Darko Bernik: Nisem vsakodneven obiskovalec strani Gore-ljudje. Ko pa si vzamem čas, preberem večino prispevkov.
Moram priznati, da me včasih resno zasrbijo prsti, da bi kaj napisal, pa me potem napad čez čas mine. No ob branju prispevka Slovenski izum že rešuje življenja, ki so ga razvili gorski reševalci (jaz sem tudi član, pa o tem razvoju do pred kratkimi nisem nič vedel), pa je srbečica premočna. Morda zato, ker je v prispevku toliko novinarskega leporečja, da glava peče (Kolega me je poučil, da je drugo leto pač volilno leto v GRZS.), bolj verjetno pa zato, ker smo gorski reševalci že marsikaj razvili (ne pa izumili) in še razvijamo, pa zgleda eni za druge ne vemo!?
Novinarke na seminarju na Virnikovi planini nisem opazil. No, na koncu sem se za tole pisanje odločil, ker so tudi gorski reševalci, ki jim ni toliko mar publiciteta, bolj pa praksa in izkušnje. In zato, ker je iskanje pogrešanih še vse kaj drugega kot uporaba kartografije. Povsem jasno mi je tudi, da bom s tem zapisom pristal na spodnjem delu lestvice poslušalcev predavanj, kot nas je na seminarju seznanil Klemen Belehar. Njegov del seminarja lahko ocenim le kot odlično.
Najprej pogled nazaj:
Z informacijsko podporo iskalnim akcijam se v GRS ukvarjamo že vsaj 17 let (za prej nimam podatkov). V tem času smo s takratno tehnologijo, ko smo imeli le karte, ki smo jih sami skenirali in umerjali, ker so bile za nakup predrage, razvili in po več letih dela tudi vpeljali v delo GRS sistematičen način dela pri iskanjih akcijah. Ves čas z zavedanjem, da je kartografija le majhen pripomoček v celotni shemi iskanja.
Kdor se z iskanjem bolj podrobno ukvarja ve, da je bistvo iskanja v „zgodbi“, torej umetnost poslušanja, interpretacije slišanega in na osnovi tega načrtovanje kje, kako, s čim iskati. Nobena tehnika nam pri tem ne pomaga, tu veljajo izkušnje in sposobnost spoznati pomembne malenkosti. Šele na to pride na vrsto drugi del, kjer pa informacijska podpora pride v veljavo.
Torej: Kartografija sama po sebi še ni nikogar rešila. Omenjeni sistem torej deluje in ga društva GRS uporabljajo po svoji presoji.
Že leta 2007 smo dobili priložnost sodelovati pri razvoju informacijske podpore iskalnim akcijam (projekt U2010) v okviru in s sredstvi Evropske unije. Rezultat našega dela smo 2010 preizkusili in bili z rezultati zadovoljni, čeprav je ostalo še veliko nedorečenega. No, tudi denardajalci iz EU so bili zadovoljni, saj je bil projekt med tremi najboljšimi in je dobil zeleno luč za nadaljevanje.
In nadaljevali smo v okviru projekta AlpSAR, v katerem so sodelovali tudi kolegi iz Italije. Z delom smo zaključili 2013, na skupni vaji. Italijani ga od takrat po potrebi uporabljajo, pri nas pa se je zataknilo, ker bi morali kupiti strežnik za okoli 2000 EUR. In vse je obležalo v predalu.
Projekt je bil tehnološko daleč pred svojim časom, saj smo takrat ne le spremljali večje število reševalcev v realnem času, pač pa tudi s terena pošiljali visokoresolucijske slike. Skratka: projekt je temeljil na osnovi, ki omogoča popolno izkoriščanje internetnega omrežja. Tu naj omenim telemetrijo, spremljanje in usmerjanje resursov, načrtovanje, analitiko, možnost hkratnega poteka večjega števila iskanj na različnih lokacijah, nobene potrebe po posebnih vozilih ... Vse v realnem času in v obe smeri, in kar je najpomembnejše: sistem je odprt za nadaljnji razvoj, ker temelji na protokolih, ki so namenjeni prenosu velikih količin podatkov.
Vsak, kdor ima kaj malega znanja o tem ve, kako se v svetu komunikacij stvari razvijajo in kam gredo smernice razvoja. Seveda je treba biti pošten in povedati, da bi se tudi rezultate projekta AlpSAR dalo izboljšati, in po mojem zadnjem poizvedovanju stvar teče naprej v okviru projekta AlpDIRIS.
Lansko leto sem prvič slišal, da GRZS razvija nov sistem za iskanje pogrešanih. Z imenom SARos. Ideja je, da bi reševalce na terenu iz centra (za štabno vozilo sem izvedel šele na Virnikovi planini) preko osebnih radijskih postaj spremljali kje se trenutno nahajajo. Ob tem število reševalcev ne sme biti preveliko, saj so omejitve zaradi omejene pipice za prenos drugih podatkov (beri preozek frekvenčni pas za prenos). Na zaslonu v centru bi tako dobivali lokacijo reševalca na vsake toliko časa.
Za primerjavo naj povem takole: hitrost prenosa na tak način je taka, kot je bila v času analognih modemov, starejši se jih bodo še spomnili. Jasno je, da vse napredne funkcionalnosti, ki jih ponuja internetno okolje gladko odpadejo. In tu je tudi jedro in bistvo vsega: zaprta pot za ves nadaljnji razvoj.
Poleg tega je koncept uporabe posebnega vozila povsem zastarel - kako bomo pokrili npr. iskanje na večjem območju, npr. v treh dolinah? Ali pa iskanje na Komni? Ali na Kaninu? Bomo zgradili do gor še ceste za štabno vozilo?
Če pogledam še aplikacijo SARos, ji z vidika kartografije res nimam kaj očitati, zbrane so karte enake, kot jih en del že imamo, prav pa včasih pridejo lidarski posnetki. Vse ostalo: časovnica poteka, analitika ... pa še NE obstaja in se naj bi šele razvila.
Torej: razvoj še zdaleč ni končan, prej je šele na začetku pravih izzivov. Že na samem seminarju smo predlagali precej sprememb in prilagoditev.
Vprašanja, ki se človeku ob temu postavljajo so zlasti: Kakšna GRS smo, če razvijamo kar počez in drug za drugega sploh ne vemo? Kdo v GRS je tisti, ki sprejema odločitve kaj bomo razvijali, kam bomo dali denar in kam smer bo šel razvoj? Danes zažgeš, če omeniš, da se za sistem zanimajo Avstrijci, Čehi, Hrvatje, Bosanci. Lahko iz prve roke povem, da se taka zanimanja hitro nehajo, ko je treba kaj plačati. Kupil pa sistema ne bo nihče, ker je specifika delovanja reševalnih organizacij velika.
Ker spadam že v starejšo populacijo reševalcev me veseli, da je bilo na Virnikovi planini veliko mlajših kolegov, ki pa seveda ne morejo poznati vsega ozadja. Ker smo iz različnih strok vsem tudi ne morejo biti jasna tehnološka ozadja takih projektov. Par predavanj je bilo izrazito strokovnih po mojem tudi nepotrebnih. Manjkalo pa je že omenjeno bistvo iskalnih akcij – zgodba in organizacija.
Ker me tehnologija kar zanima, sem s posebnim zanimanjem čakal zadnji dan, ko je bila planirana vaja, ki je novinarka ne omenja (ali pa ji tega niso povedali). Tudi tu je treba biti korekten in povedati: Nič od opreme ni delovalo, vajo smo na koncu izvedli na „dobri stari peš“ način.
Darko Bernik