Polet - Gregor Šket: Yvon Chouinard in Douglas Tompkins – lahko bi bila bogata ameriška upokojenca. Ampak nista. Čeprav sta že globoko v osmem desetletju življenja, sta še vedno raje alpinista, ...

 deskarja, ribiča, okoljevarstvenika ... Predvsem pa mladeniča z žarečimi očmi ...

Narodni park Yosemite v severni Kaliforniji je bil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja zbirališče najboljših ameriških plezalcev, ki so bili nekakšni križanci s hipiji in so prisegali na romantičen odnos do hribov, gora in skal. Bili so idealisti. Bili so nematerialisti. Bili so pacifisti. Bili so geniji domišljije. Po videzu in filozofiji so bili še najbolj podobni Johnu Lennonu. Njihov odnos do narave, sveta in življenja je bil en sam »flower power«. Tja v višave so jih gnali neustavljivi nagoni in želje. Besede tekmovalnost ni bilo v njihovem besednjaku. Neki modrec jih je opisal kot bratovščino, ki ne glede na nadmorsko višino in redkost zraka hodi po isti poti. Tja gor so iz čistega užitka nesli tudi kakšno steklenico piva in zvili kakšen džoint, ampak omamljeni so bili od prizorov, ki so se čisto zares prikazovali pred njihovimi očmi. Narava je samo za njih slikala najlepše prizore. Vse to je združevalo Yvona Chouinarda in pet let mlajšega Douglasa Tompkinsa. In leta 1968 je padla odločitev: »Greva v Patagonijo! Po kopnem, z avtom!« V šestdesetih letih je bil logistično to precej večji avanturistični podvig, kot si ga sploh lahko predstavljamo danes. Šestnajst tisoč kilometrov po makadamskih cestah čez hribe in doline v razmajanem Fordovem kombiju nikakor ni bil mačji kašelj. In sta šla. Njun cilj je bil vzpon na Cerro Fitzroy na jugu čilskega dela Patagonije. Bila sta dva izmed prvih, ki sta stala tam gori. Do tja pa sta prišla po povsem novi smeri, ki ji zdaj pravijo Kalifornijska.

Imela sta ves čas tega sveta, nikamor se jima ni mudilo. Potovala sta počasi, se ustavljala, kjer koli sta videla kaj zanimivega. Spoznavala in pogovarjala sta se z domačini. In plezala, plezala in plezala ... Morda je Chouinard prav tam skoval svojo definicijo pustolovščine: »Prava avantura je v svojem bistvu potovanje, s katerega se morda ne boš vrnil živ. Vsekakor pa se ne boš vrnil ista oseba.« Njuna odprava je trajala dobrega pol leta. Preživela sta, a hkrati ju je zaznamovalo za vse življenje. Patagonija je postala njun skupni imenovalec. Za njiju je bila obljubljena dežela in sinonim za neizmerno lepoto, kakršno je sposobna ustvariti le mati narava. Pravzaprav je bila njuna motivacija in smisel njunega ustvarjanja.

Black Diamond, Patagonia, The North Face in Esprit
Yvon Chouinard in Douglas Tompkins sicer nista bila rojena Kalifornijca. Prvi je na Zahod prišel iz Maina, drugega je prek New Yorka prineslo iz Ohia. Oba sta bila tako rekoč rojena pustolovca. To imata v krvi. Zato sta Kalifornijo zajemala z veliko žlico. Navduševala sta se nad vsemi oblikami divje narave. Bila sta deskarja, plezalca, »outdoor« fanatika ... In tudi poslovneža.

Zanimivo je, da je Chouinardovo navdušenje nad plezanjem nekakšna kolateralna korist njegove ljubezni do sokolov. Ustanovil je celo Southern California Falconary Club, ki se je ukvarjal z raziskovanjem sokolov, in prav to ga je pripeljalo do plezanja. Bil je eden izmed vodilnih alpinistov zlate dobe Yosemitov. Leta 1960 je sodeloval pri drugem vzponu na znameniti El Capitan. Bil je eden prvih, ki je poudarjal pomen in pomembnost plezalnega sloga. Pozneje se je lotil kanadskega dela Skalnega gorovja, kjer sta s Fredom Beckleyjem opravila nekaj zahtevnih prvenstvenih vzponov.

Poleg tega je imel Chouinard izjemno poslovno žilico, tako da je znal dobro združiti posel in plezanje. Bil je sin kovača iz Maina, ki mu je privzgojil skromnost in delavnost, predvsem pa mu iz glave izbil kakršno koli razvajenost. Da bi prihranil nekaj denarja, si je kar sam izdelal alpinistično opremo. Tukaj so mu prav prišle vse tiste ure, ko ga je oče učil kovaških spretnosti. Kline in drugo plezalno opremo je najprej izdeloval zase in za prijatelje. Kmalu je bil prtljažnik njegovega avtomobila poln alpinistične opreme, s katero je zalagal številne druge navdušence. Izdelal je dva klina na uro, cena enega je bila poldrugi dolar. Naslednji korak je bila ustanovitev podjetja Chouinard Equipment Ltd. V poznih šestdesetih sta s poslovnim partnerjem Tomom Frostom precej pozornosti posvetila plezanju po ledu in začela izdelovati cepine in dereze. V začetku sedemdesetih je ugotovil, da njegova oprema povzroča precej škode v skalah v Yosemitih. Kljub temu da je izdelava železnih plezalnih klinov ustvarjala več kot sedemdeset odstotkov njegovih prihodkov, se je posvetil izdelavi do okolja in predvsem skal bolj prijazne opreme, s katero je začel nov plezalni slog, ki so mu takrat rekli »clean climbing«. Prav s tem se je za vedno zavezal okoljevarstvu, ki ga je upošteval pri svojih številnih izboljšavah alpinistične opreme. Leta 1989 se je Chouinard Equipment preimenoval v Black Diamond Equipment.

A to še zdaleč ni bilo vse. Še precej več uspeha je dosegel z ustanovitvijo znamke Patagonia. Vse, razen imena, je spet nastalo po naključju. Leta 1970 je na potovanje po Škotski vzel nekaj majic ameriških nogometašev, ki jih je prodal kot vroče žemljice. Takrat je ugotovil, da so cunje lahko odličen »biznis«. Ampak spet povsem po njegovo. Njegova Patagonia je nastala na drugačnih temeljih. Okoljevarstveni aktivizem in prijaznost do zaposlenih sta bili glavni poslanstvi. Leta 1984 je za zaposlene odprl kavarno, v kateri so stregli izključno zdravo vegetarijansko hrano. Takoj ko je podjetje začelo ustvarjati dobiček, je napovedal, da bo Patagonia začela izdatno podpirati okoljevarstvene projekte – tovrstni dejavnosti namenjajo en odstotek prodaje oziroma deset odstotkov dobička, kar pač v določenem trenutku pomeni večji znesek. V vseh teh letih so varstvu okolja namenili več kot petindvajset milijonov dolarjev, s katerimi so financirali dobrih tisoč organizacij in projektov. Pozneje so ustanovili pobudo »1% For the Planet«, s katero sorodna podjetja spodbujajo k okoljevarstvenim aktivnostim.

V začetku devetdesetih so prav na pobudo Patagonie naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da je pridelava bombaža zaradi uporabe številnih pesticidov zelo škodljiva za okolje. Chouinard je takrat sprožil pravo revolucijo pridelovanja organskega bombaža v Kaliforniji. Že od leta 1994 pri Patagoniji uporabljajo samo tak bombaž. Seveda ima Patagonia v svoji paleti tudi številna tehnična oblačila, vsa izdelana iz materialov, katerih izdelava je prijazna do okolja. Vsa pa nekako še vedno spominjajo na pisane hipijevske čase ...
Chouinard je poznan tudi po svojem izjemno demokratičnem vodenju podjetja. Patagonia ima sedež v Venturi v Kaliforniji. Ker je svoboda njeno bistvo, lahko zaposleni uživajo v fleksibilnem delovnem času. V praksi to pomeni, da kadar Pacifik postreže z visokimi valovi, so »Patagonijci« na plaži. Chouinard je tudi avtor zanimive besedne igre »Board meeting«. V pravilnem prevodu bi to pomenilo sestanek upravnega odbora. V Patagoniji je to deskarsko srečanje na plaži, medtem ko CEO in vsi drugi zaposleni čakajo na naslednji val. Yvon Chouinard je svojo življenjsko in poslovno filozofijo strnil v knjigi Let My People Go Surfing, ki je nekakšna mešanica biografije in poslovnega načrta.
V času, ko je Chouinard izdeloval alpinistično opremo, je Douglas Tompkins s svojim plezalnim tovarišem Dickom Kloppom ustanovil znamko The North Face. Za logotip svoje znamke si je sposodil obris znamenitega yosemitskega monolita Half Dome. Na začetku sta tudi onadva izdelovala alpinistično in taborniško opremo. Med njunimi najbolj priljubljenimi izdelki so bile spalne vreče, nahrbtniki in šotori. Leta 1966 sta prva izdelala šotor brez sredinske palice, saj sta iznašla takšne, ki so bile upogljive in so bile napeljane po posebnem kanalčku. Zaradi njih so bil njuni šotori videti kot igluji. Kmalu po tem sta v četrti North Beach v San Franciscu, kjer so sicer domovali bitniki, ki so se zbirali v Citylights Book Storu, odprla trgovino in izposojevalnico taborniške opreme. Čez dve leti sta se preselila na drugo stran zaliva v Berkley. Njuna trgovina je postala pomembno zbirališče različnih napredno mislečih navdušencev. Na žurih, in teh ni bilo malo, so pri njiju igrali The Grateful Dead. Pogosto se je oglasil Gary Fisher, mož, ki je danes poznan kot oče gorskega kolesa. Bili so pionirji marsičesa. Med drugim tudi posebnega sloga oblačenja, ki mu v severni Kaliforniji pravijo »wilderness chic«, po naše divjaški šik. Včasih je pri njih dišalo po travi, a kljub temu da so tako in drugače radi odkrivali druge svetove, nikoli niso pozabili na skrb za planet. Bili so predhodniki današnjih šminkerskih hipijev, ki se vozijo v Toyotinih priusih ali škatlastih Volvovih karavanih. Teh je v tistih krajih kar precej. Prav oni imajo zaslugo, da ima Kalifornija najbolj stroge okoljske standarde na svetu. Leta 1969 je nastala legendarna jakna, ki so jo poimenovali Sierra Parka. V sedemdesetih je The North Face postal sinonim za zanesljivo opremo, ki je kos najbolj krutim vremenskim razmeram. Takrat so začeli sodelovati z nekaterimi najboljšimi alpinisti tistega časa in podpirati njihove himalajske odprave. Tako je njihovo ime prodrlo v najbolj odročne predele Nepala, Tibeta, Indije, v Alpe, Ande, za njih nič ni bilo previsoko, pretežko, prenaporno. Takrat se je rodila njihova mantra, ki jih spremlja že štiri desetletja: »Never Stop Exploring.« (Nikoli ne prenehaj raziskovati.)

A podobno kot se Chouinard ni zadovoljil z izdelovanjem alpinistične opreme in je ustanovil še Patagonio, je tudi Tompkins ustanovil še eno blagovno znamko, ki je iz njegovega kombija obkrožila svet. Leta 1968 je namreč s svojo prvo ženo Susie in njeno prijateljico Jane Tise začel kar iz prtljažnika Volskwagnovega kombija prodajati dekliške obleke. Posel je cvetel in za začetek so ga poimenovali Plain Jane in ga kmalu po tem preimenovali v Esprit. Leta 1978 so imeli sto milijonov dolarjev letnega prometa. V tistem času je bila to ena najbolj vročih konfekcijskih znamk na svetu, njihova oblačila so bila naprodaj v več kot šestdesetih državah.

Spet Patagonija
Ob koncu osemdesetih let je Tompkins najprej bivši ženi prodal svoj delež v izvorni ameriški podružnici Esprita. Do sredine devetdesetih pa je prodal še vse drugo. Ko se je vsega »znebil«, se je preselil na jug Čila, kjer se je večinoma posvečal plezanju, smučanju, veslanju na divjih vodah, predvsem pa se je takrat začela njegova kariera okoljevarstvenega aktivista. Z novo ženo Kristine sta ustanovila Foundation for Deep Ecology The Conservation Land Trust, ki si je prizadevala za ohranitev biodiverzitete v divjini. Tompkins se je tega lotil precej nenavadno – kupoval je ogromne predele divjine v Čilu in kot njihov »lastnik« pomagal pri ustanavljanju narodnih parkov. Njegov prvi odmevni projekt je bila ustanovitev Pumalin Parka. Tompkinsova fundacija je čilski Fundacion Pumalin v upravljanje izročila dva tisoč osemsto kvadratnih kilometrov zemlje, kar je bila osnova za ustanovitev narodnega parka, ki je uradno odprl svoja vrata leta 2005, za časa predsednikovanja Ricarda Lagosa. Kmalu po tem je podobno nastal še narodni park Corcovado, ki se razteza le nekoliko južneje od Pumalina.

Tompkins velja tudi za pobudnika ekološkega kmetijstva v tem delu sveta, poleg tega je podpornik večine okoljevarstvenih projektov in pobud, ki se zavzemajo za ohranitev flore in favne v Patagoniji.
Kljub temu da je bil Tompkins na začetku deležen tudi številnih kritik, predvsem zaradi kupovanja tako velikih površin zemlje, je bilo pozneje njegovo delo sprejeto z navdušenjem. Za vse svoje dosežke in prizadevanja je bil nagrajen s številnimi priznanji.

Gregor Šket