Čelada, svetilka in gumijasti škornji so dovolj za prve korake v svet jamarstva. Čeprav brez telesne kondicije in spretnosti ni mogoče osvajati kraškega podzemlja, se jamarji še zdaleč nimajo za adrenalinske športnike.
Sla po raziskovanju jih žene v svet večne teme
Pot v neznano so pri Društvu za raziskovanje jam Ljubljana naslovili razstavo, ki so jo pripravili ob 95. obletnici ustanovitve.
Čelada, svetilka in gumijasti škornji so dovolj za prve korake v svet jamarstva. Čeprav brez telesne kondicije in spretnosti ni mogoče osvajati kraškega podzemlja, se jamarji še zdaleč nimajo za adrenalinske športnike.
Člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana postavljajo proučevanje in varovanje okolja med svoja poglavitna poslanstva. V 95 letih delovanja so raziskali približno 2500 slovenskih jam. Svoje delo in zgodovino so predstavili na razstavi Pot v neznano, ki bo do 16. junija na ogled v ljubljanski knjižnici Bežigrad.
Pri nas je znanih že več kot 8300 jam. Kar 23 let bi potrebovali, da bi vsak dan obiskali eno, je mogoče prebrati v zloženki, ki so jo ob častitljivem jubileju izdali pri Društvu za raziskovanje jam Ljubljana. Z 20,5 kilometra je najdaljša Postojnska jama (svetovna rekorderka je jama Mammoth v ameriški zvezni državi Kentucky z več kot 579 kilometri), najgloblja pa s 1502 metroma jama Čehi II na Rombonskih podih. Zaradi neprehodnosti je le malokatera raziskana do konca, najbrž pa je pri nas ni nobene, globlje od 1700 metrov. Doslej so se najdlje v osrčje planeta spustili ruski in ukrajinski jamarji, ki so v jami Krubera v gruzinski Abhaziji prišli 2080 metrov pod zemeljsko površino. »S to skupino smo pred nekaj leti sodelovali na območju Kanina, kjer še raziskujemo 1113 metrov globoko Renejevo brezno,« je povedal Matjaž Pogačnik, predsednik društva, in dodal, da je jamarstvo skupinska dejavnost, pri kateri so tovariši med seboj soodvisni in se med njimi stkejo močna prijateljstva.
»Slovenija je preluknjana kraška dežela, katere 43 odstotkov površja gradi apnenec. Kras ji daje pečat. Zato se ne gre čuditi, da so ga začeli konec 19. stoletja proučevati ravno pri nas. Nekatera naša imena kraških pojavov, kot so polje, dolina, ponor, so posvojili v vseh jezikih sveta,« je razložila Alenka Terlep iz društva in poudarila, da so jamarji zagovorniki varovanja okolja. Približno tri tisoč jih je v Sloveniji združenih v 45 društev. Kakih sto jih je dejavnih v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, največ je študentov, najstarejši član pa je že praznoval 70. rojstni dan.
Vsaka stopinja ostane
»Vedno več turističnih agencij prireja izlete v jame, s čimer nastaja nepopravljiva škoda. Dobesedno vsaka stopinja ostane in se ne izbriše. Podzemne posebnosti, kot je kapniško okrasje, rastejo tisočletja in človekova navzočnost lahko to ustavi,« je kritična Terlepova. V dinarskem krasu živijo tudi številne nenavadne živali, ki jih je evolucija popeljala v ta temni svet, in ne samo človeška ribica ter netopirji, kakor menijo nepoučeni. »Če ljudje, na primer, vstopajo v jame v času zimskega spanja netopirjev, se ti zbujajo in izgubljajo energijo, zato imajo malo možnosti, da preživijo do pomladi,« je razložila sogovornica. Člani društva so se ukvarjali tudi s proučevanjem teh živali in sodelovali pri razvoju posebne veje znanosti, speleobiologije. Ozaveščanje o krhkosti in ogroženosti jam ter njihovega okrasja, živali, podtalnice je med najbolj pomembnimi dejavnostmi društva, ki je prav tako sodelovalo pri pripravi zakona o varstvu jam.
»Smo pionirji na področju raziskovanja visokogorskih brezen. Vsa naša dejavnost je podrejena raziskovanju in dokumentaciji, na podlagi katere je nastal jamski kataster,« je zatrdil Matjaž Pogačnik. Eden od članov društva je izdelal računalniški program za izračunavanje poligonov, prostorsko modeliranje in dokumentacijo jam, ki ga je poimenoval speleoliti, drugi je razvil radijski sistem brez kablov, za komuniciranje med onimi, ki so pod površjem, s kolegi, ki jih čakajo zgoraj.
»Želja po raziskovanju, da bi vedel, kaj je za vogalom, je tisto, kar nas potegne v svet večne teme in vlage. Navadiš se na gibanje, osvojiš vrvno tehniko, ki je potrebna za navpične vhode, potrebuješ pa še telesno kondicijo,« je naštela Branka Hlad. Za novince vsako leto organizirajo jamarske šole, ki jih vodijo strokovnjaki. Če se začneš z dejavnostjo ukvarjati resno, je treba kar nekaj več znanja – obvladati moraš, kako meriti od točke do točke, azimut, naklon; učiš se o geologiji, biologiji … Z usposobljenostjo se ponavadi množi tudi oprema – najprej sta dovolj čelada in svetilka, potem potrebuješ še kolenčnike, podkombinezon, kombinezon … Obutev so ponavadi kar gumijasti škornji, saj je v mnogih jamah po tleh blato.
V jamo za tri dni
»V Renejevo brezno na Kaninskih podih smo doslej opravili že več kot 50 ekskurzij, zdaj smo že tako globoko, da traja vsaka najmanj tri dni. Najprej gremo z nahrbtniki, v katerih je od 20 do 30 kilogramov opreme, peš na Kanin, potem se spustimo noter. Optimalna ekipa šteje tri ljudi v jami in še nekaj, ki jih čaka zunaj,« je opisal Pogačnik. Tisti, ki so spodaj, prespijo v spalnih vrečah (temperatura v visokogorskih jamah je od 2 do 3 stopinje Celzija, v drugih pa okrog 9 stopinj). Ko spoznavanje določene jame zaključijo, vrvi, oponke in kline skrbno odstranijo.
Barbara Hočevar