Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 2431 2

Smo Slovenci tudi v gorah kot volkovi?

Anže Čokl: To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.

Pripetljaj, ki ga kanim opisati, se je zgodil na popularni Dovški babi pred kratkim in me je malček užalostil ter pripravil do tega, da se tega famoznega pojma “luknanje” in “luknjači” ali celo podzvrsta ljudi (kot so to nekateri imenovali) na turnih špurah v par vrsticah – kratko in jedrnato dotaknem …

Bilo je neke nedelje ob povratku z Dovške babe, kjer se je pod modrim nebom posejanim z nekaj belimi oblački dalo kljub temu, da je bila nedelja, uživati v svežih sledeh v razmeroma dobrem in še ne preveč uležanem svežem snegu ali celo pršiču. Nek moški srednjih let, očitno izjemno izkušen in našutan turni smučar (se mi zdi, da celo nekaj znan alpinist?) je staremu že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+) začel ob lepem sončnem dnevu, ko sta seveda “delala luknje” na turni sledi (gazi) gor-grede, solit pamet. Sprva je bilo sicer slišati razmeroma prijazno, potem pa že na pol užaljeno in otročje – z nekim zgovarjanjem na bonton. Glede na njegov (turnašev) korak, precej podoben tistemu od slovitega Freeapprovedovega Jake Ortarja (1 korak = 1 višinski meter) najbrž ni problem, če mu tu in tam zaradi kakšne luknje pešadije spodrsne, ker je na vrhu Dovške babe v pol ure – oziroma v tričetrt, če štarta na Jesenicah na železniški. Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika morda zadnjo zimo sposobna hodit v hrib in gledat razglede ter obujat mlada leta in čase, ki so za vekomaj minili – prav gotovo nesposobna gazit preko gležnja, kaj šele kolen – kot je bilo onega dne do vrha Dovške babe …

Saj vem – eni bodo rekli, da naj ostaneta doma, če nista sposobna ali cilju dorasla, meni pa se vsekakor zdi tole kupčkanje na “mi pohodniki” ali “mi turnaši” povsem odveč in brezveze in je kvečjemu pomilovanja vredno. Tako kot trenutno vsa Slovenija. Ne vem sicer a imam samo jaz kakšne posebne pasme psov in tip smuči, ampak jaz lukenj na smučini ne opazim/občutim prav pogosto. Morda le tam, kjer je res strmo, a še to redko …
Skratka malo neumno se mi zdi to ločevanje “med enimi in drugimi” in vse te pretirane razprave in omejevanje in ločevanje in nepotrebna nestrpnost. Če smo si Slovenci že v dolini namesto človek-človeku kot volkovi med seboj, dajmo bit vsaj v gorah malo bolj strpni in širokega srca ter nazorov … Vsem nam bo lepše!

Anže Čokl

14.02.2013
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

2 komentarjev na članku "Smo Slovenci tudi v gorah kot volkovi?"

Marko Kern,

"...je staremu že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+)..."

"...Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika..."

Anže, saj verjamem, da si imel najboljše namene. Ampak, ali se zavedaš, da si z opisi starejšega para naravnost žaljiv in poln predsodkov. Sem pričakoval, da se bo javil kakšen, pa starejši očitno nimajo časa, ker raje hodijo v hribe, kot pa visijo za računalnikom.

Marsikateri 65 letnik te komot pelje 'scat' v hrib. Pa kakšna 70+ letnica bi se tudi našla.


Matija Demšar,

Tukaj bi se pa tudi jaz pridružil mnenju Anžeta, ker tudi mene žalosti zadnje čase kar vzvišeno mnenje turnih smučarjev do nas Homo alpinus cavusprofundus ali po domače luknjačev. Strinjam se, da v primeru ko obstaja enakovredna možnost hoje ob smučini, da se le te ne naluknja. Vendarle se dostikrat pojavi problem, ko je smučina speljana v območju letne poti ali logičnih zimskih variantah za pešce, tako da ne gre pričakovati da se bomo v teh primerih na vse kriplje trudili, da se ne bomo dotaknili smučine. Tudi mi "luknjači" se moramo prilagajat turnim smučarjem, po mojih izkušnjah tudi z odskakovanjem, pred hitro drvečimi smučarji na poti v gozdovih, kjer poteka markirana steza. Osebno me to "skakanje" ne moti dokler mi smučarji ne moralizirajo kje naj hodim. Res pa je tudi da obstaja veliko pohodnikov, ki se sploh ne zaveda problema, ki se zadnje čase tako izpostavlja. Mogoče bi na tem mestu dal pobudo, da bi kdo (stokovnjak) objavil na teh straneh, PV ali kakšni drugi strokovni lliteraturi, članek, ki bi pošteno in nepristransko do obeh skupin obravnaval to tematiko (problem).

Bi pa na koncu spomnil vse tiste turne smučarje, ki jim mi "luknjači" tako zelo grenimo življenje, da ste po veliki verjetnosti tudi vi začeli z zimskim gorništvom peš in posledično tudi krivi za kakšno naluknjano smučino v preteklosti.

Nočem da se začnemo deliti na nas in vas, ter da se grdo gledamo, ampak upam da se bomo zmeraj z veseljem v gorah pozdravljali. Tistim, ki jih pa slaba volja tudi v gorah ne zapusti pa da bi čimprej znova našli lepe stvari, ki nas bogatijo v življenju.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Plaz pokopal očka
 in smučarja Emila
Naslednja objava Trening v Stuttgartu in doma
  • Število objav: 46158

Novosti