Slovenec - Anton Podbevšek: Izmišljotine Patersonovega poročila - beg v Mehiko in drugi romantični rekviziti
Ameriški listi so veliko poročali o Planinškovih doživetjih. Zlasti je krožilo poročilo Jacka Patersona. Na podlagi originalnih Planinškovih pisem, ki so sedaj v mojih rokah, lahko ugotovim, da je bilo Patersonovo poročilo zares »amerikansko«. Namesto da bi Paterson stopnjeval vrednost Planinškovih dogodivščin v smeri njegovih resničnih doživljajev, ki so bili tako bogati, da je začel Planinšek pisati knjigo svojih spominov v angleščini, jih je stopnjeval v smeri romantičnih izmišljotin, ki jim je tu pa tam dal realno podlago. Taka poročila Amerika baje ljubi, vsaj tako nas poučujejo časnikarski teoretiki.
Ne bom se spotikal ob vse neresničnosti, ki jih mrgoli v Patersonovem poročilu. Ustaviti se hočem le pri nekaterih najbolj značilnih za ameriško miselnost. Predvsem ni res, da so se začela Planinškova romanja že v prvem letu njegovega mladega življenja. »Pregnan iz svoje domovine še kot dete,« piše Paterson, »je postal s svojimi roditelji popotnik okoli zemlje. Družina se je borila s strahom in grozo po raznih evropskih deželah. Končno je pobegnila v Mehiko, kjer je strašna usoda pred katero so bežali, dohitela očeta in mater. (Planinškovi slarši še danes živijo. Glej sliko!) Osemletni Karel je ostal sam. Bežal je pred nečem strašnim; sam ni vedel pred čem. Pobegnil je iz Mehike in zrastel na neki renči (živinski farmi) v Texasu. Z 18 leti je zasedel konja in mahnil severozahodno. Dve leti pozneje je šel čez kanadsko mejo. Konj mu je poginil. Do leta 1913 je dela danes tu, jutri tam. Tedaj je pustil delo na neki ladji blizu The Pasa in šel iskat zlato, ki je baje bilo tam nekje v neizmernem Golem ozemlju.«
Paterson opisuje med drugim tudi Planinškova doživetja z Eskimi-kanibali. Ko niso imeli ničesar jesti, so jedli lastne otroke. Ker govori Planinšek tudi sam o ljudožercih, med katerimi je živel, dopuščam to možnost. Manj verjetnih pa je Planinškovih pet eskimskih žena, ki so se vsak dan prepirale, katera naj »Gospodarju Golega ozemlja« pripravi hrano ali zakrpa obleko ali popravi pasjo vprego. »Noči so pogostoma bile mučne radi njihovega prerekanja. Celo po puški je segla neka mlada žena. Planinšek je bil prisiljen po nasvetu zveste stare Takve rabiti pasji bič (!), da je napravil mir. Konec četrtega tedna so dosegli v Dupont Loke. Planinšek je bil brezupen; izgubil je bil pet psov. Radi naporov so poginile izčrpane živali.
Običaj je možu dovoljeval, iznebiti se svojih žen. Planinšek torej ni odlašal. Bližal se je dvanajstim snežnim kočam. Pri prvi je zlezel skozi vhodno luknjo in zavpil: Etbi taku ana? Hočete ženo? Njegovemu vprašanju je sledila smrtna tišina. Moški in ženske so ga merile, kakor da ga hočejo umoriti. Ne, tudi dobro! Planinšek je naglo izginil in se bližal prihodnjemu stanovanju z isto ponudbo. Še bolj zoprni pogledi in odločen: Noke! Ne! Zopet in zopet je poskusil. Isti uspeh. Zlobni pogledi. Roke so segale po orožju. Planinšek je bil obupan. Pet eskimskih žena na vratu. Ko je stal neodločen, se je stara Takva dotaknila njegove rame: Ti ne smeš dati žen! Moraš jih prodati! Naglo se je vrnil k prvi koči: Etbi atavew ana? Hočete kupiti ženo? Temni pogledi so se spremenili v smehljanje in neki mož je prihitel ven. Uvrstil je pet žena in zbiral. Odločil se je za najmlajšo in najčednejšo, ki pa je bila tudi najbolj lena. Nemo je sledilo dekle svojemu novemu lastniku. Planinšek pa je v svoje presenečenje dobil fin jelenji kožnih. Vseskozi je imel uspeh in nazadnje je bil zakonit lastnik kožuha, umetno izdelanega pasjega biča, eskimskega plašča, pošitega z bisernicami, šest mesecev starega psička in končno še ščepa tobaka, za katerega se je odkrižal stare brezzobe Takve.
Planinšek je odposlal prvo pismo domačim v Novo mesto 5. marca 1928. Ker ni vedel, kdo izmed domačih je še živ, jih je nagovoril z besedami: »Cenjeni, komur pade (pismo, opomba pisca) v roke!« Vseh pisem je sedem in se bero kakor napet eksotičen roman.
Kakor sem te dni ugotovil, je poslal Planinšek še več pisem, ki pa so se porazgubila. Pisma so namreč romala iz rok v roke — v domači vasi, v sosednjih vaseh in v Novem mestu. Zašla so končno tudi še v Belgrad.
Zelo je škoda, da se je izgubilo tisto Planinškovo pismo, v katerem je popisoval svoje življenje med ljudožerci. Kmalu potem, ko je zašel mednje, so ga ti ujeli, zaprli in ga dobro hranili, da se jim zredi, preden ga zakoljejo. Planinšek je pisal domačim, da se mu je tako inako storilo, privezanemu h kolu, ko je poslušal, kako se Eskimi kanibali pomenkujejo, kateri kos mesa od njega bo kdo dobil. Mislil je na domače v Kamencah v Sloveniji tam daleč onkraj morja, ki ne bodo nikdar zvedeli, kako žalostno smrt je storil tam gori ob Severnem ledenem morju. Milo je pogledoval poglavarjevo hčerko, ki je nato izjavila, da noče nobenega kosa mesa od njega, ker ga hoče celega. Prosila je toliko časa zanj, da ga je njen oče osvobodil.
Slovenec, 9. januar 1935