Damjan Slabe: Ararat sicer leži v skrajnem severovzhodnem delu Turčije, tako rekoč na tromeji med Iranom, Armenijo in Turčijo. Vendar je v celoti turški, vsaj na zemljevidu, v srcih pa ga nosimo mnogi (Armenci celo v državnem grbu). Tudi skupina desetih turnosmučarskih navdušencev, ki smo načrtovali smučanje z njegove vrha v prvi polovici maja letos.
Z Brnika smo odleteli 6. maja, ter preko Istanbula dan kasneje pristali ob Vanskem jezeru. Sledilo je 150 kilometrrov vožnje do Dogubayazita, ki je izhodišče za običajni vzpon z južne strani.
Ob ne ravno optimalni vremenski napovedi, smo se 8. maja odpravili proti gori. Sledila je vožnja s kombijem do izhodišča na višini 2200 metrov ter vzpon do baze 700 metov višje, kjer se je tudi začela konkretna snežna odeja. Večji del opreme so nam ob izdatni pomoči konj prenesli kurdski nosači. Snežni metež nam je odpihnil misli o vzponu nekaj sto metrov višje še isto popoldne.
Naslednji dan smo se preselili v tabor dva. Šotore smo postavili na izkopanih snežnih uravnavah, ki so zahtevale le nekaj kozmetičnih popravkov, prehodnih oprav, približno 3500 metrov visoko in še isti dan opravili aklimatizacijski vzpon. Več kot 350 višinskih ni šlo, saj nas je snežni vihar dobesedno nagnal nazaj v šotore. Skovali smo načrt, da naslednje jutro opravimo aklimatizacijski vzpon do 4500 metrov, ter v primeru ugodnega vremena in da bomo tudi fizično pri močeh, morebiti opravimo kar vzpon na vrh. To smo tudi uresničili.
Ob 5. uri smo se opravili v strmino. S srenači in ob vodenju lokalnega vodnika, sicer odličnega smučarja, je šlo na smučeh vse do vrha. Žal se nam je kasen odhod maščeval na vrhu, kjer sta nas na sedlu zajela megla in izredno močan veter. Odpihnjen protektor, manjše omrzline na uhlju enega izmed članov odprave in otrpli prsti so poceni izkupiček zahtevnih razmer. Toda vztrajnost in homogenost ekipe je botrovala, da smo se po osmih urah vzpona lahko na vrhu pripravljali za spust.
Pravih tristo višinskih metrov smo zaradi zelo slabe vidljivost, bolj drseli drug za drugim, kot uživaško smučali, ko pa se je odprlo, smo si dali duška. Konkretna strmina, sneg, ki je dobro prejemal (pred dnevi je zapadlo meter novega snega) so botrovali, da smo potešili smučarske apetite. Res da zadnje višinske metre v že precej ojuženem snegu.
Sledila je še ena noč v taboru ena in rehidracija ob zavzetosti lokalnega kuharja. Naslednje jutro so nosači na naših transportnih vrečah uprizorili sankaško dirko proti dolini, mi pa smo z gurmanskimi užitki urezali vsak svoje vijuge vse do baze.
Ko smo si v naslednjih dneh privoščili še ogled nekaterih za Dogubayazit in okolico značilnih znamenitosti, se nam je Agri Dagi (tako Ararat imenujejo Turki) prikazoval z različnih perspektiv, vedno znova pa smo iskali linijo našega vzpona in spusta. V mislih jo je vsakdo še precejkrat presmučal!
Odločitev za to akcijo, ki je padla kmalu po lanskoletnem smučanju z Elbrusa, se je pokazala kot prava, organizator našega vzpona Tamzara turizem pa kot vreden zaupanja. (Po)hvala tudi Izoku Bernardu in Petru Novotnyu pri organizaciji celotne odprave.
Damjan Slabe
Fotografije: Breda Pirc, Uroš Prelovšek in Damjan Slabe