Slovenske novice - Marjan Raztresen: Februarja je minilo 120 let od prvega občnega zbora Slovenskega planinskega društva, predhodnika Planinske zveze Slovenije.
Menda na slovenskih planinskih poteh ni bilo pomembnejšega koraka, ki ne bi bil opisan in s tem za vse večne čase rešen pred pozabo, kar je zgovoren podatek o tem, koliko gore že od nekdaj pomenijo Slovencem.
Bohinj grešni kozel
Potem ko so Angleži leta 1857 ustanovili prvo planinsko organizacijo v Evropi, so jim kmalu sledili alpski narodi: Avstrijci, Švicarji in Italijani, komaj poldrugo desetletje pozneje pa bi lahko bili med redkimi na tem seznamu tudi Slovenci, če bi bile takratne oblasti planincem bolj naklonjene. V Bohinju so namreč kaplan iz Srednje vasi Ivan Žan, poštar Tomaž Zupanec, učitelj Jakob Mencinger, zdravnik Anton Čobec in trgovec Jože Ravhekar ustanovili slovensko planinsko društvo Triglavski prijatelji in 1. maja 1872 poslali društvena pravila v potrditev kranjski deželni vladi. Njena birokracija jih je (šele!) 24. septembra istega leta zavrnila in s tem prepovedala ustanovitev društva, ker je bil kot sedež organizacije naveden Bohinj, »to pa je dolina z več kraji in ne določen kraj, kot zahteva veljavni društveni zakon«.
Dve desetletji pozneje, 23. julija 1892, so »mladi narodni hribolazci Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof, nabiraje planink (pečnic), vsak z druge strani prilezli na visoko pečino lepe slovenske gore Stola«, kot je bilo leto ali dve pozneje zapisano v prvem letnem poročilu Slovenskega planinskega društva (SPD). »Počivaje na trdi skali ugibali so, kako da je po vseh slovenskih hribih, kamor koli jih pelje pot, videti le tuje delo. Tuja roka zaznamenjuje pota, postavlja koče in napravlja po naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Vzdramimo se, rekli so mladeniči, podali si roke, pobratili se ter za trdno sklenili, ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo.«
Že 15. oktobra istega leta je ta trojica skupaj s še tremi planinskimi piparji, kot se je imenovala v gore zagledana druščina ljubljanskih čudakov, in nekaterimi somišljeniki v gostilni Pri Zajcu na Rimski cesti v Ljubljani, kjer je danes Hotel Pri Mraku, pripravila pripravljalni shod za ustanovitev SPD, en mesec pozneje so na drugem shodu izvolili začasni odbor, ki je sestavil društvena pravila, ki jih je »slavno c. kr. Ministrstvo za notranje stvari« potrdilo 10. januarja 1893, 27. februarja istega leta pa je bil v vrtnem salonu gostilne Pri Maliču v Ljubljani, tam, kjer danes stoji Nama pri Pošti Slovenija, prvi občni zbor, od katerega je letos minilo 120 let.
Koče gospodov doktorjev
Dia. Janez Bizjak, gornik z dušo in telesom, naravovarstvenik in nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka, je ob 100-letnici SPD oziroma njene naslednice Planinske zveze Slovenije (PZS) izrazil prepričanje, da »bodo novi časi prinesli prevrednotenje gledanja na tradicijo«. Doslej se to še ni zgodilo. Čeprav društvena pravila Triglavskih prijateljev zaradi nasprotovanja cesarskih oblasti niso bila sodnijsko potrjena, je društvo vendarle delovalo. »Tudi ustanovitve nekaterih naših političnih organizacij niso bile sodno potrjene (le kako bi bile v strogi ilegali!), pa vseeno praznujemo jubileje od konspirativnih začetkov naprej,« je takrat zapisal Bizjak.
Delovanje slovenskih planincev, pravzaprav turistov, kot so se imenovali, ker so opravljali ture v gore, se je po ustanovitvi SPD iz Ljubljane takoj razširilo po Sloveniji. Najprej je bila 19. avgusta 1893, torej že v letu nastanka SPD, ustanovljena Kamniška podružnica SPD, le dan pozneje Savinjska podružnica v Mozirju, naslednje leto še podružnici v Kranju in Radovljici, do 1910. pa je SPD štelo že 26 podružnic »od Gosposvetskega polja in Podravja do Adrije, proti zapadu tja v Benečijo in gori v Ziljsko dolino«, kot so zabeležili planinski kronisti. Na drugem letnem občnem zboru SPD »11. februvarija 1895 v hotelu pri Lloydu v Ljubljani na Sv. Petra cesti« (sedanja Trubarjeva cesta) je prvi društveni načelnik Fran Orožen povedal, da je društvo že izdalo Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico, »ki je prva slovenska knjiga svoje vrste, ustanovili smo planinoslovstvu posvečen mesečnik« (Planinski Vestnik izhaja še zdaj) »in postavili dve planinski koči, Orožnovo na Črni prsti v Bohinju in Kocbekovo na Molički planini pod Ojstrico, doslej pa je društvo zaznamenovalo 175 potov ter napravilo veliko novih«.
Pred stoletjem in četrt hoja po gorah niti na Slovenskem niti drugod ni bila množična dejavnost; »tja gor« so hodili domačini zaradi zaslužka, iz veselja pa »samo taki, ki so imeli čas in denar«, kot je zapisal znameniti planinski pisatelj, gorski popotnik in duhovnik Janko Mlakar. »Ako si v planinski koči zaklical gospod doktor, se je gotovo dve tretjini glav ozrlo... Ko je kardinal Missia nekoč v Srednji vasi birmoval, je izrekel željo, da bi šel na Triglav. Župnik Zarnik pa mu je dejal: 'Nikar, prevzvišeni! Izgubili bi pri ljudeh vse spoštovanje. Naš človek sodi, da je nor, kdor hodi gor. Da kdo lazi s težkim nahrbtnikom obložen po gorah, ne da bi kaj dobil za to, tega kmet ne more uvideti.'«
Ko so 15. julija 1894 odprli prvo slovensko planinsko kočo, Orožnovo, se je slovesnosti udeležila množica nekaj več kot 50 ljudi, »od 16. julija do 9. oktobra letošnjega leta je v kočo došlo še 23 hribolazcev«, kot je bilo pozneje objavljeno v Planinskem Vestniku.
Ob pivu izbirali
morsko travo
Dejavnost SPD je bila v prvem desetletju 20. stoletja prav idilična. Kot je napisal Janko Mlakar, je načelnik prof. Orožen »vestno vodil tedenske seje v restavraciji Narodnega doma, kjer smo kovali načrte, se krepčali s pivom, izbirali blago in morsko travo za žimnice ter reševali še druga za slovensko planinstvo pereča vprašanja«. Mladi gorski navdušenci, ki jih takšna idilika starih planinskih mačkov sploh ni zanimala, so v hribe začeli hoditi tudi pozimi, kjer so smučali, plezali v stenah, hodili po kraških jamah in fotografirali. Prva zimska obiskovalca Krvavca, Velike planine in Kriške gore sta bila 1907. Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje so se jima pridružili brata Pavle in Jože Kunaver, Ivan Tavčar, Ivan Michler, nekoliko pozneje še Ivan Kovač in Albin Hrovatin. Leta 1910 so vsi skupaj odšli na precej zahtevno plezalno turo na Zeleniške špice, po kateri je šegavi Brinšek vzkliknil: »Pa smo le dren!« In odtlej so se imenovali Drenovci.
Posledica takšnega avanturističnega delovanja, tudi zaradi vse več turistov, je bilo vedno več nesreč v slovenskih gorah. Medijsko zelo odmevne smrtne nesreče v severni steni Triglava, steni Škrlatice in na pobočjih Stola, katerih žrtve so bili znani Slovenci, so bile neposredni vzrok za ustanovitev gorske reševalne službe v sklopu SPD. Podružnica SPD v Kranjski gori je 16. junija 1912 sklicala sejo, na kateri so ustanovili prvo gorsko reševalno postajo v Sloveniji »zaradi vedno češčih smrtnih nesreč v naših gorah: v zadnjih petih letih se je v slovenskih gorah smrtno ponesrečilo pet planincev«.
Slovenska pa ne bo
Med prvo svetovno vojno je po velikem delu slovenskih in mejnih gora hodilo vojaštvo obeh sprtih strani, po koncu vojne so stari in mladi slovenski planinci prej ali slej ostali vsak na svojih predvojnih okopih: stari se niso menili za vratolomnike, ti pa so ustanovili svoj Turistovski klub Skala, katerega osnova so bili Drenovci, ki so bili v zadnjih predvojnih letih vsi člani SPD. Nekaj hribov in planinskih koč so slovenski planinci izgubili, vse koče dotedanjega avstrijskega in nemškega planinskega društva v novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so odkupili, te pa so pod novimi imeni, ki so jih sami določili, postale njihova last.
Po koncu druge svetovne vojne osrednja planinska organizacija pri nas ni smela ostati »slovenska«, ker naj bi to kazalo na nacionalizem, ampak »Slovenije«. Celo v 90. letih 20. stoletja, ko je Slovenija postala samostojna država, to ni bilo mogoče; Hrvati so svoje planinsko društvo preimenovali v Hrvaško planinsko zvezo in društveno revijo v Hrvaški planinec, Slovenci pa smo ohranili svojo povojno nadnacionalno Planinsko zvezo Slovenije (PZS), saj si takratno vodstvo ni upalo stati in obstati na prvotni Slovenski planinski zvezi.
Po drugi svetovni vojni so se spet spremenile meje, v katerih so bile planinske koče in pota predvojne SPD in povojne PZS. Kolikor jih je ostalo, so jih požgali in porušili, skoraj vse je bilo treba postaviti na novo. Z udarniškim delom, ki je bilo takrat vrlina in zapoved, in v sistemu, ko se ni bilo treba ozirati na zasebno lastnino, saj je skorajda ni bilo, je dobila planinska dejavnost v Sloveniji krila. Po gorah so rasle planinske koče in nastajale nove planinske poti, v vsakem večjem kraju in večji delovni organizaciji so ustanavljali planinska društva, ki so vzgajala vrhunske planince, alpiniste, gorske vodnike in reševalce. Slovenija je postala svetovna planinska in alpinistična velesila, kar je še danes.
Marjan Raztresen