Nedeljski dnevnik - Miroslav Bertoncelj: Bernina express je železniška proga, speljana čez visok švicarski prelaz - Pod okriljem Unesca je 55 predorov in 196 mostov na 122 kilometrov dolgi progi
Neredko naše turistične agencije vključijo v svoje programe na zahodu zelo cenjene in zanimive železniške povezave. Med njimi je švicarski vlak Bernina Express, ki z udobnimi panoramskimi vagoni sopiha čez 2253 metrov visok prelaz Bernina. Pred 99 leti so čez njega speljali najvišjo alpsko nezobato železnico. Zavoljo slovesa so jo lani skupaj s progo pod prelazom Albula vpisali na seznam Unesca. Tako so ustvarili unikatno svetovno dediščino, v katero je vključeno 55 predorov, 196 mostov, železniške postaje in od 500 do tisoč metrov široka zaščitna cona ob 122 kilometrov dolgi ozkotirni progi.
Mondeno letovišče
Vstopna postaja Bernine Express je prestolnica največjega švicarskega kantona Grabiinden, Chur, medtem ko je začetek Bernininega odseka celotne proge v St. Morit-zu. Čeprav so bili njegovi zdravilni vrelci znani že v bronasti dobi, se je iz pozimi od sveta odrezane alpske vasice razvil v zagotovo najbolj mondeno visokogorsko letovišče šele po letu 1864. Takrat je hotelir Johannes Badrutt k sebi povabil štiri Angleže in z njimi sklenil stavo. Če ne bodo zadovoljni z brezplačno zimsko počitniško ponudbo, ki jo lahko koristijo neomejeno dolgo, jim bo povrnil potne stroške iz Londona. Stavo je dobil on in tudi St. Moritz, ki je nato nujno potreboval boljše prometnice. Sprva je iz severa s pomočjo albulinske proge našel stik s Churom, nato je sledila berninska povezava do italijanskega mesta Tirano. Ta proga pod 4048 metrov visoko veličastno Piz Bernino je takoj zaslovela kot ena najbolj slikovitih gorskih železnic. Štiri leta po otvoritvi so jo usposobili za celoletno obratovanje. To je zahtevalo spremembo trase in dodatno zaščito pred snežnimi plazovi, ki jih danes preventivno, kontrolirano sprožajo po obstreljevanju s topovi. Zaradi visokih stroškov je bila nenehno na robu rentabilnosti, dokler je ni prevzelo železniško podjetje Rhatisehe Bahn, ki bo zdaj še s pomočjo Unesca poskrbelo za njeno prihodnost. Zanjo bodo največ prispevali turisti, katerim je tudi namenjena, čeprav je zadnje čase opazen porast tovornega prometa - zlasti prevoza tekočih goriv, lesa in blaga za trgovce Puschlava. Berninsko progo usklajeno dopolnjujejo naravne in tehnične znamenitosti. Tako le po nekajminutni vožnji iz St. Moritza čaka vlak na prvi postaji Pontresina obvezen postanek, saj morajo zavoljo različnih električnih sistemov zamenjati lokomotivi. Poseben signal na tretjem tiru skrbi, da ne bi prišlo do kratkega stika, kajti nad njim sta kabla tako za izmenični kot tudi enosmerni električni tok. Pontresina je bila 13. septembra 1850 izhodišče za prvi naskok na Piz Bernino. Pod njo je Morteratschgletscher, po obsegu največji, po dolžini pa tretji najdaljši ledenik Vzhodnih Alp. Čeprav se je od leta 1878 skrčil za 2200 metrov na 6,4 kilometre, zaenkrat še vedno mogočno kraljuje nad gozdno mejo pod najvišjim vrhom in edinim štiritisočakom Vzhodnih Alp.
Jezikovna meja
Prelaz Bernina je tisočletna ljudska prometna vez med idiličnim gorskim Engadinom (dolino reke Inn) in že dokaj sredozemsko Valtellino (Veltlin), kar dokazujejo številne arheološke najdbe. Na njem je jezikovna meja, saj nemščino in retoromanščino na južni strani zamenja italijanščina. Obenem je razvodje, ki ga idealno simbolizira akumulacijsko jezero Lago Bianco. Iz njega teče voda preko Inna in Donave v Črno morje, na jugu pa preko reke Adde v Sredozemsko morje. Kdor najkasneje na prelazu Bernina prestopi z vlaka v avtomobil, lahko zavije v Mali Tibet. Tako so zavoljo izoliranosti nekoč rekli italijanskemu Livignu, ki ni le tako kot okolica St. Moritza raj za smučarje, planince, alpiniste in turiste, temveč zlasti za nakupovalce. Od Napoleona dalje ima poseben status proste carinske cone in zato sedaj izredno nizke cene, ki so brez davka na dodano vrednost. Pod prelazom Bernina sledi v Puschlav (Valposchiavo) zelo drzen spust tirnic, občasno položenih pod naklonom 70 promilov, kar pomeni, da spada berninska gorska železnica med najbolj strme na svetu. Tu povzroča poleg strmine največ preglavic sneg, zato je proga speljana skozi predor in galerije. Pa vendar se Bernina Express tudi na tem odseku ustavi na eni najbolj slikovitih železniških postaj iz leta 1923, Alp Griim. Obdaja jo edinstven alpski razgled ledenika in jezera Palii nad planoto Cavaglia. Slalomska železniška proga se umiri šele pri Brusiu, kjer se vlak na 116 metrov dolgem zavoju zavrti za 360 stopinj. Ta krožni viadukt Brusio je mojstrovina švicarskih inženirjev, ki so tako domiselno premagali nadmorsko višino. Vendar z njim še zdaleč ni zaključen spisek zanimivosti berninske proge, ki je na zadnjih kilometrih speljana kar po glavni cesti in v Tiranu prečka osrednje mestno cestno križišče, tako da imajo tam vozniki enkratno priložnost prehitevati tako motorna kot železniška vozila.
Miroslav Bertoncelj