Jana - Miša Čermak: Pri častitljivih osemdesetih bi lahko čepel v domačem udobnem naslonjaču, gledal televizijo, tarnal nad starostjo, obujal spomine, ...
... se v najboljšem primeru veselil svoje bogate knjižnice in čakal na odhod s tega sveta.
Toda življenje svetovnega popotnika, fotografa, snemalca, scenarista, režiserja, avtorja štirinajstih dokumentarcev ostaja neizmerno aktivno: še želi potovati, še raziskuje svojo notranjost in tako preverja zdravje telesa, zdravi in uči sebe ter prijatelje, vsak dan se aktivno potepa po naravi. Lanskega novembra je napisal in fotografsko opremil knjigo Poti in razpotja, polno zgodb in modrosti. Dela, ker ve, »da delo pri sebi traja vse življenje«.
Kakšna so bila vaša brezpotja v življenju – vemo namreč, da je bila vaša pot raznolika in plodovita, saj ste ustvarili 14 dokumentarnih filmov, bili snemalec, fotograf, scenarist, popotnik.
Veste, ko si mlad, si lahko zelo bister, inteligenten, toda o življenju veš malo in to ni brezpotje, ker hodiš po ustaljeni poti privzgojenih navad. Imel sem srečo, da sta me starša vzgojila v svobodnega človeka, nisem imel vzorcev, življenja sem se moral učiti skozi svoje izkušnje. Svobodno sem stopal v svet in ga zato lahko spoznaval. Na brezpotjih sem iskal svojo pot. Mnogi ljudje potujejo turistično, pa nič ne vidijo, ker so uokvirjeni v svoj edini prav malega prostora: človek, ki je obremenjen s svetimi resnicami, lahko potuje, a se ne bo ničesar naučil. Predvsem pa ni svoboden. Zame je svoboda, da sem neobremenjeno prišel nekam, kjer so popolnoma drugačne navade – ljudje so povsod bolj ali manj enaki –, vedno pa sem se vprašal, kaj je meni bliže, in to brez sodb. Nikoli ne sodim in ne vpletam čustev, samo opazujem in se odločam.
Recimo?
Pogrebi. Veliko načinov obstaja, kako se ljudje rešijo razpadajočega tkiva, ki ni človek, je le fizični odpadek, kajti človek je duša. To, na kakšen način se kulture rešujejo trupel, je vedno povezano z religijo: nekje mrtva telesa požrejo črvi, drugje ptiči, nekje plameni, pa divje živali, kot v Tibetu. Če se boš pogovarjal, kateri izmed teh načinov je pravi, si bedak, ujetnik neke tradicije. Jaz vem le, kaj mi je blizu. Neki smisel najdem v tibetanskem načinu: budisti truplo odpeljejo živalim in jim vrnejo nekaj, kar so od njih dobivali vse življenje. To je sklenjen krog.
Skeptiki bi vam rekli, da duše ni.
Jaz stvari čutim in čutim, da duša je. A temu ne pripisujem vsebine, tako kot delajo religije, recimo krščanstvo, ki daje nečemu, o čemer nič ne ve, vsebino in ime, zakonitosti – kar je traparija. Jaz čutim, a ne vem. Čutim svojo dušo in se pogovarjam z njo. Še najbliže sem ji bil na Mount Everestu(takrat je pri 44 letih tam posnel avtorski dokumentarec, op. a.). V samoti, obenem pa povezana z vsem, sta se pogovarjala dva Slava – fizični in duhovni. Veliko. Ker sem bil ločen od moteče okolice. Zdaj se zmorem ločiti od vdorov okolja, a takrat tega nisem znal – takrat me je kar posrkalo notri. Mladec je lahko izredno bister, svetovno znan pesnik, ne more pa biti filozof; ne more govoriti o svetu, o katerem nič ne ve, ker ga ni izkusil. Vsak mlad človek bi moral iti v različne svetove, spoznavati vse mogoče oblike življenja, razmišljanja, filozofije in v okviru vseobsegajočega iskati sebe. Šola mi ni nikoli nič pomenila, imam uradno osem let rednega šolanja, nič drugega. Učil sem se iz življenja, na ulici, v dvigalu, s katerim se peljem. Človek mora čez mejo, če želi rasti, se notranje osvobajati in bogatiti, se najti. Mislim pa, da dokončno očiščenje uspe le malo ljudem. Ampak je vredno truda.
Rekli ste, da je treba vloge na odrih sveta igrati zavedajoče se – kaj to pomeni?
Biti aktiven. Vsak med nami je že z rojstvom vržen na oder življenja in tu se začnejo poti in brezpotja: kdaj in zakaj se človek odloči ne razmišljati, ampak živeti na poti, ki so jo določili predniki, bi težko rekel. Ne razumem, zakaj mnogi ljudje, ki so bolj ali manj nesrečni vse življenje, za katere ves čas nekaj ni v redu, ki čutijo, da sploh ne živijo tako, kot bi radi, ne vložijo volje in energije v to, da bi se začeli iskati. To je dolg proces, a se splača. Mnogim mladim ljudem se zdi, da je po tem, ko se poročijo, imajo službo, otroke, hišo, konec življenja, a v resnici se šele začenja. To je vzorec kolektivne zavesti, ki jo lahko vsak spremeni.
Več v tiskani Jani (št. 10, izid: 10. 3. 2015)
Miša Čermak
Foto: Šimen Zupančič