Uporaba slednega psa pri iskanjih pogrešanih oseb

Ob praktičnih in teoretičnih pregledih iskanja pogrešanih oseb prihaja do določenih spoznanj o potrebi po vpeljevanju in razvijanju drugih možnosti, ki jih ponujajo pasji nosovi. V tujini so ponekod v te namene pričeli s sledenjem pogrešane osebe. To počnejo tako, da prikažejo psu vonj osebe, ki se je izgubila.

Uvod

Slovenija kot površinsko zelo razgibana dežela mnogokdaj zaradi svojih naravnih danosti postreže s težko dostopnostjo posameznih predelov. Tako ob iskanju pogrešanih oseb nemalokrat naletimo na številne ovire. V letu 2007 je GRZS opravila 53 iskanj v gorah, v letu 2006 pa 36 (arhiv GRZS). Točne podatke o ostalih iskanjih pogrešanih oseb je težko dobiti. Količina iskanj je težko izmerljiva, ker se posamezna iskanja zelo razlikujejo. Trenutni sistem pregledovanja območij (prostorsko iskanje Kovačič, Volontar, GPS, Merp…) je za delo pri iskanju pogrešanih osebe pogosto zamudno, oteženo in včasih tudi neučinkovito. Zahteva veliko število udeležencev iskalnih akcij. Ti pripadajo različnim in razdeljenim skupinam in se zato težko vodijo. Velikokrat so prisotni tudi domači, domačini in prostovoljci, kar ni slabo zaradi poznavanja terena, vendar le malokdaj prinese uspešno razrešitev.
Prostorsko iskanje je precej neuspešno tudi zaradi velikih površin, ki jih moramo pregledati. Zaradi zamudnosti in potratnosti sistema bi ga veljalo nadgraditi. Poleg prostorskega pregledovanja bi morali v ta sklop zajeti tudi sledenje.
Tema je že zajeta v poročilu srečanja gorskih reševalcev - vodnikov reševalnih psov pod okriljem Ikar, ki je potekal leta 2007 v sosednji Avstriji (Leogang). Poleg izmenjave mnenj, raznovrstnih načinov dela, smo tam videli predstavitev dela sledenja pogrešane osebe s psom pasme Bloodhond – pes Sv. Huberta. Tam so nam prikazali potek sledenja, ki ga na kratko povzemam.
Psu so pokazali pobrani vonj pogrešane osebe tako, da so vzeli vonj iz njegovega osebnega avtomobila (voznik je avto zapustil prejšnji dan in opravil pot v mesto). Vodnik reševalnega psa (v nadaljevanju VRP) je v sterilnih rokavicah z gazo obrisal volan in sedež v avtomobilu in jo vstavili v vrečko. Le-to so poveznili psu na glavo. Ko je vdihnil, je zaznal vonj, ki ga je moral iskati (prav tako lahko uporabimo osebne predmete ali oblačila, ki jih je prej nosil pogrešanec). Ideja o takšnem delu je že precej stara. Ker so skorajda vsa dela pri uporabi psov vezana na predhodno delo lovskih psov, se je tudi tu uporabil izrazito lovski pes – gonič Bloodhound. To nikakor ni pravilo, ki bi se ga morali držati, vendar je ta pes s svojo zasnovo gotovo eden od psov, ki lahko kar najbolje razloči različne vonje in si zapomni predstavljeni duh. Po mnenjih strokovnjakov ima tudi najbolje razvito čutilo voha.
Ob sami koristnosti, ki je za človeka neprecenljive vrednosti, bi rad opozoril tudi na dejstvo, da je pes ustvarjen za to, da je človekov pomočnik pri delu. Tako lahko ob koristnosti upoštevamo tudi velik pozitiven pridih tega početja. Samo delo s tem psom je povsem specifično in za lažje predstavljanje je za začetek opisanih nekaj primerov, ki so se dogodili v Sloveniji (avtor je namenoma uporabil primere v katerih je sam sodeloval, op.a.).

Primeri

Nekaj primerov, kjer bi lahko uporabili takšne pse:
- 22. 2. 1998 je 51 letni M. K. zjutraj odšel s psom peš proti Veliki planini. Ni se vrnil. Zvečer so ga odšli iskat gorski reševalci. Avtomobil je pustil pri spodnji postaji žičnice, od koder pelje proti Planini več poti, potk in tudi nekaj prehodov, na različne gore in vzpetine, ki so le malokomu znani. Reševalci so do noči prehodili vse njim znane steze in iskanje nadaljevali tudi ponoči. Zjutraj so se znašli v slepi ulici. Potrebovali so nove oporne točke, ki bi lahko pripeljale do razrešitve uganke. Razširili so območje iskanja in povsem po naključju je skupina naletela na iskanega, ki je padel z vrhnje poti, dvesto metrov nižje točno na spodnjo že opuščeno pot. Če bi padel samo nekaj metrov nižje, bi ga zaradi velikega naklona in podrasti zelo težko kdaj našli. Če pa bi že ob začetku vzeli vonj pogrešanca (lahko iz njegovega avtomobila) bi lahko vedeli (ob uspešnem sledenju) kam in v katero smer je pogrešani odšel ter bi lažje iskali. (Malešič, Štupar B., Štupar G.)

- 24. 6. 2004 se je v gozdovih med Kamnikom, Vranjo pečjo in Palovčami izgubila P.V. Starejša gospa se je dopoldne pri nabiranju borovnic oddaljila od domačih, ki je nekaj časa niso pogrešali. Potem so jo pričeli iskati in jo iskali do poznega popoldneva. Obvestili so policijo, ki je pozvala gasilce, Merp in dva gorska reševalca VRP. Že proti večeru so z mesta, kjer je bila pogrešana zadnjič videna pričeli s površinskim iskanjem. VRP sta se ločila od skupine in na strmi brežini opazila stopinjo. Psa sta potegnila po sledi, vendar sta se ob potoku in skalah zbegala. V desno brežino je zopet v blatu ostalo nekaj stopinj. VRP sta bila prepričana, da so sedaj na pravi sledi in sledila sta psom. Psa sta kmalu zatem našla pogrešano gospo na povsem drugem hribu, živo, vendar s poškodovano nogo. (Štupar B., Štupar G.)

- 14. 11. 2004 se je B. H. odpeljal od doma. Povedal je le, da gre v gore, za cilj pa ne. Naslednji dan so ga domači iskali po dolinah v Julijskih Alpah in pozneje našli avtomobil pogrešanega v dolini Kamniške Bistrice pod gondolo, ki vodi na Veliko planino. Od tu je možno več različnih vzponov na okoliške gore po urejenih poteh in brezpotjih. Že ponoči so ga iskali na Veliki planini, naslednji dan pa na Rzeniku, Konju, Dolu. Iskanje s helikopterjem je oviral močan veter. Iskali so ga v zelo širokem, strmem, gozdnatem in prepadnem območju. Šele po podatkih planinca, ki je pogrešanega srečal, so lahko sklepali, da je šel čez vrh Konja proti Presedljaju. Pod stenami Konja so ga s pomočjo helikopterja našli tretji dan iskalne akcije. Bil je mrtev. (Malešič, Štupar B., Štupar G.)

- 5. 12. 2005 je bil od večera pogrešan 46-letni domačin iz Gornjega Grada, ki se je v nedeljo odpravil na Menino planino. Po odhodu iz planinskega doma na Menini planini proti domu v Gornjem Gradu, se je za njim izgubila vsaka sled. Skupina planincev Planinskega društva Gornji Grad je naslednji dan opravila iskalno akcijo iz doline proti koči na Menini planini. Pogrešanega niso našli. Iskalno akcijo so nadaljevali naslednji dan , ko so pogrešanega iskali tudi gorski reševalci in pripadniki gorske enote policije. Ob temeljitem pregledu se je sled izgubila že ob koči. Pogrešani je krenil po obilnem snegu v povsem napačno smer, ki je ni nihče pregledoval. Naključno sta ga našla dva gozdarja četrti dan po izginotju na kamniški strani. (Špeh. M., Štupar B., Štupar G., Vodušek R.)
- 26.3. 2007 je od doma neznano kam odšla 51-letna D. Š. z Brda pri Ihanu. Že zvečer so policisti, jamarji, lovci, reševalci in domačini začeli iskalno akcijo, ki so jo nato zaradi trde teme prekinili. Zjutraj so se spet odpravili iskat sledi za pogrešano, žal brez uspeha. Ob 17. uri so iskanje preklicali. Naslednje dni so iskanje opravljali domači in sokrajani. Območje iskanja so širili in širili zaradi domnev, da so okolico Ihana že dodobra pregledali. Vse ostale reševalne službe se iskanja niso več udeleževale. Čez štirinajst dni je naključni sprehajalec opazil ptiče, ki so nenavadno krožili nad enim mestom. Obvestil je domače in našli so jo pol kilometra stran od mesta, kjer so jo zadnjič videli. Umrla je slabe tri kilometre oddaljena od doma. ( Štupar B., Štupar G.)
-21.8.2007 popoldne je na križišču cest pod Planico v občini Luče sin odložil 86-letno M.M., ki je odšla nabirat gobe. Zvečer so jo začeli iskati. Nadaljevali so tudi naslednje dni, preiskali ožje in širše območje, vendar pogrešane niso našli. Več kot teden so jo iskali domači, sosedje, policisti, gorski reševalci, kinologi…

Povzetek
Z uporabo slednega psa, s podajanjem iskanega vonja, bi uspešnost lahko spremenili. (Na tem mestu morda tudi moralno vprašanje, ki nam ostaja nenapisano, koliko časa vztrajati in odnos do domačih.) Na primerih, kjer obstaja sum, da si bo človek sodil sam se pogosto uveljavi značilna (ni pravilo) 3 km oddaljenost od doma (v nekaterih primerih še: pogled proti domu,…: Kunstek – Kovačič).

Tako se pri takšnem primeru v prvem, teoretičnem iskanju pregleda čista površina, ki je večja od 28 000 000 m2 (pri iskanju v krogu s polmerom desetih kilometrov je ta večja od 314 000 000 m2). Če k tej čisti površini prištejemo še razgibanost terena, naklon pobočij, ovire, težko prehodnost in druge lastnosti preiskovanega terena, bo pogled na načrtno delo kaj kmalu postal drugačen. Pri sledenju je površina v idealnem (teoretičnem) primeru 3000 m2 in se stopnjuje glede na pot, ki jo je opravil iskani in pogrešani.
Od prejetja sporočila, ki poda podatke o pogrešani osebi, do začetka iskanja, lahko storimo že nekaj koristnih korakov. Podatki, ki jih sporočajo bodisi na 112 ali 113, se morajo zgostiti in posredovati skupini ali odgovorni in za to usposobljeni osebi. V tujini so to tako imenovani iskalni menegerji, ki na osnovi podatkov sklepajo, koga je potrebno vpoklicati najprej. Glede na navedene primere je to policija, ki najde zadnjo sled za izgubljenim. Mesto se nato zavaruje do prihoda specialistov za iskanja (vodnikov reševalnih psov iz različnih sedaj delujočih služb …). V tem času iskalni vodja že postavi prednostne naloge, potek in opravi potrebne razgovore. Če sklepamo iz podanih primerov, je povsem logična uporaba sledenja, ki se lahko izvaja kombinirano s prostorskim iskanjem in po potrebi spreminja smernice. Takšnih primerov je ogromno - tu so navedeni samo primeri, ki jih je avtor načrtno izbral in sam sodeloval pri iskanjih..

Iskanje s pomočjo slednega psa
Iskanje lahko poteka tako, da nekje dobimo kos obleke pogrešanca, ki jo je le-ta nosil ali pa poberemo vonj s predmeta, ki se ga je iskani dotikal. V primeru, da nekje ostane in se najde pogrešančev avtomobil, vodnik za začetek z gazo obriše krmilo in sedež v avtomobilu. S tem pobere vonj pogrešane osebe. Gazo spravi v vrečko in le-to povezne psu na »gobček«. Pes vidno globoko vdihne in si s tem zapomni vonj iskane osebe. Z naučenim postopkom prične pes slediti. Ob sledenju je pripet na traku, ki predstavlja vez z vodnikom. Dobro izšolan pes lahko sledi tudi nekaj dni staro sled, po zelo različnih terenih, prometni cesti in v naselju.
Vse skupaj se od športnega sledenja (kinološka disciplina) razlikuje v tem, da pes »smrčka« ne spusti k tlom, ne išče samo poškodbe tal, ampak ostanke vonja, ki ga je pustil iskani, njemu s prikazanim vonjem znani človek. Odpade tudi površno začetno iskanje dokler pes ne zazna nekega vonja, ki pa ni nujno, da je pravi. Razločevanje vonjav, ki ostajajo v zraku, je eden od glavnih ciljev za doseganje takšnih rezultatov. To je tudi ena od glavnih pomanjkljivosti, ki jih delamo pri prostorskem iskanju, ki je v navadi v naših krajih.
Reševalci z Južne Tirolske, ki so nam predstavili iskanje, so pse skupaj s Švicarji šolali v Švici s pomočjo ameriških inštruktorjev. K temu načinu dela jih je privedlo pomanjkanje uspešnih reševanj in veliko večje možnosti, ki jih ponuja takšen način. Pravijo, da povsem nemoteno sodelujejo z ostalimi, ki preiskujejo prostor. Takšno iskanje je lahko samo dopolnilo ali pa služi kot samostojno. Za podrobnejša navodila, bi vsekakor lahko vzpostavili kontakt s službami, ki to že uporabljajo.

Pasma
PES SV. HUBERTA Bloodhound - ehien de Saint-Hubert
Domovina: Belgija
Poreklo: Pasma je stara več kot tisoč let. Menihi iz samostana sv. Huberta v belgijskih Ardenih so jo izpopolnili, če ne celo vzredili, Normani pa so jo kasneje pripeljali v Anglijo.
Splošni videz: Močan in spoštovanje vzbujajoč, počasen, toda odličen barvar. Plečna višina znaša pri psih 67 cm, pri psicah 60 cm, teža pa se giblje od 40 do 78 kg. Ima zelo močno, vendar ne preširoko glavo; črn smrček, zelo dolge, povešene ustne in močno nagubano kožo na čelu in licih. O njem so pravili, da je »pes, ki teče za nosom«. Temno rjave oči gledajo dobrodušno. Uhlji so zelo dolgi, nizko nastavljeni in povešeni; dolg rep je rahlo zavit. Črno čreslova ali rdečkasto rjava dlaka je po trupu kratka in trda, po uhljih in glavi pa svilasto mehka.
Značaj: Miroljuben, miren, plašen, dobrodušen in občutljiv. Uporabnost: Ima odličen voh, zato ga uporabljajo razen za iskanje divjadi tudi za iskanje pogrešanih ljudi (ravna se celo po nekaj dni starih sledeh). Priporočljiv je tudi kot hišni pes. Zaradi svoje miroljubnosti in dobrodušnosti pa ni primeren za čuvaja. (Gino Pugnetti)

Vzreja
Za načrtno delo je najbolj smiselno, da se v državi pripravi vzreditelj, ki bi vzrejal pse.

Šolanje
Zaradi pomanjkanja posebnih znanj in nezadostnega poznavanja pasje psihe Bloodhounda, se začetno šolanje izvaja po priročniku za vzgojo in šolanje psov za reševanje, (Anton Es, GRSS) Priročnik se na novo napiše v nakazanih temah in dopolni. Po dogovoru se lahko uporabijo tudi drugi priročniki in zainteresirani avtorji.

Sklepne misli
Mnoge napredne države so začele sistematično vzgajati in šolati pse za različne potrebe. Domače pasme, ki so nam na voljo, se za delo, kot je sledenje pogrešanih oseb, ne morejo uporabljati, zato lahko povsem mirno uporabljamo trenutno najboljšo rešitev. V prihodnosti pa mora kinološka zveza sama razrešiti dileme. Način uvajanja psov in dela na področju iskanja pogrešanih oseb bi moral biti usklajen s policijo, kinološko zvezo in društvi, ki se ukvarjajo z iskanjem pogrešanih oseb. Za pokrivanje slovenskih potreb bi zadostovalo pet psov, ki bi se razdelili po dogovoru. Vsakršno večje število bi zmanjševalo uporabnost in pripravljenost teh na račun množičnosti, zato naj bi se to delo odvijalo v sodelovanju teh organizacij. Policija bi ob pomoči kinologov pokrivala vse lažje dostopne predele in morda prestopne primere, GRZS pa težje dostopne predele in rezervo.

Literatura:
Gino Puggnetti, Vse o psih, MK 1993
France Malešič, Spomin in opomin gora, Didakta 2005
Anton Es, Priročnik za vzgojo in šolanje psov za reševanje, GRS
Kovačič, Pogrešane osebe
Kovačič, Štupar B., Štupar G., Leogang 2007
Arhiv GRZS

Pregledali in dopolnili

Boris Štupar, Podlom 28. 5. 2008