Delo, Panorama - Brane Maselj: ... kot si predstavljamo - Vremenarji na Kredarici med opazovanjem vremena
... skrbijo še za vodo in elektriko, pomagajo reševalcem, kidajo sneg, kuhajo, pospravljajo ...
Čeprav so vremenoslovci še zvečer napovedovali, da bo nebo v triglavskem pogorju zjutraj brez oblačka, so se, kot zanalašč, goste megle nekoliko razkadile šele okrog 11. dopoldne. Vojaški helikopter z dvema meteorologoma na krovu je lahko vzletel v visokogorje.
Vremenska opazovalca Andrej Rekar in vojak Milan Kos sta tisti dan na Kredarici prevzela redno dežurstvo na tej naši najvišji vremenski postaji. Dvočlanska ekipa, od leta 2005 jo sestavljata civilni in vojaški opazovalec, bo pod strmim masivom Triglava predvidoma deset dni – oziroma ko bo mogoč naslednji helikopterski polet – zbirala meteorološke podatke in jih pošiljala vremenarjem na Agenciji za okolje in prostor. Dela ni malo, saj na vsako uro zbirata in nato pošiljata poročila o vremenskih razmerah v Ljubljano, nekoliko premora imata le ponoči.
Eden začne poročati že ob 4. zjutraj, vstati mora še kakšno uro prej, drugi konča poročanje ob 22. zvečer po sončni uri; naslednji dan urnik obrneta. Vmes, med opazovanji, skrbita za vzdrževanje vremenske postaje, ki je hkrati njun dom, Home sweet home, kot piše na predpražniku, in postorita še nešteto drugih stvari.
Kot ladja nad oblaki
V špartansko opremljenem prostoru je kot na kakšni ladji izkoriščen vsak kotiček. Omare so natlačene z instrumenti in orodji, z vsem, kar potrebujeta za življenje in delo gorska robinzona med zimskimi meseci. Ob steni z oknom, na debelo zatesnjenim z zvitimi odejami, da ne bi veter skozi režo nanosil snega, sta prenosnika in kup druge komunikacijske opreme; na drugi strani je podolgovata kuhinja, z regali, v katerih trije civilni in štirje vojaški meteorologi, tolikšna je ekipa opazovalcev danes, hranijo vsak svoje kuhinjske potrebščine. V mansardnem delu nasproti kuhinje sta še dve majceni spalnici, nič večji od ladijskih kajut, v katerih je komaj kaj prostora za odraslega moškega.
Štirje vojaki, izmenjujejo se hkrati s civilisti, v njih zagotovo ne morejo telovaditi, kot od njih zahtevajo strogi vojaški pravilniki. A se nekako znajdejo, vojak mora vzdrževati telesno kondicijo tudi na 2515 metrih nadmorske višine. Navsezadnje se zgodi, da morajo opazovalci kdaj pa kdaj tudi peš v dolino. V malem stranišču je vzidana tudi kad za sedenje, ki jo pozimi, ko zunaj vse pomrzne, uporabljajo tudi kot zalogovnik vode za higienske potrebe. Tu sta še dva razmajana dvoseda s klubsko mizico, v katerih opazovalca ob izmeni ali kar tako popijeta kavo, medtem ko zunaj razgraja veter s hitrostjo več kot 200 kilometrov na uro.
Služba visokogorskega vremenskega opazovalca niti približno ni tako sanjska, kot si jo predstavljamo od daleč iz doline, ko se hrepeneče oziramo proti mogočnim goram. Njegovo delo se začne nemudoma po tem, ko se sani helikopterja 107. letalske baze dotaknejo vzletišča pred Triglavskim domom, ki vrvi od pohodnikov, željnih triglavskega vzpona. Vojak in civilist iztovorita vsak svojo zalogo hrane in potrebščin za približno mesec dni, saj tudi meteorologi ne morejo vedeti, ali bo nebo ob koncu dežurstva dovolj čisto in ozračje dovolj mirno, da ju bo Kforjeva leteča konjenica lahko snela z grebena Kredarice. V sezoni, ko je odprt planinski dom, jima ni treba skrbeti za zaloge, a že v začetku oktobra, ko bo za zadnjimi nedeljskimi planinci odšel tudi oskrbnik doma, bosta vremenarja dolgih osem mesecev do naslednje sezone odvisna le še od svojih zalog.
Medtem ko se vojak nemudoma loti pospravljanja in sortiranja pripravljenih porcij v zmrzovalno omaro, je Andrej, ki prvi začne službo, že pri vremenski opazovalnici, le nekaj korakov stran od velikega planinskega doma. Pozimi, ko utegne čez noč namesti tudi do pol metra snega, v celotni sezoni pa celo desetkrat več, je lahko teh nekaj korakov zelo napornih. Takrat je snežna lopata nepogrešljivo orodje, s katerim se meteorolog lahko prikoplje do vremenske postaje. »Kidanje« snega od vrat do vremenskih instrumentov, pa do akumulatorjev v prostorčku pod postajo, postane glavno opravilo. Leta 2001, ko ga je zapadlo rekordnih sedem metrov in je bila snežna odeja tako visoka, da je iz nje molel le še zvon v zvoniku kapele Marije Snežne, pa tudi lopata ni več pomagala.
Polne roke dela
Opazovalec najprej s pogledom premeri oblačnost: spodnji sloj, zgornje sloje; trenutne razmere so na meji med meglo in montom – oblaki pod postajo, vidljivost je približno osem kilometrov. Veter je preslaboten, da bi lahko razpihal oblake, torej je mogoč vsakršen razplet, ugotavlja Rekar mlajši, sin tistega Janka Rekarja, ki je kot opazovalec na tej postaji prebil kar 44 let delovne dobe. Kača planincev, ki se mimo meteorologa odpravljajo proti Triglavu, se še pod Malim Triglavom zavije v scefrane kosme megle.
Dežurni opazovalec odpre vremensko hiško in preveri podatke o temperaturi, zračnem pritisku in vlažnosti, ki jih po novem že meri avtomatska vremenska postaja. »Analogno« odčitavanje teh podatkov s termografa, barografa in higrografa je le še za kontrolo, če bi avtomatsko merjenje zatajilo. Prav nič sodobni, a zelo nepogrešljivi, še naprej ostajata dve mehanski merilni napravi, heliograf in ombrometer. Prvi, robustni instrument ruske izdelave, meri količino sončnega žarčenja. Papirnati trakec, na katerega prek steklene krogle padajo sončni žarki, je indikator količine sončnih žarkov za določen del dneva. Aluminijasti posodi, ki ju prešerno razpoloženi planinci včasih zamenjajo za zunanja koša za odpadke, sta v resnici precizna ombrometra. Opazovalci v enega lovijo padavine, da bi merili njihovo količino na vsakih šest ur, v drugega pa zato, da jih dnevno zbirajo in ob koncu dežurstva odnesejo v dolino na Inštitut za vodo, kjer analizirajo vsebnost kemijskih elementov v deževnici.
Z zbranimi podatki opazovalec odhiti nazaj v postajo, da jih bo ob polni uri ali kakšno minuto čez oddal po internetni povezavi na Arsovo mrežo. Ker je internetna povezava slaba, tudi sicer izredno počasna, še vedno enaka kot leta 1994, ko se je Rekar tu zaposlil, bo moral z oddajo podatkov nekoliko počakati. Zdaj lahko spije kavo, ki jo je medtem skuhal njegov desetdnevni partner. Ko je bil še začetnik tu na Kredarici, se spominja, ni imel niti trenutka prostega časa v intervalih med oddajanjem depeš. Poleg opazovanja vremena in vpisovanja podatkov v šifrah, ki se jih šele sčasoma nauči na pamet, mora opazovalec skrbeti tudi za vodo in elektriko, ki jo pridobivajo iz treh virov: s pomočjo sončnih kolektorjev, vetrnice in naftnega agregata. Spremljati mora tudi moč akumulatorjev, napetost omrežja, občasno pomaga z vremenskimi informacijami tudi gorskim reševalcem in pri helikopterskih prevozih, vmes mora še kaj skuhati in pospraviti ...
Z razvojem tehnologije se je pomen meteoroloških postaj v gorah za napovedovanje vremena nekoliko zmanjšal, hkrati se je v zadnjem desetletju zelo povečal njihov pomen za spremljanje podnebnih razmer, saj je visokogorje zelo občutljivo območje za spremembe. Četudi Rekarjeve depeše ne bi vsako uro dosegle Arsove baze podatkov, to ne bi vplivalo odločilno na vremensko prognozo; pomembno je, da so podatki s Kredarice vključeni v svetovni podnebni sistem opazovanj, s katerim spremljajo podnebne razmere na krajih, katerih okolica se s časom ne spreminja.
Invazija med vikendom
Kljub tehnološkemu napredku in avtomatski merilni postaji, ki jo prav zdaj postavljajo na novo, opazovalec še vedno vpisuje podatke tudi ročno v dnevnik opazovanj. To je velika knjiga, kamor vpisuje šifre za količine in oblike oblakov, hitrosti vetrov in pozimi tudi količino snega, ki ga merijo s pomočjo štirih teleskopskih palic, snegomerov, zadaj za domom. Ta hip je nekaj zaplat umazanega snega le na bregu, ki ga je še pred 50 leti v celoti pokrival triglavski ledenik. Vsekakor ga je več kot pred kakšnimi sedmimi leti, ko je od ledenika ostal le še počrneli košček starega ledu. Od takrat se ledenik znova krepi, ve v nasprotju s splošnim prepričanjem povedati poklicni opazovalec. Letos je bil še v začetku junija čisto zalit, topiti so ga začele šele ekstremne julijske temperature. Prav opazovanje ledenikov je eden izmed indikatorjev podnebnih sprememb.
Tudi zdaj, ko že dve desetletji vsak mesec po deset dni preživlja na gori ločen od doline in družine, žene in dveh malih otrok, ima Andrej Rekar na vsako polno uro nastavljen alarm, da ga opozori na obvezno oddajanje depeše. Do naslednje je še dovolj časa, da napravi nekaj reda med kuhinjskimi zalogami, ki jih je prinesel s seboj.
Z obnavljanjem zalog je imel tisti dan polne roke dela tudi oskrbnik Triglavskega doma Dušan Vidmar. Kot vsak petek, kadar je vreme dovolj ugodno, je helikopter družbe Flycom tik za helikopterjem Kforja pripeljal v mreži, obešeni na vrv pod trupom, nove zaloge hrane, pijače in raznih potrebščin. Grmenje helikopterja, ki poleg Kredarice ob petkih oskrbuje tudi druge visokogorske triglavske postojanke, je še do poznega popoldneva kalilo spokojnost gora.
Med stotinami planincev, ki so tisti dan lezli po triglavskem pogorju, se komaj kdo še spominja časov, ko so na Kredarico kopitljali konjički in mule s tovori v sedlih. Tudi planinci so se spremenili, in to na bolje, odkar je pred 16 leti prišel za oskrbnika Triglavskega doma, ugotavlja Vidmar. Na prvi pogled je videti, da so današnji osvajalci Triglava bolje opremljeni kot nekoč; veliko zlasti otrok ima čelade, tudi samovarovalni pasovi niso redkost, čeprav gredo večinoma po izpostavljeni, a dobro zavarovani poti na vrh Triglava. Med vikendom bo po grebenu, ki so ga prvopristopniki pred skoraj 250 leti omahovaje plezali okobal, lezlo vsaj 1000 planincev, več kot 300 jih bo gotovo prespalo tudi v Triglavskem domu, je bil prepričan oskrbnik, vsaj toliko jih je že rezerviralo ležišče. Če jih bo več kot 340, kolikor je ležišč, se bodo po stari planinski navadi utaborili na klopeh v jedilnici.
Poleg vsakdanje jote, ričeta, golaža in klobase je bil tisti dan na meniju v Triglavski koči tudi jabolčni zavitek. V kuhinji so zato prižgali pečico, ki je velik porabnik elektrike. Agregat na nafto je zahrumel s polno močjo in iz izpušne cevi se je gosto pokadilo proti staremu ledeniku. K Vidmarju sta odšla na kosilo tudi vremenska opazovalca, saj sta bila prvi dan preveč zaposlena, da bi si kuhala sama.
Od oktobra naprej bodo vremenarji dolgih osem mesecev do naslednje sezone odvisni le še od svojih zalog.
Brane Maselj