Primož Planovšek: Kompas, zemljevid, zvezda severnica, mah na drevesih, položaj sonca na nebu, GPS, Garmin … Pa še bi lahko našteval.
Gremo v neznane kraje, potem pa, ˝Preračunavam … Čez dvajset metrov zavijte levo.˝ Levo pa zaščitna ograja … Kaj pa sedaj …
Vse to in še marsikaj bi imel za povedat vsakdo izmed nas. Eni peš, drugi s kolesom, avtomobilom ali motorjem … Orientirati se, ne se izgubiti, vedeti kje se nahajamo. V naravi je to zelo pomembno. Včasih celo življenskega pomena. Planinci se s tem srečujemo na vsakem izletu. Bodisi na nezahtevnem izletu v hribe, bodisi v zahtevnih visokogorskih vremenskih in terenskih pogojih.
Da se v tem izobražujemo in ostanemo v ˝orientacijski kondiciji˝, se je pač treba s tem ukvarjati.
V savinjsko-šaleški regiji v ta namen poteka planinska orientacijska liga ˝Smrekovec˝, ki vsako šolsko leto organizira tri do štiri tekme lokalnega značaja. Enkrat letno pa se najboljše ekipe lokalnih lig iz vse Slovenije pomerijo na SPOT, tekmovanju iz orientacije na državni ravni pod okriljem PZS.
V soboto, 10. marca, se je tako odvijala druga tekma lige Smrekovec na Spodnjem Pobrežju v organizaciji PD Rečica ob Savinji. V jasnem a hladnem jutru so se že pred osmo uro zjutraj zbrale ekipe, da se pomerijo v znanju iz planinske šole in orientacije na terenu, v živo. Kdo bo boljši? Kdo bo našel najkrajšo bližnjico? Katera ekipa ima največ moči in znanja? Na terenu vse šteje. Potrebno je znanje kartografije, planinske šole, šteje izkušenost iz vseh pohodov, izletov in minulih tekem. Upoštevati napake iz preteklosti in tokrat sprejeti boljšo odločitev. Ob osmih je štartala prva od 33 ekip, ki so se udeležile tekme. V mrzlem jutru so vsi komaj čakali, da se poženejo na progo, da se ogrejejo, da čim prej najdejo vse točke in se zmagoslavno vrnejo na cilj. Kot zmagovalci seveda. A vsem ni dano zmagati. Ekipe se med sabo dobro poznajo in na vsaki tekmi se bije hud boj za uvrstitev na državno tekmovanje. Bije se hud boj, a s pravo mero tekmovalnosti in solidarnosti na progi. Kljub borbi za vsako točko na to ne gre pozabiti. Še vedno smo planinci in prijazni obiskovalci gora. Pazimo na okolje, na sočloveka in zdrav odnos do vsega, kar nas obdaja. Nazaj k tekmi … Za uvrstitev na državno tekmovanje se borijo tako osnovnošolci v kategorijah A in B, kot srednješolci in študentje v kategoriji C pa mlajši člani v kategoriji D, starejši člani v kategoriji E, starostno mešane ekipe v kategoriji G, kot tudi družine v kategoriji F. Skratka vsi, ki jim je gibanje v skupini, reševanje problemov na terenu in premagovanje naravnih ovir všeč, zanimivo in izziv. Ekipe iz Nazarij, Ljubnega ob Savinji, Šoštanja, Velenja, Vinske gore in po dolgem času tudi iz Mozirja so tudi na prvi spomladanski tekmi pokazale veliko mero znanja, predanosti in iznajdljivosti. Vsi, ki so prispeli na cilj v predpisanem času, našli kontrolne točke, odgovorili na vprašanja, se trudili, vsi so po svoje zmagovalci tekme in si zaslužijo priznanje. ˝Sezujmo se, prečkajmo Savinjo, bomo prihranili na času, hitrejši bomo …˝ Vsi so se borili za svojo zmago.
Ko me še vedno spreletavajo misli na tekmo, na organizacijo, klicarjenje za prostor, trasiranje proge, urejanje kart, dogovarjanje za malico, čaj, pomoč na kontrolnih točkah. Kar težko mi je, ko tekma steče, jaz in še nekaj kolegov iz društva pa ostanemo na štartu. Čakam cel dopoldan, da jih zopet vidim, vse zadihane, preznojene in zadovoljne, da so končno na cilju. Mene pa zebe v tem hladnem dopoldnevu. Kar zavidam jim, tekmovalcem, ki se podijo po vlakah, pešpoteh, kolovozih in brezpotjih, ko iščejo najprimernejši prehod, da bi le prehiteli konkurenco. A zadovoljstvo ob uspešno izpeljani tekmi je vredno vsake sekunde, ko sem čakal, da jim ustavim štoparico. Bil pa bi sebičen, če nebi omenil Mirana, Vide, Eve, Olge, Marije, Lucije, Mic, Brankota, Milana, Staneta, Darkota, Žunter Jankota in pobreških gasilcev, pekarne MišMaš, Brinečevega Mlina in okrepčevalnica ROP, ker so s svojo predanostjo ključno pripomogli k uspešni izvedbi tekme.
Primož Planovšek