Polet, Maratonec - Grega Kališnik: Obsesija nemogoče: Kako postati zmagovalec dneva na obljubljanski nebožji romarski poti. Poskusite ne bo vam uspelo.
Sem nekje beroč izvedel, da je Šmarna najbolj obiskana gora v Sloveniji. Pa se ne bi strinjal – več dvonožcev vsak dan zagotovo tlači Kranjsko goro.
Šmarna podnevi – res je to posvetna romarska navkrebrna pot, res se nemi opazovalec ne more odločiti, ali je najbolj odbita babica, ki gor rine poln voziček (pa ne solate), pa postarani mladenič, ki nezgubanega in nepovešenega oprsja že aprila briljira v samcatih telovadkah, pa sekstatlonec, ki se je nekoč (morda se še vedno) proti vrhu vsak dan uživaje trpinčil šestkrat, ali pa vsi tisti, ki letno zberejo vsaj tisoč vršnih vpisov. Posebna zanimivost so tudi dečve, ki iz doline štartajo našminkane, gor pa prisopejo razmazane, pa več kot sedemdesetletni zakonci, ki se ob kozarčiču bolj ali manj domačega čajčka vrstnikom prezasopli opravičujejo, da so bili brez obiska gore kar dva zaporedna dneva in zato nekoliko zunaj vrhunske forme. Šmarna gora skriva nešteto usod, ki se zgrinjajo nadnjo. In zame ena nerazumljivejših zadevščin ob vsem tem je, da pravzaprav noben pristop težavnostno ni za odmet.
Na goro lahko prideš počasi, peš, lahko tečeš, se pricijaziš z močnejšim avtom, (nadnjo) priletiš s helikopterjerm, jo obiščeš bos, nebos, z derezami ali brez njih, z višjimi petkami ali tako raje ne, brez las ali s čelado in plezalsko opremo, sam, v dvoje, organizirano, skratka, vzpon ni za vsakogar.
Pa si uboga gorca vsaj ponoči odpočije, se tolažimo, čeprav, na svojem cofku razžarjeno osvetljena, prav mirno spati ne more. Nak, se razočaramo po neznanstvenem preskusu. Šmarna je tacana 24 ur na dan. Ne zmorem se domisliti taktike, s katero bi prišel na njen vrh in z gotovostjo zaukal, da sem gori na Gori prvi tistega dne.
Na Šmarni gori ni moč zmagati. Tudi če veste, da za pot porabite 23 minut in 17 sekund in se v breg zapodite ob 23:36:44, vas bo gotovo kdo prehitel. Pa saj ne gre za prvenstvo, gre za slečeno resnico. Tako kot Blanka Vlašić ne bo nikoli olimpijska prvakinja skoka v višino v Pekingu, vi ne boste ne nekega lepega, še manj grdega dne prvi na obljubljanski pohodniški svetinji.
Bila so zimska, zafrknjeno meglena jutra, ko sem pred vstopom v delovno razmerje s prižgano betično svetilko po koreninah zdrsaval na goro. In ko sem bil, takole po spominu, malo pred šesto blizu sedla, upajoč, da imam vsaj tokrat prvopristopništvo v žepu, mi naproti, navzdol seveda, pristopiclja gospa, moja starostna dvakratnica, brez lampe, brez dveh teleskopskih, le z eno ukrivljeno palico iz neumetne snovi.
Po nekaj poskusih sem se le sprijaznil, da je moj skrajni doseg uvrstitev med deseterico najzgodnejših planinarčkov.
Potem ko sem se nekaj časa ukvarjal z drugimi nešportnimi dejavnostmi, sem se Šmarke pred dnevi spet lotil. Res je, da dan začne brcati že precej zgodaj, zato je malo pred jutranjo šesto dodatna osvetlitev nepotrebna. Pa čeprav greš čez kuhinjsko pot, iz Tacna prek koreninic. Že na drugem ali tretjem deblu me je presenetilo nabito vabilo k telovadbi za starejše in kljub temu, da je od mojega družinskega prenočišča do Šmarninega vznožja debelih 30.000 metrov, sem se hipoma počutil kot doma.
Sem dobrih deset minut koračil v popolni samoti in se že jel vprašati Kje so tiste ženice, k' so včas'h bile? Pa sem iz prečnice, ki sledi stopnicam (opis je za poznavalce) nad seboj hitro zagledal gospo, ki jo je orutena mahala proti domu. Sem bil užaloščen, da je šla vrhunska uvrstitev po zlu, in po drugi strani poln sreče, da je vse po starem. In da je Šmarna gora še vedno izbezumljena.
Ko sem iz gozda pokukal na sedelsko plano, sem z ušesom ujel hrumenje kombiniranega zelenega vozila, vendar ne vem, je bil mar merdžotov vito ali renoltov trefik – razvidno pa je že opravil nalogo in, če se le ne motim, gostišče oskrbel z jestvinami in ne vem še čem. Število tistih, za katere sem bil neke vrste zamudnik, se je lepo večalo in zaradi svoje zapoznelosti mi je postajalo tako nerodno, da si povratnikom v dolino skoraj nisem več upal zaželeti dobrega jutra. Da jih ne bi užalil, ker je bil zanje morda že krepak dan.
Bog ve, kaj se mi je motalo po glavi na sklepni ravni strmini malo pod zvončkom dobrih (upam, da ne izpolnjuje tudi slabih) želja – a skoraj bi dal roko v mlačno vodo, da sem tik pod vrhom zaslišal petelinje dretje. Nisem preverjal, tako živih prisluhov pa do današnjih dni tudi nisem imel.
Vrhnja ploščadna ravan. Pogled na sever, zaspana, belo ohomotana Kamniška veriga, pogled na jugovzhod, misel na domačijo in domače, pogled na zahod in jug – ničen, ker ga je zakrival cerkveni zid. Pogled navzdol, nerazburkano meglikavo morje s sem ter tja posejanimi koščki kopnega. Kar nekaj nas je bilo, s štirimi križi in dvema žebljema in pol sem bil gotovo med rosnejšimi.
In potem sem zaslutil, da se mi počasi svita, kateri pojav bi lahko odgovoril na zagonetko, kaj ljudi s toplega vleče gor, na naporno mrzloto. Lahko bi patetiziral 12 vrstic, kaj se je zgodilo, pa bom biiiiiiiiiiistveno krajši. Preprosto – iz megle, izza dolnjeslovenskega gričevja, se je dvignilo sonce.
In upokojenec dihljaj od mene je izrekel tisto sekundje edini mogoč stavek: »Ravn ta prau cajt, ane?« Sem mu kar molče in nekoliko zevaje pritrdil.
Spuščajoč se v vsakdan sem se komaj zadrževal, da nisem potohodcev, ki so jo šele mahali navzgor, zajebaval s popoldanci. Kajti prešinilo me je, da je na Šmarni gori vsak za nekoga popoldanec, zamudnik, zaostalež – hkrati pa vsi pridejo na svoj račun, četudi je gostilna na vrhu zaradi preranih ur še zapahnjena.
In potem sedim v premikajočem se avtu in skušam urazumiti, ali sem bil res (že) gor ali samo blodim in bledem. Prepričanega, da sem v vozilu sam, in to na vozniškem sedežu, me skoraj vrže na sovozniškega ob (zelo približno shranjenem v spominu) vprašanju: »Ja kaj je s tabo, zakaj te pa tolk časa ni blo na Šmarni gori?« Potem pa mi v sedmih sekundah kapne, da imam prižgan radio, da gre za val, kjer živijo tudi od reklam in da sta glasova razpravljala o nekakšni žavbi proti bolečinam v sklepih.
In s tem je pripoved sklenjena.