Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slalom v reševalnem čolnu

Tovariš (1960): Komisija za GRS je minulo nedeljo - 6. marca - priredila na Vitrancu v Kranjski gori zanimivo ocenjevalno tekmovanje v reševanju ponesrečencev na snegu s čolni Akija.

Razen ekip gorskih reševalcev so se pomerili tudi vojaki In miličniki. Med 23 ekipami sta se najbolje izkazala jeseniška tekmovalca Stane Koblar in Ciril Praček, ki sta brez kazenske točke zasedla prvo mesto pred tovariši Iz Tržiča in Ljubljane. Preizkušnja je dala lepe rezultate, saj je osem ekip dobilo zlata kolajne, enajst pa srebrna častna priznanja. Tekme v reševanju ponesrečencev s čolni Akija imajo pri nas in pri drugih alpskih deželah že lepo tradicijo. Tako so bile predlanskem podobne ocenjevalne vožnje v Davosu (Švica), kjer so si vse tri naše ekipe pridobile zlate kolajne. Letošnje kranjskogorske tekme so bile hkrati tudi izbirne, saj bodo štiri najboljše jugoslovanske ekipe konec marca zastopale našo Gorsko reševalno službo na tekmovanju v Garmischu v Zahodni Nemčiji.

 

Gorski reševalci v snegu
Na nedeljskih tekmah se je na pobočjih Vitranca v Kranjski gori zbralo več kot 40 reševalcev. Komisija za Gorsko reševalno službo je priredila to tekmovanje, da bi pregledala sposobnost in kakovost dela naših reševalcev.
Naša GRS je že pred leti uvrstila med svoje reševalne naprave tudi čoln »Akiu«. Uporabljajo ga za prevoz ponesrečencev na snegu. Izdelan je iz aluminijaste pločevine, dno je okrepljeno z jeklenimi sanmi in mogoče ga je razstaviti na dva dela, kar olajša prevoz čolna na kraj nesreče. Glavna odlika tega reševalnega pripomočka je v tem, da je primeren tudi za prevoz hudo poškodovanih pnesrečencev. Razen tega je prevoz s takim čolnom zelo hiter. Če je zemljišče primerno, lahko doseže čoln z reševalcema tudi hitrost do 50 km na uro. Seveda pa morata biti reševalca spretna smučarja, sicer prevoz ponesrečenca ne bi bil varen.
Proga z Vitranca je bila razdeljena na dva dela. V »roru«, kot ga imenujejo naši smučarji, so reševalci s čolnom dosegli zelo veliko hitrost. Na tem delu proge so veljala smučarska pravila in so ocenjevali tekmovalni čas. Cilj prvega dela proge je bil pri srednji postaji žičnice. Tu je reševalca že čakal »ponesrečenec«, ki je ležal v snegu. Na listku sta reševalca dobila opisano poškodbo, na primer zlom v kolenu in rana na glavi. Morala sta pravilno ravnati z rano in poškodovani del telesa utrditi v pravilni legi, kar je nadzirala komisija šestih zdravnikov. Za vsako nepravilnost ali pomanjkljivost pri ravnanju s ponesrečencem so reševalcema pisali kazenske točke, ki so jih upoštevali ob končni razvrstitvi tekmovalcev. Reševalca, ki bi si pri tem nabrala določeno število kazenskih točk, bi bila lahko diskvalificirana, vendar se to ni pripetilo nobeni ekipi, čeprav so si prav pri tem reševalci nabrali največ kazenskih točk, saj je bilo zanjo dovolj že to, da nista reševalca pravilno postavila čoln glede na položaj ponesrečenca ali pa, da sta premalo zavarovala svojo opremo za čas, ko sta se ukvarjala s ponesrečencem.
Zdravniki so bili zelo strogi pri ocenjevanju in so pazili na vsako malenkost. Za kazensko točko je zadostovalo že, če sta reševalca pred prevozom pozabila ponesrečencu odvezati čevlje. Prav tako sta bila reševalca kaznovana, če nista ponesrečenca pravilno zaščitila pred mrazom, če se nista lotila poškodb v pravilnem vrstnem redu ali pa mu nista pravilno imobilizirala poškodovanih delov telesa.

Reševalci so se pritoževali nad strogostjo zdravnikov, ki jim ni ušla nobena malenkost. Vendar pa so bile te pritožbe predvsem posledica tekmovalne mrzlice, saj tudi reševalci dobro vedo, da mora reševalec veliko vedeti in obvladati svoje delo, če hoče ponesrečencu v gorah nuditi učinkovito prvo pomoč in ga hitro in varno prepeljati do prvega zdravnika.
Poškodbe, s katerimi imajo opraviti reševalci, so najrazličnejše in zahtevajo od reševalcev precej znanja in izkušenj. Zato je komisija za Gorsko reševalno službo uvedla posebne izpite iz prve pomoči, za katere so se reševalci praktično in teoretično pripravljali na različnih tečajih, kjer so jih sproti seznanjali tudi z najnovejšimi ugotovitvami zdravnikov.

Drugi del proge so reševalci vozili s ponesrečencem v čolnu. Tudi na tem delu proge so prireditelji tekmovanja postavili vratca kot pri veleslalomu. Ocenjevali so varnost vožnje. Ekipa, ki bi prevrnila čoln s ponesrečencem, bi bila diskvalificirana, vendar se tudi to ni pripetilo nobenemu izmed moštev. Na enem izmed odsekov sta morala reševalca na znak z zastavico ustaviti čoln na razdalji desetih metrov. Najtežji del te proge je bil »S«. Na cilju je zdravniška komisija spet pregledala ponesrečenca. Tudi tu so nepravilnosti ocenjevali s kazenskimi točkami.

Za zaključno oceno so bile za najboljše reševalce pripravljene zlate, srebrne in bronaste ocene. Zlato oceno si je priborilo kar deset moštev. Tekmovanje je pokazalo, da so se reševalci zelo potrudili in da dobro obvladajo prvo pomoč, tekmovanje je bilo hkrati tudi izbirno. Najboljša štiri moštva se bodo prihodnji mesec udeležila mednarodnega tekmovanja reševalcev v Garmischu v Nemčiji. Na podobnem mednarodnem tekmovanju pred dvema letoma v Švici so tri naše ekipe dobile zlate kolajne in tako v mednarodni konkurenci najboljših reševalcev-smučarjev dostojno zastopale naše reševalce. Letošnje tekme bodo združene z mednarodno razstavo reševalnih pripomočkov. Tu bomo razstavili našo reševalno napravo za dviganje in spuščanje ponesrečencev v stenah, ki jo je skonstruiral naš reševalec Kunaver. Verjetno je to ena izmed najboljših naprav, kar so jih doslej napravili v svetu.
Po mnenju gorskih reševalcev pomeni izum Aleša Kunaverja, ki prav te dni odhaja z jugoslovansko, alpinistično odpravo na Himalajo, velik korak naprej pri izdelavi opreme za gorske reševalce. Pričakujejo, da bo njegova odprava za dviganje in spuščanje ponesrečencev v stenan vzbudila precej pozornosti na mednarodni razstavi v Garmischu v Nemčija.

V Garmischu bodo zastopale naše gorske reševalce naslednje ekipe (po vrstnem redu):
1. Praček—Koblar — Jesenice (nič kazenskih točk)
2. Štefe—Salberger — Jesenice Tržič (dve kazenski točki)
3. Hrovatin—Jeglič — Ljubljana (dve kazenski
4. Zupan—Pinter — Ljubljana (dve kazenski točki)
Tekmovanja na pobočjih Vitranca so se razen ekip reševalnih postaj udeležile tudi ekipe Ljudske milice in JLA.

 

Prijatelja - glava tekmovanja
Dva, brez katerih to tekmovanje ne bi bilo mogoče: načelnik komisije za gorsko reševalno službo pri PZS, dr. Miha Potočnik in Joža Čop z Jesenic. Stara prijatelja in soplezalca iz prvenstvenih smeri v Triglavski steni sta se dobre volje spet srečala v Kranjski gori na tekmovanju reševalcev. Dr. Miha Potočnik je poskrbel, da je tekmovanje v redu poteklo. Organizacija takega tekmovanja zahteva zelo obširne priprave, sam sistem tekmovanja in ocenjevanja pa veliko objektivnost sodnikov. Zdravniške komisije, ki so ocenjevale zdravniško oskrbo, ki so jo gorski reševalci nudili pone-srečencem, so poslovale po enotnih pravilih, tako da ni bilo pritožb. Pri ocenjevanju so bile zelo stroge in so pazile na vsako malenkost. Reševalca, na primer, ki sta pred prevozom pozabila ponesrečencu odvezati čevlje, sta že dobila kazensko točko. Prav tako so jima zdravniki zapisali kazenske točke, če nista ponesrečenca pravilno zaščitila pred mrazom ali pa se nista pravilno lotila poškodb. Reševalci so se sicer, pritoževali nad strogostjo sodnikov, ki pa je bila umestna, saj mora reševalec pripeljati ponesrečenca čimvarneje in čimhitreje k zdravniku. In tako mirno lahko rečemo, da je Gorska reševalna služba v Sloveniji dosegla v zadnjih letih tako v organizacijskem kot tehničnem pogledu popolnost, kot še nikdar poprej. Tečaji, tekmovanja, tesno sodelovanje z zdravniki in poostreni kriterij za člane v gorski reševalni službi so usposobili našo GRS za vse naloge pozimi v snegu ali pa poleti v nevarnih skalah.

... marec 1960


Arhiv: Peter Rožič

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 43555

Novosti