Delo, Trip - Mateja Gruden: Neuradni rekord je dva tisoč vzponov v enem letu
Delo, četrtek, 16. avgusta 2007
TRIP
Šmarna gora – najbolj priljubljen ljubljanski rekreacijski poligon
Neuradni rekord je dva tisoč vzponov v enem letu
Bližina Ljubljane in gostinska ponudba na vrhu sta 669 metrov visok hrib razvili v živahno rekreacijsko središče – Ne le zložno, tudi navpično navkreber
»Šmarna gora je gora in goro je treba spoštovati,« je že pred leti odrezal Miha Ledinek, ki je z družino v dobrem tridesetletju razgibal ta ljubljanski hrib v nedvomno najbolj obljuden rekreacijski poligon v mestu. Prav zato svarilo; Šmarna gora je zaradi čedalje večje priljubljenosti izgubila svoj »gorski« značaj in nekateri se nanjo podajajo kot na zložen sprehod, predvsem v neprimerni obutvi.
Potrjeno – neke zime sta ga proti vrhu denimo ubirala para visokopetnih škorenjcev in zloščenih mestnih čevljev ... Ledinek pravi, da je bil v desetletjih priča nič koliko poškodbam: zlomom, zvinom, praskam in celo nekaj smrtim. Toda res: kdo bi Šmarno goro jemal »resno«, ko pa je na njenem zaobljenem vrhu (669 metrov) ob lepih dneh, še zlasti ob koncih tedna, skoraj družabnejši utrip kot sredi Ljubljane? Komajda je najti prosto klop in mizo pod cerkvijo in ob gostilni na vrhu. Pobeg mestnemu betonu, to že; beg pred vrvežem, to pa le stežka!
»Te dni, poleti, med dopusti, je malo zatišja,« pove Miha Ledinek, ki ima z družino od leta 1974 v najemu gostilno na Šmarni gori; skoraj dve desetletji so Ledinkovi v nekdanji cerkveni mežnariji tudi živeli, zdaj so doma v »dolini«, tik ob vznožju hriba v Tacnu. »V lepih dneh je obisk precejšen; razumljivo, ljudje pribežijo iz betonske džungle.«
Mnogi se strinjajo, da je Šmarno goro tako priljubilo ljudem zlasti dvoje: ob čedalje glasnejši promociji zdravega življenja ponudba na vrhu. Mize, klopi, ležalniki, pijača, preste, ričet, jota, vampi, štruklji, zelje, žganci, kranjska klobasa, juha iz bučk, zavitek, gibanica, kislo mleko ... Gora za Ljubljančane še zdaleč ni edina možnost gibanja v naravi, je pa edina s pestro ponudbo ob koncu potenja. Neredki sicer na vrhu zgolj za hip postojijo in jo takoj uberejo nazaj v dolino, bržkone pa jih je več, ki si pristop podaljšajo, kaj popijejo, pojedo, pocingljajo zvonček »sreče« pod vrhom (nekdaj so menda tako prosili: »Prosi sv. Anton, v stiski naš patron, da bi prošnje mile v sili naši se spolnile!«). Ob jasnih dneh se odpira z vrha prostran pogled na Ljubljano ter narezljane vršace in grebene Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
Parkiranje pod Šmarno goro utegne biti ob koncih tedna in lepem vremenu resen preizkus iznajdljivosti. Kam »vtakniti« avto, ko je urejeno parkirišče ob tacenskem mostu povsem polno, v Pirničah se na obeh straneh ceste vijejo dolge pločevinaste kolone, pod Turncem so že pred časom gozdarji postavili zapornico, ki tudi dvignjena ne spodbuja, da bi zapeljal skoznjo, pri gostišču Lipa v Pirničah pobirajo parkirnino... Večletne izkušnje svetujejo: kamor gre!
Tek, hoja, kolesarjenje, sankanje
Precej umirjeno, kot se spodobi času, je bilo na hribu pred dnevi, v zgodnjem popoldnevu sredi tedna. Bil je zadnji sončen dan pred serijo deževnih, vročina je neusmiljeno pronicala skozi goste drevesne krošnje, ki senčijo večino hriba, in izsesavala iz telesa curke vode. Pot »po koreninah« ali uradno čez Kuhinjo je bila domala prazna; sicer je ta (povede s parkirišča ob tacenskem mostu) ena od dveh najbolj obljudenih poti na Goro – druga je čez Peske, začenja pa se v Pirničah in je precej zložnejša od prve. Na lesenem podiju za padalske vzlete se je cmarila na soncu peščica gospa, drugi so lenarili na klopeh, gostilna in sosednja, novejša gostinska hiška sta samevali. Dekleti, ki sta stregli, sta se trudili postaviti senčnik, na vrtiljaku tik pod vrhom, kjer so urejena otroška igrala in nekaj »naprav« za trebušnjake in vzgibe, se je zabavala mlajša družina.
Starostni razpon obiskovalcev hriba bi bilo sicer mogoče začeti pri komaj nekaj mesecih (na plečih staršev) in ga skleniti pri ... ne vem, osemdesetih letih in več? Na Šmarno goro tečejo (rekord je malce več kot enajst minut, pove Ledinek, kar je vsaj trikrat do štirikrat manj od udobne hoje navkreber), hodijo, kolesarijo, se pozimi z nje sankajo. Nekateri se na vrh podajajo tudi vsak dan, celo po dvakrat, večkrat! »Neuradni rekord je dva tisoč vzponov v enem letu,« se spomni Ledinek, ki si tudi želi, da bi je ljudje ne ubirali po hribu po svoje oziroma da bi jo po označenih poteh, ki so jih uredili s šmarnogorskim turističnim in planinskim društvom; teh je kakšnih petnajst. Pritisk na Goro je precejšen, opozarja in opominja na načenjanje gozdnega ekosistema.
Sicer pa so označene poti tako raznovrstne, da niti ni treba iskati novih; obličje Šmarne gore je sila pestro: bodisi vsem priljudno ali karseda strmega pogleda. Spomnim se debelega pogleda ob vznožju najzahtevnejše poti na Goro, plezalne, zavarovane z lestvami, klini in jeklenicami, nad turnškim plezalnim vrtcem: »Tudi tako se gre na Šmarno?« Pot je v spodnjem delu povsem »zravnana« in za vrtoglave neprimerna, zato je tudi manj obljudena. Prav tako strma sosednja Westrova. Obe pa povedeta na vrh čez za spoznanje višjo Grmado. Preostale poti so zložnejše.
Je pa v nečem Šmarna gora nedvomno izgubila svoj »gorski« značaj: v gneči, ki se vzpenja in spušča po hribu, se le še malokomu zljubi pozdraviti, kot se to spodobi v hribih. Le ob dneh, ko nanjo zaidejo redki, se oči mimoidočih srečujejo in se glava nagne med glasnim živijo.
Mateja Gruden
Foto: Mateja Gruden, Matej Dužnik, Igor Modic