Delo, Panorama - Maja Prijatelj: Osebno s Simono Vrevc
Osebno s Simono Vrevc: Slovenka na vrhu Alp
»Če ste brali moj življenjepis, ste v njem videli luknje, ko nisem delala, ker sem spremljala moža, ki dela na zunanjem ministrstvu.«
Diplomirani inženirki kmetijstva je »klic gora«, ki ga čuti že od malega, prišepnil, naj zapusti vodenje Službe za EU koordinacijo in mednarodne zadeve ter se z gorami začne ukvarjati tudi službeno.
Sedmega januarja je prevzela funkcijo namestnice generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije, s čimer je postala Slovenka na najvišjem položaju v katerikoli mednarodni organizaciji.
Na javni razpis se je prijavila na lastno pobudo, ker je »imela občutek«, da bi lahko z izkušnjami z evropskega področja – sodelovala je na pogajanjih Slovenije za vstop v EU glede kmetijstva, ribištva in varne hrane, med slovenskim predsedovanjem svetu EU pa koordinirala pripravo zasedanj sveta za kmetijstvo in ribištvo ter posebnega odbora za kmetijstvo na stalnem predstavništvu pri EU – in z ministrstva za kmetijstvo in okolje, kjer je bila med drugim namestnica vodje direktorata za kmetijstvo, imela primerjalne prednosti pred drugimi kandidati. »Stalni sekretariat Alpske konvencije deluje v mednarodnem okolju, zato je pomembno, da so v njem ljudje, ki se v Bruslju znajdejo.«
V prihodnosti bo to še pomembneje, saj je sredi lanskega decembra evropski svet sprejel odločitev o pripravi evropske makroregionalne strategije za Alpe. Njen namen je ob omejenih finančnih sredstvih doseči boljše sinergijske učinke pri upravljanju z obstoječimi ukrepi in pobudami. Alpska konvencija mora biti vsebinska osnova za pripravo te strategije, je prepričana Vrevčeva.
Alpska konvencija je ...
Čeprav je navdušena planinka, je tudi ona imela težave, ko je morala družini razložiti, kaj je Alpska konvencija oziroma kaj bo delala v novi službi. »Enostavnega odgovora ni, ker so njene naloge tako mnogoterne.« Opredelitev, da gre za mednarodno pogodbo med osmimi alpskimi državami (Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Italijo, Liechtensteinom, Monakom, Švico in Slovenijo) in Evropsko unijo, katere cilj je spodbujanje varovanja Alp in njihovega trajnostnega razvoja, je preveč abstraktna. Razložila jim je drugače: »Zadnjič ste šli na Korošico nad Podljubeljem in tam videli tablo Via Alpina.« Ta povezuje pešpoti osmih držav, na katerih pohodniki odkrivajo kulturno in naravno dediščino Alp. »Projekt je eden od rezultatov Alpske konvencije.«
Po njenem mnenju je edinstvenost te mednarodne pogodbe, da zahteva trajnostni razvoj v vseh komponentah – družbeni, ekonomski in ekološki. »Alpska konvencija ne zagovarja absolutne zaščite narave, ampak poskuša ob upoštevanju različnih dejavnikov najti trajnostne rešitve za razvoj alpskega območja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.« Čeprav njeni protokoli spadajo pod »mehko pravo«, ki nima moči izrekanja sankcij, njen odbor za preverjanje trenutno obravnava dva primera poskusov nespametnih posegov; pri enem gre za nezaželeno širitev smučišča. »Mi smo podpora lokalnemu prebivalstvu, planinskim zvezam in drugim, ki dajejo pobude, s katerimi opozarjajo na netrajnostne prakse.«
Generalnega sekretarja Alpske konvencije Avstrijca Markusa Reitererja bo nadomeščala pri protokolarnih nalogah, imela bo veliko birokratskega dela, saj bo koordinirala in pripravljala zasedanja delovnih teles konvencije. »V temelju pa je namestnik odgovoren za delovanje, spremljanje in nadgradnjo sistema za opazovanje Alp, v okviru katerega se vsaki dve leti pripravi poročilo o stanju Alp.« Zadnje, četrto poročilo je obravnavalo trajnostni turizem, zdaj je v pripravi poročilo o demografskih spremembah v Alpah.
Upa, da bo dobro sodelovala s Slovenijo, kjer je za Alpsko konvencijo pristojno ministrstvo za infrastrukturo in prostor. »Zdaj, ko dobivam boljši vpogled v ozadje delovanja stalnega sekretariata, je razveseljivo videti, kako aktivna je naša mala država na tem področju.« Navsezadnje se je ta aktivnost izrazila v tem, da so kandidaturo Vrevčeve podprle tudi druge države pogodbenice Alpske konvencije. Seveda ni šlo brez političnega lobiranja. Pri tem so pomagala ministrstva za zunanje zadeve, infrastrukturo in prostor ter doslej njeno resorno ministrstvo, za kmetijstvo in okolje. Koliko kandidatov se je prijavilo za položaj, ne ve, toda nedvomno jih je bilo veliko.
Življenje, kot ga prinesejo izzivi
Poklicno pot je začela na ljubljanski biotehniški fakulteti. Diplomirala je na oddelku za namakanje in melioracije, v nalogi je poskušala »modelno pokazati vpliv kakovosti tal na vodni stres pri rastlinah«. Sodelovala je tudi pri pripravi takratnega nacionalnega načrta namakanja za Slovenijo. Kaj jo je poneslo v državno upravo? »Če ste brali moj življenjepis, ste v njem videli luknje, ko nisem delala, ker sem spremljala moža, ki dela na zunanjem ministrstvu. Odšla sem v tujino, postavljena tudi pred dejstvo, da si moram poiskati novo delovno mesto. Ko smo z otroki odšli v Celovec, kjer je mož delal na generalnem konzulatu Republike Slovenije, sem pustila službo na univerzi in se prijavila na razpis vladne službe za evropske zadeve. Po svoje sem v državno administracijo prišla naključno, a sem v njej ostala. Pri različnih institucijah sem vedno delala na podobnih področjih.«
Mandat namestnika generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije je trileten z možnostjo podaljšanja za nova tri leta. Z možem Markom bosta to obdobje preživela ločeno. »Ni prvič,« se nasmehne. »Tudi on je zadnjih nekaj let delal na generalnem konzulatu v Münchnu, kjer je bil do lani generalni konzul, jaz pa sem bila doma. Takšno življenje že poznava, prinesejo ga izzivi.« Trije otroci so »tudi že precej veliki. To je prav tako razlog, da sem se sploh upala prijaviti na razpis«.
Stalni sekretariat Alpske konvencije ima sedeža v Innsbrucku in Bolzanu. Vrevčeva bo več časa preživela v slednjem, a »glede na to, da nista tako oddaljena, bom redno tudi v pisarni v Innsbrucku. Smo majhna ekipa. Zelo veliko sestankov poteka po skypu, zato smo časovno in stroškovno učinkoviti. Marsikaj se bom še morala naučiti, ker so drugi člani ekipe naprednejši kot mi v državni upravi. Ves čas so mobilni, vse delajo sproti.«
Prva obljuba, ki si jo je dala, je naučiti se italijansko, saj je Bolzano dvojezično mesto. Angleško, nemško in francosko že zna. Kljub celodnevnemu delovniku ima to zimo za seboj že tri turne smuke, se pohvali. Strast za turno smučarijo jo drži zadnjih nekaj let, smučanje na urejenih progah ji namreč ne ponuja več dovolj adrenalina. Planinari že zelo dolgo. »Vrhunsko nikoli, intenzivno pa, preden sem imela otroke.« Za svoj največji gorniški podvig šteje odpravo v Bolivijo leta 1991, ko je osvojila dva šesttisočaka. Ljubiteljsko športno pleza, kot vsi prebivalci Tacna pa »že vse življenje« hodi na Šmarno goro.