Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Obletnica prvega vzpona na osemtisočaka
Makalu je z 8463 metri peta najvišja gora sveta. Njegova samostojna lega na vzhodu Nepala, med Everestom in Kangčendzengo, mu upravičeno daje pridih veličine in nedostopnosti. Njegov prevladujoč položaj na tem območju Himalaje se zrcali tudi v njegovem imenu. V sanskrtu Maha Kala pomeni Veliko vreme, saj gora močno vpliva na vremenska dogajanja, tako pomembna za ljudi, ki na jugu naseljujejo doline pod njim. Tibetanci ga imenujejo Veliki črni, kar je pravi opis za mogočno črno piramido, saj je s severne strani največkrat povsem brez snega, ker ga sproti odnašajo močni vetrovi.
Prve posnetke gore je v Evropo prinesla Howard-Burryjeva odprava na Everest leta 1921. Takoj je pritegnila pozornost francoskih plezalcev; ti so Tibetance zaprosili za dovoljenje za poskus vzpona, a jim ga niso dali. Tako se je plezalna zgodovina Makaluja začela šele po drugi svetovni vojni, natančneje leto po osvojitvi Everesta. Na pomlad leta 1954 sta se ga lotili kar dve odpravi. Američani po zahtevnem jugovzhodnem grebenu so odnehali na višini 7150 metrov, novozelandska odprava pod Hillaryjevim vodstvom pa je poskušala z jugozahoda. Zmagovalec Everesta na Makaluju ni imel sreče. Med reševanjem enega od članov odprave je tudi sam padel v ledeniško razpoko in si polomil rebra. Po nekaj tednih počitka se je znova pridružil preostalim plezalcem na gori, a tako resno zbolel, da so ga komaj rešili. Po uspešni evakuaciji legendarnega vodje z gore so nadaljnje poskuse opustili.
Jeseni istega leta so pod goro prišli Francozi. Majhna raziskovalna odprava je bila predhodnica glavne, ki so jo načrtovali za pomlad leta 1955. Poskušali so po isti smeri kot Novozelandci in se prebili na sedlo Makalu La. Z njega so opravili prvi pristop na 7640 metrov visoki Makalu II in še na 7790 metrov visoki Čomo Lenzo. Z obeh vrhov so si lahko natančno ogledali zahodna pobočja gore, po katerih naj bi naslednjo pomlad potekal glavni poskus.
Odpravo leta 1955 je vodil Jean Franco, v njej pa je bilo še deset vrhunskih plezalcev, med njimi veterana iz odprave na Anapurno leta 1950, Jean Couzy in Lionel Terray. Triindvajset višinskih nosačev, šerp, pod vodstvom Gyalzen Norbuja jih je idealno dopolnjevalo. Dokaj hitro so dosegli sedlo Makalu La, potem pa so se usmerili proti glavnemu vrhu. Tabor šest so postavili na višini 7800 metrov. Petnajstega maja sta z njega Couzy in Terray v idealnem vremenu odšla proti vrhu. Za zadnjih 660 višinskih metrov sta potrebovala le štiri ure in ob enajstih dopoldne stopila na najvišjo točko gore. V naslednjih dveh dneh so vrh dosegli še Franco, Magnone, šerpa Gyalzen Norbu, Bouvier, Coupe, Leroux in Vialate. Veličasten dosežek. Ob odlični organizaciji in neobičajno dolgem obdobju lepega vremena jim je bilo na koncu le žal, da gora ni 400 metrov višja …
Leta 1961 je Hillary z mednarodno odpravo še enkrat poskusil. Odprava, na kateri so proučevali vpliv višine na človeški organizem in je trajala kar osem mesecev, se je izkazala za odločno predolgo. Več mesecev so se zadrževali na okoli 5700 metrih in na koncu začeli zbolevati drug za drugim. Vseeno so prišli do dragocenih spoznanj o človekovem prilagajanju na višino. Na Makaluju pa so se prebili do višine 8350 metrov.
Japoncem pod vodstvom Masaa Kumazave je z močno odpravo pomladi leta 1970 uspelo preplezati jugovzhodni greben gore. To je bila druga nova smer na Makalu, sledili pa so ameriškemu poskusu iz leta 1954. Samo leto pozneje je Robert Paragot pod elegantni zahodni raz gore pripeljal novo, močno francosko odpravo. Zahteven raz, »navpičen in raven kot črka I«, je skoraj dva meseca zaposloval najboljše francoske plezalce tistega časa, dokler se Seigneur in Mellet 23. maja nista prebila na vrh. To je bila tretja nova smer na goro.
Slovenci smo se z Makalujem prvič srečali leta 1972. Po uspešni odpravi na 7937 metrov visoko Anapurno II, leta 1969, je prišel čas za poskus na prvem osemtisočaku. Odpravo je vodil legendarni Aleš Kunaver. Po zapletenem in kar 18 dni dolgem pristopnem pohodu so bazo postavili na višini 4950 metrov, točno pod osupljivo lepo in še nedotaknjeno južno steno Makaluja. Skupaj z vodjem so člani odprave sprejeli odločitev, da ne bodo poskušali ponoviti smeri prvopristopnikov, ampak se bodo lotili še nepreplezane južne stene. Glede na dotedanje skromne himalajske izkušnje neverjetno drzna odločitev, ki takrat sicer ni prinesla tako želenega uspeha, je pa slovenski himalajizem usmerila v pravo smer; v plezanje novih smeri v najtežjih himalajskih stenah, kar je bila v tistem času tudi med himalajskimi velesilami še prava redkost.
Več kot dva meseca so oblegali steno. Zaradi zahtevnega plezanja so šerpe, nevajeni takih težav in strmine, povsem odpovedali. Dodatne težave jim je tisto jesen povzročalo izjemno slabo vreme z neobičajno nizkimi temperaturami, orkanskimi vetrovi in ponavljajočimi se silovitimi snežnimi viharji. Relativno neizkušeni, saj je bila večina od njih prvič v Himalaji, a izjemno motivirani, so najvišjo doseženo točko potiskali vse više. Kot se je slikovito izrazil eden od članov odprave Danilo Cedilnik - Den: »Bili smo prepričani, da so tako ekstremno vreme in take razmere za Himalajo nekaj povsem običajnega.«
Ko jim že je začelo zmanjkovati vsega, tudi osnovne hrane, kot sta sladkor in moka, sta Janko Ažman in Matija Maležič kot prva Slovenca presegla magično višino 8000 metrov in tam postavila peti višinski tabor. Za zadnje dejanje, prodor proti vrhu, pa jima je v poznojesenskih orkanskih vetrovih in hudem mrazu preprosto zmanjkalo moči.
Povsem izčrpani, ozebli in skoraj brez hrane so se po dolgih dnevih končno spet vsi zbrali v bazi in se odločili za vrnitev domov. A njihove kalvarije še zdaleč ni bilo konec. Med vračanjem čez več kot 4000 metrov visoko sedlo Barun La jih je zajel nov snežni vihar. Zapadlo je meter in pol snega, bosi nosači so odmetavali tovore in začeli reševati sebe. Lačni in izčrpani člani pa so se po vsem prestanem naprezanju z zadnjimi močmi skupaj z njimi prebili čez sedlo in do prve hrane.
Tudi nekaj naslednjih odprav na Makaluju ni bilo uspešnih. Češki poskus v južnem stebru leta 1973 se je s smrtjo Jana Kounickega tragično končal. Na pomlad leta 1974 je bila pod južno steno močna avstrijska odprava pod Nairzovim vodstvom. Sledili so naši smeri iz leta 1972, vendar ni šlo. Messner in Markl sta dosegla višino 7500 metrov. Messnerjeva izjava, da ga čudi, kako so v tako težki steni do takrat v Himalaji praktično neznani Jugoslovani prišli tako visoko, je bila med nekaterimi novinarji razumljena kot dvom o našem dosežku in so jo tako tudi zapisali. Nam, ki smo takrat že pripravljali novo odpravo v južno steno, ki naj bi šla na pot jeseni leta 1975, pa so bila takšna pisanja in namigovanja le še dodatna spodbuda in motivacija.
Še jeseni leta 1974 je za Avstrijci poskusila mednarodna odprava, ki jo je vodil Američan Fritz Stammberger. Njen član je bil tudi naš Matija Maležič, ki je dve leti prej v steni že presegel višino 8000 metrov. Tokrat pa niso bili tako uspešni. Stammberger in Maležič sta se prebila do višine 7800 metrov, potem so odnehali.
Šesta, takrat smo jih še šteli, jugoslovanska himalajska odprava je odšla na pot sredi avgusta leta 1975. Vodil nas je Aleš Kunaver, v njej pa je bilo 21 članov. Dobro organizirano in pripravljeno moštvo je imelo eno samo nalogo. V Južni steni Makaluja dokončati delo iz leta 1972. Zaradi treh neuspešnih poskusov in Messnerjevega mnenja se je južna stena Makaluja v alpinističnem svetu izoblikovala kot eden največjih problemov takratnega plezanja velikih sten Himalaje.
Poznavanje pristopa do baze in večjega dela stene nam je bilo v veliko pomoč in nam je prihranilo veliko časa. Petega septembra smo že postavili bazo in se v več navezah, ki so se na gori ves čas menjavale, lotili stene. Vsako od navez je vodil eden od veteranov iz odprave leta 1972. V steni smo porabili več kot pet kilometrov pritrjenih vrvi in postavili pet višinskih taborov, zadnjega na višini 8050 metrov. Kljub orkanskemu sneženju, ki nam je v bazo naneslo meter in pol novega snega, smo v lepem vremenu, ki je sledilo viharju, odšli v končni naskok. Šestega oktobra sta vrh dosegla Stane Belak in Marjan Manfreda. Slednji – zaradi spleta naključij, pokvaril se mu je ventil na aparaturi za kisik – celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil tedaj najvišji vrh na svetu, osvojen tako. Osmega oktobra sta bila na vrhu Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Ivč Kotnik in jaz, 11. oktobra pa še Janez Dovžan.
Zadnji vzpon bi se kmalu tragično končal. Dovžanov soplezalec Zoran Bešlin je odnehal le nekaj metov pod najvišjo točko, na sestopu pa ga je 8400 metrov visoko zajela noč. Bivakiral je in Dovžan ga je zaman čakal v taboru pet. Možnost, da bi Zoran v tistem mrazu brez opreme za bivakiranje preživel noč, je bila minimalna. Zjutraj se je Janez kljub izčrpanosti še enkrat odpravil navzgor, skoraj do roba stene, da bi našel kakšno sled za Zoranom. Našel ni ničesar. Vrnil se je v tabor in sklenil tu počakati še eno noč, potem pa sestopiti. Pozno popoldne je le zaslišal slabotne klice na pomoč. Zoranu je uspelo nekaj neverjetnega. Preživel je bivak in se kljub ozeblinam in izčrpanosti spuščal naprej. Janez je še tretjič odšel navzgor in mu pomagal do šotora, v naslednjih dveh dneh pa še prek stene do tabora dva, kamor jima je prišlo naproti nekaj članov odprave. Izjemni Zoranovi volji do življenja in Janezovi visoki etični odgovornosti, da se je kljub skrbi za svojo varnost odločil čakati na soplezalca še en dan, gre zasluga, da smo goro zapustili brez žrtev, če seveda odštejem Bešlinove amputacije. Po vrnitvi domov so mu v bolnišnici odrezali vse prste na obeh nogah in še velik del obeh stopal.
Uspeh na gori smo doživljali kot dokončanje drzne zamisli iz leta 1972, ki je dala smer in spodbudo našim prihodnjim ciljem v Himalaji, predvsem pa kot prvi osvojeni osemtisočak za Slovenijo (takrat še za Jugoslavijo) in dokončen stik s svetovnim himalajskim vrhom. Uspeh je močno odmeval po vsej takratni domovini. Predsednik Tito nas je odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado in še kopico drugih priznanj. Svetovni himalajizem pa je v svoj krog s simpatijami uvrstil tudi Jugoslavijo.
Leto po našem uspehu sta se na enem od gorniških festivalov srečala Reinhold Messner in Aleš Kunaver. Messner je pristopil k njemu, se mu opravičil za narobe razumljeno izjavo in še enkrat zatrdil, da nikoli ni dvomil o našem dosežku iz leta 1972. Poudaril je, da so ga nekateri namenoma narobe citirali. Kunaver je opravičilo džentelmensko sprejel, Messner pa ima tudi še danes zelo visoko mnenje o slovenskih himalajskih dosežkih.
Vsakič, ko se reši kak veliki himalajski problem, se kmalu pojavi nov. Tako je bilo tudi na Makaluju. Po preplezani južni steni so se plezalci sveta obrnili proti še nedotaknjeni zahodni steni gore, ki se je zaradi previsne skalne pregrade na višini med 7700 in 8300 metri še nihče ni upal lotiti. Tudi tu smo bili ob prvem poskusu leta 1977 zraven Slovenci. V mednarodni odpravi pod vodstvom Američana Jeffa Longa sta sodelovala Boris Krivic in Matija Maležič, ki sta tudi dosegla najvišjo točko v steni, 7000 metrov, potem pa so zaradi prevelikih tehničnih težav in močnega vetra odnehali.
Po številnih poskusih različnih odprav je Rusom ob koncu tisočletja uspelo preplezati novo smer v desnem delu stene, vendar so se največjih težav izognili tako, da so na višini 8200 metrov svojo smer priključili na francosko po zahodnem grebenu. Glavni problem zahodne stene, previsna skalna pregrada v vršnem delu, je ostala nedotaknjena tudi leta 2008, ko so se je lotili takrat verjetno najboljši plezalci na svetu, Američana Steve House in Vince Anderson ter Slovenec Marko Prezelj. Čeprav so dobra dva meseca vztrajali pod goro, jim orkanski vetrovi in težavno plezanje v skali niso pustili više od 7500 metrov.
Slovensko himalajsko plezanje je z Makalujem povezano bolj kot s katerim koli drugim osemtisočakom. Pod njim sta se izoblikovali njegova prava usmeritev in vizija, ki sta dvajset let kasneje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, Slovenijo izpostavila kot vodilno himalajsko velesilo. O naših himalajskih dosežkih svetovna strokovna javnost tudi danes govori z velikim spoštovanjem.
Viki Grošelj