so sodelovali na vaji so bili nepogrešljivi kamenčki v mozaiku ene težjih vaj na kateri sem sodeloval. Inštruktorji so skrbeli za pravilno uporabo opreme, reševalci pa so se izkazali kot vešči uporabniki le te. Vsi so kljub visoki vročini ohranili sto odstotno koncentracijo in predanost našemu poslanstvu. Še enkrat hvala vsem.
Sodelujoči: GRS Rateče (14), GRS Kranjska Gora (6), GRS Mojstrana (6) in GRS Bovec (16)
Besedilo: Jurij Jeršin, GRS Rateče
Fotografije: Lado Mrakič in Miha Noč