Delo - Jurij Kunaver: Dolina sedmerih jezer po 100 letih in predlog novega zakona o Triglavskem narodnem parku

Dolino sedmerih triglavskih jezer, ki je poleti eno najbolj obiskanih območij Julijskih Alp, pozna skoraj vsak slovenski planinec. Drugo pa je ali obiskovalcem doline pri tem gre za kaj več kot le za običajno planinsko rekreacijo in uživanje naravnih lepot. Tudi upravljanje doline kot osrednjega dela Triglavskega narodnega parka (TNP) se zdi bolj rutinski opravek oziroma v primeru planinskih društev le prizadevanje za goli dobiček.

Ta edinstvena slovenska gorska pokrajina se ponaša s kombinacijo za naše razmere naravnost številnih visokogorskih jezer, bogate flore, slikovitih macesnovih in smrekovih gozdov na zgornji gozdni in drevesni meji, zanimivih, a še ne dovolj znanih in raziskanih geoloških, kraških in ledeniških pojavov ter privlačnih pogledov na čelu z gorskimi grebeni in vrhovi ter najobsežnejšimi melišči pod njimi. Ta pokrajina je od vseh pri nas opozorila nase najbolj zgodaj, z izjemo morda vrha Triglava. Strokovnjaki, zanesenjaki in takrat še redki njeni poznavalci so jo zato kot prvo predlagali za zaščito. A če bi skoraj 100 let po prvem komisijskem ogledu pod vodstvom dr. Albina Belarja (avgusta 1908) v uvodu omenjene planince povprašali, kaj je tako privlačnega v dolini sedmerih jezer, bi najverjetneje pri naštevanju ne znali povedati nič takega, kar zahteva nekaj več opazovanja in poglobitve, bodisi v pokrajinski naravoslovni inventar, bodisi v literaturo.

A kako bi moglo biti drugače, če pa je v vsej dolini postavljena ena sama informacijska tabla, ki ni samo v slabem stanju, ampak je njena vsebina v nasprotju z realnostjo. V planinskem domu pri Dvojnem jezeru pa o kakšni izbiri gorske naravoslovne literature sploh ni ne duha ne sluha. In če k temu dodamo še katastrofalno biotsko in hidrološko stanje petega in šestega jezera, ki sta se v nekaj zadnjih letih spremenili v navadno smrdečo mlakužo, je to povsem dovolj za razmišljanje, kaj se dogaja z našo gorsko naravo, še posebej na območju TNP. In še posebej, ali daje pravkaršnji predlog novega zakona o TNP kakršnakoli pozitivna izhodišča in moč upravljalcem, da bi se omenjeno stanje popravilo, in da bi z večjim optimizmom zrli v prihodnost? Dolina sedmerih triglavskih jezer in njeni nakazani problemi so lahko preskusni kamen za potencialno uspešnost ali neuspešnost predlaganega zakona, še več, so preskusni kamen tudi za našo zrelost in sposobnost soočiti se s komaj popravljivo škodo.

Enkratnost
Dolina je po svojih lastnostih skoraj neprimerljiva in neponovljiva, ne samo v našem, ampak tudi evropskem merilu in to zaradi izjemnega bogastva in pestrosti tamkajšnje gorske narave. Je pokrajina, ki jo prvenstveno oblikujejo značilne narivne geološke strukture, zaradi njih pa deloma obrnjen redosled geoloških paketov in posledično večja kamninska pestrost. Tudi zato je reliefna izoblikovanost pestrejša, bistveno več je tudi vode na površju ali blizu pod njim, vse to pa vpliva na izdatnejše bogastvo živega sveta.
Namen tega prispevka ni samo opozoriti na razmeroma skromen obseg in zanimanje za raziskovanje in znanstveno korektno promocijo slovenskega visokogorskega sveta. Celo na tem osrednjem območju TNP, v tej prvi osnovni celici in prvotnem zametku parka, doslej ni bilo čutiti kakšne posebne skrbi za varstvo in interpretacijo narave, a tudi v predlogu novega zakona tega ni posebej čutiti. S tem pa se zdi, da bodoči zakon ne zastopa dovolj niti interesov varovanja narave, niti interesov tistih, ki jim je park najbolj namenjen, torej obiskovalcem. Zanemarja tudi upravljalce, ki bi se morali intenzivneje izobraževati, se strokovno ukvarjati s parkovo vsebino in jo ustrezno posredovati uporabnikom, ter v zvezi s tem imeti pred seboj jasnejšo vizijo urejanja in promocije parka v primerjavi s sedanjim stanjem.

Pomanjkljive informacije
Zares je nenavadno, da je takorekoč eden najimenitnejših krajev v Julijskih Alpah tako pomanjkljivo predstavljen tisočim obiskovalcev tega predela, ki se vsako leto odločijo za preživljanje dela svojega planinskega dopusta na tem območju. Iz ene same slabo vzdrževane informacijske table blizu planinskega doma pač ni mogoče izvedeti kaj posebnega. A če bi bila ustrezna vsaj kakovost in obseg ponujenih informacij, pa ni, kajti niti biološki del besedila ne drži več, saj je stanje obeh jezer zaradi degradacijskih procesov evtrofikacije zadnja leta povsem obrnjeno na glavo. Tudi ni pravega strokovnega ravnotežja, ker bralcu iz enega samega stavka ne more biti jasna niti geološka zgradba, še manj pa njena vloga pri pojavu površinskih voda sredi okoliškega prepustnega kraškega sveta.

Še slabše se godi geomorfološkim značilnostim tega izjemnega kraja. Skalnata podlaga je okrog in okrog obeh jezer neverjetno močno in značilno ledeniško preoblikovana, sploh pa v pasu rdečkastega jurskega apnenca, tako značilnega za ozek pas dolinskega dna od omenjenih jezer pa vse do Prehodavcev. Jurske plasti med drugim vsebujejo tudi nekaj roženca, ki je bil tu pomemben dejavnik pri ledeniškem brušenju, v primerjavi z razmerami v čistem apnencu ali dolomitu.

Tudi zaplate morenskega gradiva, pomembne za presojanje obsega in intenzivnosti ledeniškega preoblikovanja in transporta, so odigrale v dolini prav posebno vlogo, ker so začasno zaščitile ledeniško obrušeno podlago pred kemijskim raztapljanjem. A samo začasno, ker se takorekoč pred našimi očmi zaradi zakrasevanja zmanjšuje njihov obseg in bodo zato nekega dne izginile. Krajevno je na območjih delne prekritosti z morenskim gradivom zato mogoče na kratkih razdaljah videti različno intenzivno zakraselo površje in zaporedje odgovarjajočih kraških oblik, ki so kot funkcija časa neposreden odraz trajanja izpostavljenosti atmosferilijam. Navedena dejstva iz kraške visokogorske geomorfologije so lahko izjemno pomembna za razumevanje razvoja, nastanka in bistva naše dokaj specifične gorske narave in so razumljiva tudi za povprečnega planinca. A namesto, da bi jim nudili čim več takih in podobnih informacij, jih držimo v nevednosti. Na tak način jih ni mogoče uspešno okoljsko vzgajati. Dolina je znamenita tudi po amonitih, fosilnih ostankih glavonožcev iz jurske dobe. Toda kje naj obiskovalec sploh izve to, če ne vsaj v planinskem domu, a tam s takimi informacijami ne razpolagajo.

Zapostavljeno raziskovanje
V vsej dolini je torej obilica naravnih pojavov, ki kljub posamičnim prizadevanjem še danes niso docela znani, zabeleženi in proučeni. Tudi do dejstvo dokazuje, da je skrb in zanimanje za raziskovanje našega visokogorja razmeroma skromno in da ga pogrešamo zlasti v ustanovah, ki so za to najbolj poklicane. Ob današnjem obilju tehnične in elektronske podpore je zato skrajni čas za podrobno geomorfološko kartiranje celotne doline, ki bi tako strokovnjakom in laični javnosti šele lahko pokazalo, kako izredno pestra in bogata je njena naravna podoba. Z drugimi besedami, skrbi za raziskovanje našega visokogorskega sveta kaže, vsaj v prihodnosti, nameniti bistveno več pozornosti, a tudi sredstev, tudi promociji znanstvenih dognanj in dosežkov in to v didaktično in strokovno najustreznejši obliki.

Kristalno čiste jezerske vode, ki se je spominjamo še v bližnji preteklosti, danes ni več, kar je grozljivo. To je skrunitev narodovega zaklada! Temu se ni mogoče dovolj načuditi, kljub nedavnim napovedim biologov (ustno dr. Anton Brancelj), da se bo to zgodilo zaradi povsem zgrešene umetne naselitve jezerske zlatovčice leta 1991, uničevalke prejšnjih avtohtonih rakcev. Zato upravičeno trdimo, da bi bila nujna temeljita in objektivna preiskava negativnih okoljskih vplivov planinskega doma pri triglavskih jezerih, ki je last planinskega društva Ljubljana-Matica. Takega mnenja so dobri poznavalci tamkajšnjih razmer, a tudi vsak ozaveščen laik se lahko vpraša, ali so odpadne vode iz doma zares povsem ločene od naravnega vodnega sistema? In kdo pri tem ve, kaj se dogaja vsako jesen z vsebino tamkajšnje greznice? Sliši se namreč precej neverjetno, da naj bi smrad, ki ga oddaja voda obeh jezer, izviral le od razpadanja organske snovi v vodi, kljub dejstvu, da obe jezeri stalno hrani sveža kraška podtalnica. Hrana za neobičajno bogat razvoj alg in vodnih rastlin pa da je samo naravnega izvora? Celo osebje doma, ki sicer dobro skrbi za počutje planincev, ni nekritično do tega stanja in potihem predlaga radikalen ukrep, spremembo njegove lokacije. A to najbrž ni edina možna rešitev, saj je treba priznati, da je sedanji planinski dom z jezerom na eni in gorskim ozadjem na drugi strani že del tradicionalne podobe te doline!

Da je človeška krivda pri spremembi bioloških razmer v obeh jezerih nedvoumna in takorekoč dokazana, ne more biti dvoma. Kolikšna je pri tem odgovornost upravljalca in planinskega društva, pa še koga, naj ugotovi raziskava. Eno je gotovo, obema, 5. in 6. jezeru v dolini bi morali čimprej vrniti njune nekdanje lastnosti, za kar bi se morale zavzeti naše najodgovornejše inštitucije. Povsem nesprejemljivo je namreč, da smo Slovenci to našo »spečo lepotico« zaupali zgoraj omenjenim v veri, da bodo skrbeli zanjo, od tega pa imamo le eno zanemarjeno informacijsko tablo, skoraj povsem uničeno 5. in 6. jezero ter množice planincev, ki sploh ne vedo, kakšno zanimivo in edinstveno naravno okolje jih obdaja.

Predlog novega zakona
Če slednjič s tem povežemo še predlog novega zakona o TNP lahko samo ugotovimo, da vsaj v tem segmentu ta ne bo uspešen, če se ne bo jasno opredelil do nakazanih problemov. V 1. členu osnutku zakona, tretja alineja, je na primer formulacija: »da je cilj zakona tudi omogočanje raziskovanja, ozaveščanja (kakšnega? op. p.), obiskovanja in doživljanja narodnega parka.« Iz tega je razvidno le to, da za sestavljalce zakona to niso primarni cilji. Cilj zakona ne more biti omogočanje, ker mu taka formulacija daje le pasivno moč, poleg tega znanosti pač nihče ne more omejevati raziskovanja, kar se da tudi razumeti pod pojmom »omogočanje«. Pravilno pa bi bilo, da podpira ali pospešuje vse navedeno, pa še izobraževanje bi bilo treba dodati. Planinska društva je v bodoče treba mnogo bolj odgovorno zavezati za ohranitev gorskega okolja, zlasti v okolici njihovih domov, dodatno pa zahtevati aktivno okoljsko ravnanje skupaj z izobraževanjem planincev. Od upravljalca parka je treba zahtevati strokovno boljše rešitve na področju korektne naravoslovne razlage in izobraževanja in splošnega upravljanja. Pomanjkljivosti v tem pogledu kažejo zapovrstjo tudi druge učne poti na ozemlju TNP, v čemer se odraža dosedanji način dela in razmišljanja. Ali tiči krivda za to v dosedanjem zakonu, v prešibki kadrovski zasedbi, v prevelikem naslanjanju na lastne sposobnosti in na lastno znanje, v prešibkem financiranju in še čem, naj bralec presodi sam. V strokovni javnosti je razširjeno prepričanje, da se je s parkom težko dogovarjati za strokovno sodelovanje, da se zapira pred strokovnimi pobudami, da se vsaj na znanstvenem področju ukvarja z manj pomembnimi vprašanji, medtem pa se tista, ki jih zagovarjajo zunanji strokovnjaki, odlagajo v negotovo prihodnost.

Zakon bi zato moral jasneje zavzeti stališče tudi do teh, navidez manj pomembnih vprašanj. Uprava parka je že doslej imela dovolj možnosti za polno sodelovanje s strokovno javnostjo, a tega bodisi ni hotela, ni znala ali ni mogla uresničiti v potrebnem obsegu.