Na današnji dan, 13. julija 1931, se je v severni steni Grintovca smrtno ponesrečil Mihajlo Weber iz Novega Sada. Pred nesrečnim dogodkom se je pošalil, češ, če bi bil danes še petek, ko je itak že 13. tedaj bi se prav gotovo ponesrečil.
Slovenec (1931)
Na severni steni Grintovca je padel v 40 m globok prepad zlatarski pomočnik Mihajlo Weber in obležal mrtev — Pogumni reševalci
Kamnik, 15. julija 1931
V nedeljo zjutraj so se odpeljali iz Ljubljane s turistovskim vlakom v Kamnik gg. Janežič, Cacak in Mihajlo Weber, rodom iz Novega Sada, ki je bil poslednji čas zaposlen v Ljubljani kot zlatarski pomočnik. Napotili so se do Bistrice in po kratkem odmoru so nadaljevali pot na Kokrsko sedlo, kamor so dospeli zgodaj zvečer. V koči so se med seboj prijetno zabavali in popevali, posebno dobro je bil pa razpoložen Weber, ki je prepeval same slovenske vesele pesmi. Tu se jim je tudi priključila družba dveh Ljubljančanov, s katerima so potem drugo jutro skupno nadaljevali pot na Grintovec. Na Grintovcu so se v ponedeljek dopoldan sončili, fotografirali in zabavali. Ta dan pa je bil Weber nekam otožen in slovenske pesmi so mu bile
prevesele, prežive. Pričel je peti svoje domače, vojvodinske pesmi, pesmi o »tudjini« in majki. Šalil se je, češ, če bi bil danes še petek, ko je itak že 13. tedaj se prav gotovo ponesreči.
Z Grintovca so odšli ob kakih 10 dopoldne proti Mlinarskemu sedlu in Češki koči. Nekako na sredi poti, kjer se odcepi pot na Dolško škrbino, so zgrešili markacijo in Weber je trdil, da vidi pod sabo pot, ki naj bi bila prava. Res je šel nazaj — navzdol — in z njim ostali trije. Gospod Cacak, abiturijent, pa je ostal na mestu ter v pravi smeri iskal pot proti Češki koči. Če bi bili ostali šli v isti smeri kot on, ki je tudi radi previdnosti ostal v bližini poti, na kateri so do sedaj bili, se gotovo ne bi bila pripetila nesreča. On jih je tudi klical, da bi se vrnili, a ga niso več slišali, razdalja je postajala vedno večja. Odzvali pa so se mu z nasprotne strani, to je s stene Kočne, trije turisti, ki so pozneje povedali, da so videli kotaljenje skal, vendar pa niso mogli ločiti človeka od kamenja.
Weber je torej iskal pot in se s tem namenom usedel na grušču na neko skalo, da bi se razgledal, v istem trenutku pa se je skala utrgala in zdrknila z nesrečnežem vred v prepad, kakih 40 m globoko, kjer je obležal na neki polici. Eden Ljubljančanov, ki je videl, kje je padel nesrečnež, si je zapomnil kraj in se napotil z ostalimi nazaj v kočo na Kokrsko sedlo po pomoč, ker se ponesrečeni ni nič oglasil kljub klicem in iskanju z daljave. Štirje so ostali na Kokrškem sedlu, gospod Cacak pa se je napotil v Kamniško Bistrico po pomoč.
Jezersko, 15. julija 1931
Izredno lepo vreme izvabi mnogo turistov v gore. Koče so vse prenapolnjene ob večerih, turisti odhajajo sem in tja, plezajo tu in tam in ni baš čudno, da ob tolikem številu zadene koga nezgoda, bodisi vsled lastne nepazljivosti, bodisi vsled kake elementarne sile. Grintovec je posegel letos prvi v vrsto mladih življenj, mladih ljudi, hrepenečih po lepotah gora. Njegov severni razorani in pošastni masiv je ponovno dokazal svojo neprehodnost, a prekruto!
V ponedeljek 13. julija se je v višini 2300 m med Velikim in Malim Grintovcem smrtno ponesrečil 21 letni zlatarski pomočnik Mihajlo Weber, rodom iz Novega Sada, Kisačka ulica 8, uslužbenec v Ljubljani.
Skupno s štirimi Ljubljančani je ponesrečeni v nedeljo zvečer prišel iz Kamniške Bistrice v Cojzovo kočo, kjer je vsa družba prenočila. Zjutraj so ob pol petih odrinili proti Grintovcu, ki so ga v spominski evidenčni knjigi Cojzove koče označili kot cilj brez navedbe nadaljnjih tur. Na Grintovec so srečno prišli. Odšli so nato dalje proti Dolški škrbini, kjer so na produ izgubili markacijo in so nato poskušali plezati naravnost čez steno na Zgornje ravni nad Češko kočo, kjer je pa sploh nemogoč sestop, česar gotovo niso vedeli. Ob devetih so prišli v usodni 25 m dolgi žleb. Weber in še en tovariš sta plezala po njem navzdol, trije so šli bolj na levo. V žlebu je Webru na gladki plošči spodrsnilo in ker najbrž ni z rokami dobro držal, je odletel. Padel je po žlebu in čez steno — po mnenju reševalcev — 40 m globoko. Tovariši so skušali priti do njega, toda ni bilo mogoče. Klicali so ga, toda zaman. Ni se jim odzval. Klicali so druge na pomoč, toda baš ni bilo v bližini nobenega turista, zato so odšli nazaj v Cojzovo kočo, kjer so hoteli obvestiti o nesreči oskrbnika Cojzove koče, ki ga pa ni bilo doma. Zato je ponesrečenčev tovariš odšel v kočo v Kamniški Bistrici po pomoč.
| |
 |
|
| |
Kamniški gorski reševalci s ponesrečenim Mihajlom Webrom nad Češko kočo, 14. julija 1931
Z leve: dva turista, France Erjavšek, Janez Balantič - Cesarjev, eden od Webrovih sopotnikov, Janez Jeras, Anton Balantič - Rebernikov, Franc Ajdovec - Rezmanov, Anton Balantič - Cesarjev, Peter Erjavšek in Webrov sopotnik. Fotografija iz arhiva Pavleta Kemprla
|
|
Oskrbnik Bistriške koče Uršič Peter je hitro sklical domače fante iz Stahovice. V ponedeljek ob osmih so bili v Bistriški koči zbrani naslednji reševatelji:
Erjavšek Peter,
Ajdovec Franc,
brata Balantiča,
Balantič Anton in
Jeras Ivan. Tam so par ur spali, zjutraj ob pol treh so žurno odrinili proti Cojzovi koči, kamor so prispeli v poldrugi uri! Tu je prevzel vodstvo reševalne ekspedicije oskrbnik Cojzove koče
Erjavšek Franc. Takoj so krenili proti Mlinarskemu sedlu, kjer so nekaj času počivali in se posvetovali o reševanju in o dostopu do ponesrečenca.
Ekspedicija se je razdelila na dve partiji. Dva ponesrečenčeva tovariša in Erjavšek Franc ter Ajdovec so šli na ono mesto, kjer se je nesreča pripetila. Poskušali so s tega mesta priti do ponesrečenca. Spustili so Ajdovca 25 m po vrvi v žleb, toda ponesrečenca ni uzrl. Požrtvovalni in drzni Erjavšek je nato splezal na rob stene, čez katero je ponesrečeni odletel, pa tudi on ni ponesrečenega mogel videti. Zato so se podali nazaj na Mali Grintovec in na Mlinarsko sedlo, odtod po stezi proti Češki koči, da bi od strani prišli do ponesrečenega. Ostali reševalci so med tem iskali nekoliko nižje, a brez uspeha. Erjavšek Franc in Ajdovec sta prečkala snežno polico in prišla na mali greben, z njega zopet po drugi polici v ono smer, kjer je domnevno ponesrečeni ležal. Čez mali greben, na katerem je ostal Ajdovec, je Erjavšek po nevarno eksponirani polici lezel naprej in je kmalu čez šestmetrsko steno uzrl ponesrečenčevo nogo, nato po dveh nadaljnjih potegljajih vsega. Ponesrečeni je ležal vznak na produ z razbito glavo in polomljenimi udi. Mrtev.
Erjavšek je pod steno splezal na obstranski prod, našel najprej kratko krivo palico ter nekoliko višje termos steklenco. Še višje ves raztrgan nahrbtnik z razbitini foto-aparatom. Deset metrov zgoraj je ležal ponesrečeni. Smrt je morala vsled strašneg a padca nastopiti takoj. Ajdovec je nato zaklical ostalim, da je Erjavšek ponesrečenega našel in po preteku pol ure so prišli ostali reševalci do njegovega ležišča. Zavili so ga v rjuho in ga po treh urah napornega reševanja nad skoraj petstometrskimi stenami in prepadi spravili približno v steno nad studencem na Zgornjih ravneh. Tam ga čez nevarna mesta niso mogli dobiti, zato so ga spustili čez 150 metrsko steno na sneg na Zgornjih ravneh. Po padcu na sneg je obležal ves razbit blizu poti na Mlinarsko sedlo. Reševalci so olajšani težko prišli na stezo in nato dalje po stezi na Zgornje ravni. Naložili so ga na nosila in ga odnesli proti Češki koči, kjer so počivali in mu spletli venec iz planinskih rož. Iz Češke koče so s težkim breme bremenom odšli na Jezersko, kamor so dospeli ob petih in odložili žrtev planin v mrtvašnico.
Njegovo prezgodnjo smrt je zakrivila v prvi vrsti zgrešitev markacije, nesmotrno iskanje novega sestopa in pa tudi ponesrečenčeva prevelika drznost.
Zdaj zvečer žari Grintovec v sončnem sijaju, pod njim leži tiho in že malo omračeno in osenčeno Jezersko, tudi mesto, kjer si Ti padel, žari, žari od solnce in Tvoje rdeče krvi, Ti pa ležiš v mrtvašnici tih in zbit, nesrečen ljubitelj naših gora. Prevelika ljubezen je ubila Tvoje mlado življenje. Nesrečen je bil zate trinajsti julij. Sladko spi v jezerski zemljici v okrilju krutih a ljubljenih gora.
Osebni podatki Mihajla Webra
Ljubljana, 15. julija.
Ponesrečeni turist Mihajlo Weber je bil rojen l. 1910 v Novem Sadu. Govoril je hrvaško, nemško in madžarsko. V Novem Sadu ima mater, ki je težko bolna, in brata, ki mu je pred kratkim pisal o materini bolezni. Pokojni Mihajlo je svojo mater podpiral in ji vsak teden pošiljal del svojega zaslužka. Bil je zaposlen že šest mesecev pri zlatarju Danielu Zupancu v Wolfovi ulici, stanoval pa je v Hrenovi ulici 19. pri g. Frelihovi, rojeni Bergantovi. Sin gospe Frelihove Emil je zaposlen tudi pri Zupancu in sta bila dobra prijatelja. Mihajlo je imel dopust za ponedeljek. Pred odhodom na planine mu je Emil Frelih dejal: »Pazi, da se ne ubiješ!«
Gospa Frelihova pa mu je želela srečno pot in srečno vrnitev.
Na planine je Weber vzel tudi fotografski aparat, ker je zelo rad fotografiral po planinah. Prejšnjo nedeljo pa je napravil izlet na Golico in Stol. V načrtu je imel, da se povzpne avgusta meseca na Triglav. Jeseni bi mora! oditi k vojakom in bi zelo rad postal pilot. Pogreb bo v četrtek ob pol desetih dopoldne na Jezerskem, kjer ga pokopljejo na pokopališču sv. Ožbolta. Pogreba se udeleži tudi deputacija ljubljanskih zlatarskih pomočnikov, ki položi ponesrečenemu tovarišu venec na krsto.
Slovenec, 16. julij 1931