Večer, 7 DNI - skrito-odkrito - Aljaž Jug: John Cooper in Jeanette Johnson sta poskušala uresničiti nemogoče - povzpeti se na najvišji vrh Južne Amerike, in to v najbolj neugodnem mesecu leta.
A jima ni bilo dano, da bi kdaj prišla na vrh. Njun namen je preprečil brutalen in zahrbten zločin, ki je skoraj deset let razburjal oblasti.
Zgodba se je začela poleti leta 1972. Takrat se je osem planincev prvič zbralo, da bi se dogovorili, kako bodo osvojili 6857 metrov visoko argentinsko goro. To so bili: odvetnik in vodja skupine Carni DeFoe, zdravnik John Shelton, psiholog James Petroske, geolog William Eubank, policist William Zeller, kmetovalec Arnold McMillen, učiteljica Jeanete Johnson in inženir John Cooper. Odločili so se, da bodo odšli na pot januarja 1973.
Ko je skupina pripotovala v majhno andsko mestece Mendozo, so jih domačini posvarili, da je januar izredno neugoden mesec za vzpon na Aconcaguo. Toda člani odprave so se prav malo menili za njihova svarila. Sporazumeli pa so se, da najamejo za svojega vodnika Miguela Angela Alfonsa, domačina. Miguel jim je svetoval, naj odrinejo čimprej. Tako se je nekega ledeno mrzlega jutra skupina odpravila na pot. V začetku je plezanje potekalo brez težav, ko pa je vzpon postajal vse zahtevnejši, je nekaj članov skupine spoznalo, da ne bodo kos izzivu. Prva dva, ki sta odstopila, sta bila DeFoe in Shelton. Zavedala sta se, da se ne bosta mogla spopasti z ledeno mrzlim in ostrim vremenom. Nagovarjala sta tudi druge, naj se odpovejo nadaljnjemu vzponu, vendar ju niso poslušali.
Kmalu so bili napori prehudi tudi za Eubanka in odstopil je. Alfonso piše v poročilu: »Na višini 5700 metrov nas je bilo samo še šest. Ko smo prišli na višino 6300 metrov, je začel Petroske kazati znake višinske bolezni. Bil je zelo slaboten in kazalo je, da je izgubil nadzor nad svojimi udi. Poskušali smo napraviti vse, kar je bilo mogoče, vendar je bilo vse zaman. Ni si opomogel. Sporazumeli smo se, da ga bomo prenesli v bazni tabor, ki je bil le nekaj sto metrov nižje. Prosili so me, naj ga spremljam, in privolil sem.« Pripravili so vse potrebno in vodnik se je odpravil nazaj, v bazni tabor, ter pustil Zellerja, McMillena, Coopra in Johnsonovo zgoraj. »Takrat sem zadnjič videl Jeanette in Coopra živa«, je povedal Alfonso. »S Petrosko sem se vrnil v bazni tabor. Ko sem jih zapuščal, so drugi rekli, da bodo kmalu krenili naprej. Tri dni pozneje sem bil spet v naši gornji bazi. Divjalo je strahotno neurje. Pogledal sem skozi okno svojega bivališča in v daljavi zagledal obrise ljudi. Zapustil sem bivališče in jim odšel na pomoč, vendar me je neurje prisililo, da sem se vrnil. Naslednji dan sem poskušal vnovič in tokrat se mi je posrečilo, da sem se prebil do njih. Zgrozil sem se, ko sem našel le Zellerja in McMillena, kajti pričakoval sem, da se je vrnila celotna skupina, torej tudi Johnsonova in Cooper. Moža sta bila v strahotnem stanju. Zeller je zaradi mraza in ozeblin oslepel. McMillen pa je po vsem obrazu krvavel, prav tako zaradi hudih ozeblin. Oba sta bila povsem zmedena in govorila sta nepovezano. Mrmrala in kričala sta: 'Cooper sedi tam, kjer sega tlakovana cesta do dreves. Jeanette so odpeljale ženske, ki so prihajale na mulah.' Opeljal sem ju v bazni tabor, kjer jima je Petroske zastavil nekaj vprašanj. Ne vem, o čem so se pogovarjali, kajti nihče mi ni hotel nič povedati.«
Pozneje istega leta je neka argentinska odprava odkrila posmrtne ostanke Johna Cooperja. Njegov obraz je bil iznakažen od ozeblin. Truplo so odnesli v Mendozo, kjer so zdravniki odkrili na njegovem trebuhu nenavadno rano, ki jo je najverjetneje povzročil cepin. Na lobanji so odkrili več zlomov. Uradna preiskovalna komisija pa je potrdila, da je bil John umorjen. Dve leti pozneje je neka druga naveza naletela na Jeanettino truplo, ki se je v ledenem okolju povsem ohranilo. Nekdo jo je do smrti pretepel in policija je seveda spet potrdila, da je bila umorjena. Toda še danes nihče ne ve, kdo ju je umoril in zakaj.
Pripravil: Aljaž Jug