Dolga pot na izhodišče za sprehod po planinah in gozdovih.
Dolga je pot iz Ljubljane v Mozirje, kjer se povzpneva preko Šmihela do planine Morava in sredi dopoldneva parkirava pri razcepu cest za Mozirsko kočo in hotel Golte ter se pripraviva za pohod.
Pred seboj imava kopico smernih tabel in odločiva se, da greva sprva po kolesarski poti za Smrekovec, Starih stanov in Kolarice. Najin cilj je Smrekovec, a ne tisti pod katerim je najino izhodišče, temveč tisti v Smrekovškem pogorju, ki je oddaljen dobri dve uri hoda. Pri prvem odcepu cest greva desno po kolovozu skozi gozd in prideva do planine, kjer se pase čreda konj, ki je senco pred žgočim soncem poiskala pod drevesi bližnjega gozda. Hodiva mimo zbiralnikov vode in se povzpneva na manjše sedelce Isteje, kjer je klopca in pot za najvišji vrh Golt, Boskovec. Malce zastaneva, saj je v daljavi lepo vidno Smrekovško pogorje in najin cilj, nato pa se spustiva čez travnato pobočje in nižje skozi gozd poln odlomljenih vrhov smrek. Doseževa preval Kal, kjer prečiva cesto in stopiva na označeno stezo, ki se sprva strmo vzpenja in nato naju popelje po gozdnatem Kalskem grebenu. Tudi tu je polno odlomljenih vrhov smrek, ki se jim je potrebno venomer izogibati. Vročine ne čutiva, saj nama drevesa nudijo hladno senčico in ko se pot prevesi in spusti navzdol, doseževa Atelsko sedlo, kjer nadaljujeva sprehod skozi gozd hriba Črni vrh v spremstvu polomljenih dreves, ki čakajo pridne roke, da jih pospravijo iz gozda. Ko stopiva iz gozda, prečiva cesto in bližnjo pašno ograjo ter preko cvetočega travnika doseževa planinski dom na Smrekovcu, ki v času najinega prihoda sameva.
Osveživa roke in lica v hladni vodi in nadaljujeva pot proti vrhu. Sprva travnato pobočje preide v gozd, kjer srečava planinki, ki se vračata z vrha. Pot naju pripelje do naslednjega razpotja, kjer nadaljujeva v smeri Smrekovca. Gozd postaja redkejši in že sva na prostranem travnatem pobočju. Z višino se odpirajo vedno lepši pogledi. Sonce je visoko na nebu in pošilja vroče žarke na zemljo, a na srečo pihlja veter, ki vse skupaj blaži in omogoča prijetno vzpenjanje preko trav na vrh, kjer je piramida in klopce v bližini. Sva na višini 1577 m, kjer razgled moti nekoliko sopara v zraku. Kljub temu vidiva Uršljo goro, Golte, Menino planino, Lepenatko z Rogatcem, planoto Veliko planino, Dleskovec, Veliki vrh, Ojstrico, delno Planjavo, Skuto z Rinkami, Travnik, Komen in Krnes ter za njimi Peco. Pogled na sever žal zastirajo drevesa na grebenu.
Pri piramidi in klopcah ne ostaneva dolgo, temveč poiščeva senco pri bližnjih dveh smrekah, kjer narediva daljši odmor za okrepčilo in počitek. Mirno in tiho minevajo minute, ko se odločiva za odhod. Še prej pa visok poskok in zadovoljstvo na prostranem vrhu.
Oprtava nahrbtnika in stopiva na sonce in po poti vzpona narediva še sestop do doma, kjer je žig, ki dopolni zbirko vrhov v slovenski transverzali. Sledi hoja preko travnika in nato greva po cesti in se tako izogneva prejšnjemu zadnjemu delu hoje skozi gozd. Cesta gre sprva navzdol in nato navzgor in se vleče kot jara kača do Atelskega sedla, kjer ponovno stopiva v gozd in ga le s prečenjem ceste na Kalu za hip zapustiva ter se povzpneva nazaj na Istejo. Tokrat sprejmeva ponudbo in sedeva na klopco pod senco dreves in se okrepčava z dobrotomi iz nahrbtnikov s pogledom na Smrekovško pogorje. Potem pa pot pod noge in greva mimo zbiralnikov vode, poiščeva markirano stezico, prečiva planino, stopiva v gozd in po kolovozu mimo jame ledenice in malce nižje še mimo črede goveda navzdol vse do planine Morava. Mozirska koča je nekoliko nižje, midva pa greva mimo kapelice navzgor do parkirišča.
Prezračiva avtomobil, pospraviva pohodno opremo, še nekaj sladkega pojeva in sedeva na sedeža avtomobila. Pohodna tura je za nama, pred nama pa je še dolga, dolga pot do doma.