NIKA - Katja Petrovec: Ruth Podgornik Reš je ženska, ki te navduši s svojo preprostostjo in vztrajnostjo, z življenjem, ki ga zna tako polno in doživeto občutiti, s cvetjem, ki krasi njen dom v Mošnjah pri Radovljici, in s spoštovanjem do narave.
... V kuhinji diši po sveže pečenem kruhu, v kozarec stisne sok iz paradižnikov, na terasi, kjer brenčijo čebele in te boža rastlinje, pa se človek premakne v drugo razsežnost. Kot da obstajata le tukaj in zdaj.
Ruth je 47-letna mama, žena, diplomirana inženirka agronomije, vrtnarka, pisateljica priročnikov o okrasnih rastlinah in ultramaratonka. Sicer je športnica od otroških let, ki je svojo športno pot prekinila ob študiju, kasneje se je posvetila družini in poslu, zdaj, v zrelih letih, pa teče ultramaratone in je postala edina Slovenka, ki je pretekla Slovensko planinsko transverzalo. Ko pripomnim, da kaže vsaj deset let manj, umirjeno odgovori: »Dejstvo, toliko si star, se vidi po starosti otrok, potem vidiš, da si v pravih letih in nisi več rosno mlad. Prav ta leta, zdaj, ko so se otroci osamosvojili, mi omogočajo, da kaj naredim zase. Počutim se krasno, kot v zrelih letih in nikakor deset let mlajša. Vsaka ženska, ko pride do točke, da gredo njeni otroci od doma, mora nekaj najti, sicer se začne preveč ukvarjati s svojimi težavami. In če še ni bila bolna, potem zagotovo zboli takrat.« Ruth je prepričana, da je tek čudovita stvar za ženske, ki se bližajo 50. letu.
Ena sama nagrada - da to doživiš
V obdobju posvečanja družini je izkoriščala proste ure za tek, ko je otroke vozila na treninge. A to je bilo brez kakršnega koli načrta. Sedaj ima več časa, zato se je lotila ultramaratonov, saj ji najbolj ustreza tek na dolge razdalje. »Zame je tek doživljanje narave in ne trening. Ne pomeni mi napora, temveč sprostitev. Pogosto tečem na Begunjščico, kjer enkrat dežuje, drugič je megla, potem spet sije sonce, ali je prevroče ali premrzlo. In vse to telo zmore, ob tem pa vedno uživa,« pove Ruth. Ultramaratone teče dve leti. Predlani se je udeležila Slovenskega alpskega maratona, dolgega 50 kilometrov, ki ji je nekako odprl pot do najtežjih ultramaratonov na svetu. Dobila je prvo točko, potrebno za tek okoli Mont Blanca (98 kilometrov). Nato je začela brskati po spletu. »Iskala sem najtežje maratone, ker sem rekla, da ne bom tekla lahkih. Alžirija se mi je, ker je bila pod A, prva odprla,« pripoveduje o svojih ultramaratonskih začetkih. 260 kilometrov teka skozi Saharo, vročina, veter, neprestan občutek žeje, zavedanje, da lahko dehidriraš, opisuje svoj 77-urni tek po največji pustinji sveta. »Bilo je izjemno težko, a tudi nepopisno lepo. Od 38 tekmovalcev nas je v cilj prišlo 14,14 pa jih je pristalo na infuziji.« V Alžiriji je teklo osem žensk, a le dve sta prišli na cilj, druge so tekle na krajšo razdaljo ali so odstopile. Pri ultramaratonu skozi Saharo tekmovalci nimajo spremljevalne ekipe, temveč tečejo sami, kar pomeni Ruth poseben čar. To, da se je odločila letos preteči celoten ultramaraton okoli Mont Blanca, dolg 166 kilometrov in »visok« 9000 višinskih metrov, na katerem sodeluje 2300 tekmovalcev, je izjema. Kot razlog navede posebno vzdušje in energijo, ki ju naredijo navijači kot tudi tekmovalci, ki se kljub množici ne obnašajo egocentrično. »Lani so mi skoraj ves čas tekle solze in še dobro, da sem imela očala, da niso videli, kako sem bila objokana,« opiše vznesenost, ki jo je doživela pri teku. Tek okoli Mont Blanca je verjetno najbolj oblegan ultramaraton na svetu, saj potekajo prijave že januarja, tek je avgusta, poleg tega mora biti prijavljeni še izžreban.
Nagrada omenjenega ultramaratona je ena sama - da to doživiš, pojasni Ruth.
Ko voda priteče iz skale
Letos poleti je Ruth postala prva Slovenka, ki je pretekla Slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Ankarana, za kar je potrebovala 13 dni in šest ur. Do sedaj je to uspelo petim moškim. »Po naključju sem izvedela za to vezno pot v reviji Sokol. Sicer sem veliko v hribih, a nisem nikoli zbirala žigov. Navezala sem stik z Urošem Feldinom, ki je to pot pretekel lani in mi je veliko pomagal z nasveti, napotki, kje se lahko izgubim, kje so markacije slabe. Spremljal me je tudi del poti, me klical in dvakrat čakal v prenočišču. Poti sem se lotila malce drugače kot on, saj sem vso opremo nosila s sabo, to je obleko, vodo, hrano. Nahrbtnik sem imela težak šest kilogramov in več.« Ruth se spominja teka na Triglav, ko je začela teči ob treh zjutraj na planini pod Golico, nadaljevala do Dovjega in doline Vrat, kjer jo je čakal mož. Nato sta skupaj tekla po Tominškovi poti do Staničeve koče in naprej do Kredarice, sledil je enourni počitek in nato vzpon na sam vrh. Pri sestopu s Triglava čez Plemenice sta imela izjemno slabe razmere, padala sta sodra in dež, a še isti večer sta se povzpela na Bovški Gamsovec in do Kriških podov. Drugi dan sta premagala Razor, Prisojnik čez zadnje okno, Vršič, Jalovec in se spustila na Zavetišče pod Špičkom. »Fizično najtežji so dolgočasni odseki iz enega pogorja v drugo, ko prideš na asfalt ali do ceste. Orientacijsko je bilo najtežje priti čez Pohorje, kjer si moral biti stoodstotno skoncentriran, da nisi izgubil markacij. Ne bi pa sama nikakor zmogla poti od bolnišnice Franja do Hleviš nad Idrijo, kjer mi je bilo orientacijsko nemogoče in sem imela pomoč preostalih tekačev. Ko sem tekla čez Brkine, sem prišla do točke, kjer so domačini rekli, da si ne upajo hoditi čez, ker so tam medvedi. Tudi tu so mi primorski tekači zelo pomagali,« pripoveduje Ruth.
Ko nanese beseda na psihične napore, omeni plezanje, ki je bilo dodatno naporno zaradi slabega vremena. »Mož je v blogu napisal, da sem se tako držala skale, da je kar voda pritekla iz nje,« v smehu pove. Dva dni je tekla v dežju, bilo je tudi zelo mrzlo, saj je v tistih dneh zapadlo na Kredarici 20 centimetrov snega. »Gibala sem se okoli Krna, kjer mi je sicer najlepše, a so bile razmere najslabše. Ledeni dež, sneg, kar sem imela na sebi, je bilo premočeno, mokra sem bila do kože in srca. Začenjaš čutiti, da se podhlajaš. Ko imaš roke tako otrple, da se ne moreš več sleči, ko se polulaš v hlače, potem veš, da si na meji. A sem vzdržala.« Ruth strahov ne pozna, če bi jih, ne bi počela tega, pravi. Na tekaški forum je tudi napisala, kakšna ženska se lahko odpravi na Slovensko planinsko pot, da jo obdela v enem kosu. Ne sme se bati teme, noči, gozda, krav, bikov, ovac, koz, kozorogov, sten in plezanja. »Ko sem tekla s koče pod Storžičem, se vzpela proti Kriški gori in gledala Kranj pod sabo, sem si ob vseh teh lučkah, razsvetljavi ob štirih zjutraj rekla: Joj, kako je ljudi strah, da potrebujejo luči. V gozdu pa si sam, le s čelno svetilko.«
Ko mora delati, dela, ko ima čas, teče
Za takšne telesne napore mora biti telo dobro fizično pripravljeno. Načrtno je Ruth trenirala za lanski tek okoli Mont Blanca. To pomeni 10-12 ur teka, trikrat do štirikrat na teden. S sabo vzame vrečo za tekočino, nekaj suhega sadja, konzervo tune in papriko. In nato le še teče ter uživa v naravi. Ko je kaj lepega, se ustavi in fotografira ali nalije vodo pri potočku in izviru. Gre za počasen tek, brez šprintov. Ko pride s treninga domov, mož poskrbi za to, da jo takoj čaka hrana, 15 minut po koncu treninga pa spije beljakovinski napitek za regeneracijo; navadila se je, da je to sojino čokoladno mleko
Družina jo v njenem ultramaratonu povsem podpira, zaveda se, da brez njene podpore ne bi mogla početi tega. Sicer pa teku ne namenja vsega svojega življenja. Pol leta namreč teče, preostalo polovico leta pa dela. »Pri meni je jasno: ko moram delati, delam, ko imam čas, tečem. Če delam cele dneve, niti ne čutim potrebe po teku. Imam namreč izrazito sezonsko delo, od februarja do konca junija in od septembra do oktobra. Napisala sem 11 knjig, nekaj življenja sem 'zapravila', ko so drugi smučali, jaz pa sem bila za računalnikom,« pove agronomka, ki ima skupaj z možem že 18 let vrtnarijo.
Ostane le neizmerna želja teči
Ruth je tekačica, ki zna pogledati tudi onkraj fizičnih zakonitosti. »Za sabo nimam veliko ultramaratonov, ne gre mi za kilometre, za višinske metre, a je krasen občutek, ko prideš na cilj,« pove in doda, da na cilju v Alžiriji ni čutila ničesar. »Bila sem izpraznjena, brez občutkov. A sem prej od sreče vriskala, jokala, tretjino poti sem si prepevala. Čaroben občutek je, ko se naslednji dan zbudiš in te nič ne boli, nimaš poškodb, le neizmerno željo teči. Ko sem končala Transsahariano, smo se s tekmovalci objemali, si čestitali, pa sem reklu enemu, da greva še malo teč. In mi je odvrnil, da še hoditi ne more. Ljudje so ležali uničeni, jaz pa mislim, daje dobro imeti rezervo.« Vsaka tekma ima svoj čar, pravi Ruth, in za vsako se moraš drugače pripraviti. Start teka v Dolomitih okoli Treh Cin je bil ob polnoči ob polni luni. »Nisem tekačica, ki bi gledala v tla ali tekmovalce, koga bom prehitela, kdo me prehiteva. Ultramaratonci smo malce drugačni od maratoncev. Med sabo si pomagamo, kakšno rečemo,« razlaga Ruth, ki najbolj vendarle sanja o puščavi. Ko je šla v Alžirijo, je mislila, daje to nekaj najlepšega. »Morda zato, ker je bila prva izkušnja v puščavi, ki je ne moreš primerjati z ničemer. Puščava te prevzame ali ti ne pomeni nič. Mene je zelo prevzela.« In nekoč se ji bo morda uresničila želja preteči še enega najbolj težkih ultramaratonov na svetu: divjo črno Nigerijo s 550 kilometri, ki sprejme le 28 ultramaratoncev.
Piše: Katja Petrovec
foto: osebni arhiv