PV 09-2006 - Simon Slejko: ...obešena na svedrovec
Planinski vestnik, september 2006, str. 23
Slika sončnega zahoda v barvi
denarja, obešena na svedrovec
Besedilo:
Simon Slejko
Pojavila se je herezija – novi, bleščeči se svedrovci v klasični smeri! Potem jih je beli vitez odstranil. Oboje je dvignilo veliko prahu. Diskurz dveh subjektov, dveh idej, ki si stojita nasproti na polih iste subkulture. Vsaj videti je tako. Vse je jasno. Na prvi pogled in skozi optiko ideologije. Vrtalec je slab. Čistilec je junak. Znana zgodba. Kritičnemu opazovalcu pač ne preostane nič drugega, kot da načne še bolj znano, dolgočasno in obrabljeno. Da sam splete pričakovani zaplet. Namreč ... danes junak ni nikoli brezmadežen in heretik nikoli skoz in skoz pokvarjen. Kje torej iskati njun, moj, svoj prav? Veliko bolj kot pogled na dogodek skozi vpogled v diskurz lahko laika pritegne pogled na dogodek z vidika objekta. Gore, stene, skale. Kaj je pravzaprav za skalo posilstvo? Svedrovci ali klini? Magnezija ali izklesani oprimki? Alpski slog ali ekspedicijsko obleganje? Brez trohice dvoma si upam trditi, da z vidika laika za goro prav nič in hkrati vse izmed naštetega. Gori je povsem vseeno. V primerjavi z dolžino našega življenja je brezčasna. Je alpinistični Bog. Prenese vse. In se na koncu tako ali tako vsega otrese. Gora ne pozna pomena začrtanih meja in omejitev smeri, ne razume ocen, direttissim, občutka varnosti svedrovcev in preostale posvetne navlake, s katero mlatimo drug po drugem in po Njej. Resnica je, da smo si vso to kramo omislili ljudje sami. Alpinisti. Nakopičila se je v številnih letih razvoja ideje. Da bi laže častili tisto, kar gora edino zna biti. Cilj. Zaradi tistega, kar osvojeni cilj daje. Slave. In zaradi tistega, kar se z osvojenim ciljem zgodi. Inflacije dosežka. Omejujemo se, da bi goro – kot cilj – lahko obdržali čim dlje. Na sodoben način. Napravljamo jo zahtevnejšo zato, da bi se vsaj nekateri izmed nas, ki so na tak ali drugačen način bolj podjetni in sposobnejši, lahko vedno znova povzpeli k božanstvu više od drugih. Bili prvi. Da bi lahko postali bolj Njeni. Ljubljenci Gore, maliki skupnosti. Ker množica pač potrebuje sveže junake. Potrebuje svetlo luč vodnico. Brez nje za marsikoga ni identitete. Kot brez ovrednotenega dosežka ni tekmovanja. Kako izgubljeni pa bi se danes počutili v svetu brez tekmovanja? Ne vem sicer, kako je z vašimi občutki, ampak oprostite, mene ideja sodobnega alpinizma spominja na nekaj zatohlega, hierarhičnega, umazanega od denarja. Na ideologijo. Na totalitarizem. Na družbo, v kateri je izbrancem prave vere dovoljeno vse. V kateri glasu skupnosti ni in tudi če bi bil, bi lahko šepetal samo še tišino. Na sistem, v katerem si lahko kdor koli izmed tistih, ki so na čelu krdela, brez škode kadar koli privošči, da govori tudi v mojem imenu in da namesto mene ve, kaj je zame dobro. Bog mi pomagaj, vendar to, kar gledam danes, po večini ni alpinizem, kot si ga naivno in romantično predstavljam. Preveč ga regulira denar. Redki so alpinisti, ki danes še zmorejo pokazati, da ideja alpinizma diši predvsem po pustolovščini in da je njen edini motiv doživetje. Da za opravljenim dejanjem tiči filozofija. Filozofija, ki je dovolj zrela, da se zna nasloniti na klasične, obče vrednote, in hkrati dovolj nepreračunljiva, da občasno preseneti.
Zaman iščem, kje na tej prehojeni poti se je izgubil Jugov nietzschejanski nadčlovek s cilji, ki so presegali njegove zmožnosti. Kje tovarištvo in odkrivalski duh Skalašev. In kje pogum in svojeglavost Herleta – ali pa je bil Vršnik? – ki je zavrtal in zabil v skalo tisti Klin. Klin, ki že takrat ni pomenil nič drugega kot to, kar svedrovci pomenijo danes. Mejo poguma posameznika.
In kaj že je narobe s svedrovci?
Ker tako meni kdo?