Helena Plahuta 16.02.2014 18:29 2030 0

Smučanje s Struške

Silvo Baznik: V petek je bil lep sončni dan a žal sem moral počakati na soboto. Vremenska ni obetala veliko a treba je izkoristiti kar ti je dano.

Na srečo še pravočasno pripeljeva do doma na Pristavi, kjer zasedeva enega od zadnjih prostorov na parkirišču. Vzameva vso turno opremo, zaklenem avto in greva na pot. S Pristave se spustiva na zasnežene travnike, od koder naju pot pelje le navzgor do gozdne ceste. Tokrat greva po njej, saj ni splužena. Čez čas prehitiva turna smučarja in po pozdravu nadaljujeva do Križevke, kjer zavijeva proti Pustemu rovtu. Lani, ko sva prispela na planino, je bil ves sneg spihan. Tokrat je drugače. Celotna planina se koplje v beli odeji. V daljavi zagledava Krvavko in Golico. Lep pogled a to ni najin cilj. Zapustiva planino in poiščeva gozdno cesto, ki pelje pod Korenščico do Belske planine. Hodiva po smučinah, le sem ter tja ubereva svojo. Visoko pod Korenščico se odpro lepi razgledi na Pusti rovt, Karavanke in Julijce. Za nekaj trenutkov se ustaviva, narediva kopico posnetkov in nato nadaljujeva do planine. Okoli koče je dvometrska snežna odeja, klopce so zamedene in zato se ustaviva le za nekaj trenutkov, da se okrepčava in toplo oblečeva. Pričenja se ples vetra in snega. Korak za korakom stopava naprej a kmalu upočasnim korak. Rado stopa v istem ritmu naprej in se oddaljuje. Naprej, le naprej, mi doni v glavi in stopam za njim. Na grebenu piha močan veter, ki mrazi. Grem naprej, na Veliki vrh, v zavetje kontejnerja, kjer me čaka prijatelj.

V petek so hvalili vreme, danes ga midva ne. Hitro snameva kože s smuči, pripraviva vse za smuko. Še nekaj grižljajev in požirkov in sva pripravljena na start. Sonce skuša predreti oblake a mu ne uspeva. Sprva grem malce na vzhod, da naredim nekaj fotografij. A ker preveč piha, se kmalu obrnem in le s težavo se vrnem nazaj na vrh, od koder z Radotom odsmučava na planino. Sneg naju lepo nosi in čeprav piha, je smuka odlična. Pri koči na Belski planini je kopica smučarjev, ki žele izkoristiti ugodne snežne razmere. Midva odsmučava nižje do grabna, v katerega pogosto rado plazi s Korenščice. Drživa se leve strani, da vodiva smuči po globokem puhcu. Nižje je malce skorjaste višine a kmalu sva zopet v zavetrju gozda, na pršiču. Še nekaj zavojev in sva na planini, kjer kopica turnih smučarjev gre šele na Struško.

S planine se spustiva na Križevko in po najini lanskoletni varianti na planjave nad Pristavo. Preden jih doseževa, morava par sto metrov navkreber a ni sile, saj naju vabijo snežne planjave nad Pristavo. Spotoma občudujeva ledeno skulpturo, nato pa se spustiva po trdi podlagi preko deževnih utorov na cesto in navzdol po bregu do najinega izhodišča. Še za trenutek se ustaviva, se ozreva na greben Struške in nato se odpraviva proti domu.