Polet.si - Gregor Šket: Glen Plake je smučar.

Dobesedno. Njegove noge so okusile tako rekoč vse smučarske zvrsti: bil je dirkač alpinec, bil je »hot-doger«, njegova kolena je metalo proti vratu, bradi in čelu, ko je smučal po grbinah, bil je smučar alpinist, ko je odkrival neraziskana bela prostranstva ... Je Američan iz severne Kalifornije, ki zime večinoma preživlja v Chamonixu, kjer je našel na stotine sorodnih duš. A v svojem bistvu je smučarski svetovljan, čigar smuči so drvele po vseh oblikah snežnih kristalov.
Je neverjeten človek. Tip, ki je pri petdesetih videti in tudi razmišlja kot tridesetletnik. Njegovo smučanje je nenavadna mešanica adrenalina, umetnosti, ustvarjalnosti, domišljije, predrznosti, alpske klasike, glasnega panka, predvsem pa unikatne »zajebancije«. V zadnjih letih smuča na elankah, zato ga precej pogosto zanese v naše kraje. Slovenijo ima rad, celo našo narodno nošo kdaj pa kdaj obleče ...

Kaj je za vas smučanje?
Smučanje je zame tako rekoč vse: življenjski slog, zabava, veselje ... Predvsem pa je smučanje verjetno sploh najlepši način, kako porabiti čas. Pravijo, da je čas denar. Če združim to ljudsko modrost s svojim prepričanjem, bi verjetno lahko rekli, da je smučanje nekakšno razmetavanje denarja. Ampak saj veste, ni vse v denarju.
Smučanje je zame aktivnost, ki ji ni para. Dogaja se v prekrasni naravi, ki pa je hkrati najbolj surovo okolje, v katerem se sploh lahko znajdeš, morda je od neskončnih belih prostranstev daleč od civilizacije huje le še v puščavi. Tam si povsem sam in na nogah imaš pripete tiste dolge smešne lesene plohe, ki jim pravimo smučke in sploh nimajo zavor. Prepuščen si sebi in svoji domišljiji. Samo od tebe je odvisno, kako zelo se boš ob vsem tem zabaval in užival.
Vem, da se bo slišalo klišejsko, ampak smučanje je res aktivnost, s katero se lahko ukvarjajo otroci pa tudi njihovi dedki in babice in seveda vsi, ki se znajdejo vmes. Zato smučanje zame ni samo šport. Lahko bi ga primerjal celo z ribištvom, ki je po svoje tudi šport, v svojem bistvu pa precej več. Je filozofija, način razmišljanja, meditacija, kreacija in tudi super način, kako zabiti čas.

Kako vas je sploh zaneslo v smučarijo? Ste imeli že kot otrok idejo, da boste živeli od smučanja?
Odrasel sem v smučarski skupnosti v severni Kaliforniji. Mislim, da sem bil star približno dvanajst let, ko sem v smučanju prvič videl nekaj več. Ko je v tistem času smučišča okoli jezera Tahoe obiskala karavana svetovnega pokala, občasno smo tam gostili tudi dirke profesionalcev, sem prvič začel razmišljati, kako super življenje živijo ti fantje. Kmalu po tem sem v Mammoth Mountainu prvič videl profesionalne tekmovalce v hot dogu. Ti so name naredili največji vtis. Predvsem pa sem že takrat dobil vpogled v razlike med klasičnimi dirkači svetovnega pokala in svobodnim duhom smučarjev prostega sloga. Poleg tega so v naših krajih živeli številni profesionalni smučarji, ki so prisegali na severnokalifornijski sneg in oboževali tamkajšnjo smučarsko sceno. Ko sem vse to opazoval skozi otroške oči, sem globoko v sebi vedel, da bom tudi jaz nekoč smučar. Nisem vedel, kateri smučarski zvrsti se bom zapisal, a vedel sem, da bom smučar. Gotovo.

Ste imeli kakšne vzornike?
Niti ne. Čeprav smo imeli v času mojega odraščanja v Ameriki nekaj odličnih smučarjev. Na primer brata Mahre sta bila takrat na vrhuncu. Precej sem slišal tudi o evropskih asih – o Franzu Klammeru in Ingemarju Stenmarku. A mene so že takrat bolj privlačili smučarji prostega sloga, tako zaradi njihove smučarske zvrsti, ki mi je bila precej bliže, kot tudi zaradi njihovega svobodnega in sproščenega življenjskega sloga, ki sem ga enostavno oboževal. Ampak v resnici na stenah moje sobe niso viseli posterji ljudi, ki bi jih oboževal. Že takrat sem imel precej svojo »špuro«.

Bili ste eden najboljših smučarjev po grbinah, potem pa ste se povsem vrgli v zvrst, ki jo danes imenujemo freeride. Kako to, da ste zamenjali disciplino?
V resnici je bila zame pomembnejša sprememba, ko sem se iz klasičnega tekmovalca alpskega sloga preusmeril v hot dog. Od tam naprej pa vse skupaj razumem kot nekakšno logično evolucijo.
Kot alpinec sem bil poznan kot zelo močan smučar, na žalost pa nikoli nisem bil dovolj hiter, da bi redno zmagoval na tekmah. Morda je del krivde v tem, da sem bil kot mlad smučar precej zmeden, želel sem vse poskusiti, zato se nikakor nisem zmogel osredotočiti samo na eno zvrst. Zato sem bil v ekipi rahlo težaven, saj sem vedno počel nekaj po svoje. Trenerji so se jezili, ker sem izkoristil vsako priložnost za kakšno neumnost. Že v tistem času sem najbolj užival v prostem smučanju. Tam je prišla na plan vsa moja domišljija. Najbolj pa mi je bilo všeč, da ni bilo nobenih vratc, da sem lahko počel, kar me je bilo volja. Izkazalo se je, da je bila vsa ta zmeda zgolj navidezna in se je pozneje, ko sem postal uspešen smučar prostega sloga, sestavila v uigrano celoto.
In ko danes gledam nazaj, pogosto ugotavljam, da fantje, ki so bili kot mladinci precej boljši in bolj obetavni od mene, danes niso niti blizu smučarju, v katerega sem se jaz razvil. Mnogim pri šestnajstih enostavno ni uspel preboj v svetovni pokal. In potem niso imeli pojma, kako bi se samostojno organizirali. V takšnih trenutkih se izkaže, kako velika je tvoja ljubezen do smučanja. Moja je bila ogromna, njihova pa očitno ne. Zato so bili oni otroci, ki so zmagovali na mladinskih tekmah, jaz pa sem postal svetovno znana in priznana smučarska osebnost.

No, ampak vseeno, kako ste začeli tekmovati na grbinah?
Po čistem naključju. Prijatelj, ki je organiziral tekme na grbinah, me je vprašal, kaj bom počel naslednjo sezono. Pa sem mu dokaj neprepričljivo razlagal, kako bom treniral, nabiral kondicijo in podobno. Predlagal mi je, naj se udeležim tekmovanja na grbinah. In sem se! Že na prvi tekmi sem bil tretji, na naslednji pa sem že zmagal. Potem sem tega prijatelja vprašal, ali takšne tekme organizirajo vsak teden. Tako sem vse svoje znanje in izkušnje začel s pridom izkoriščati na grbinah, kjer je precej več prostora za ustvarjalnost in domišljijo.

Ste se že tedaj navduševali nad smučanjem po deviškem pršiču?
Kljub temu da so severnokalifornijski fantje že v petdesetih in šestdesetih hodili plezat v narodni park Yosemite, alpinizem v Ameriki ni bil tako razvit kakor v Evropi. Zato tudi ni bilo turnega smučanja v tistem najbolj klasičnem pomenu. Način, ko sam prideš na vrh gore in se potem spustiš v dolino, nam nekako ni bil blizu. Ampak počasi smo osvojili tudi to. Gledali smo na drugo stran jezera Tahoe, si izbrali vrh, na katerega smo se želeli povzpeti. Naslednji dan smo svojo željo uresničili. Ko smo odkrili smučanje zunaj urejenih smučišč, se nam je odprl nov svet. Še tiste redke omejitve, ki smo jih imeli v svojih glavah, so dobesedno izpuhtele v zrak.

Tako imenovani freeride je v zadnjih letih postal izjemno priljubljen in je celo poseben življenjski slog. Ampak to nikakor ni nova smučarska zvrst?
Nikakor ne. To je pravzaprav osnova smučanja. Zato vedno znova debelo gledam, ko me kje predstavljajo kot enega izmed pionirjev tovrstnega smučanja. To je pomota, ker si freerida nikakor nisem jaz izmislil. Vse to so počeli fantje že desetletja, verjetno stoletja pred mano. Nova zvrst smučanja je karving, prosto smučanje pa sta baza in osnova.

Kaj menite o izjemni razslojenosti smučanja v zadnjih letih? Glede na to si je skoraj težko izbrati prave smuči ...
Strinjam se. Industrija in tehnologija sta v tem času izjemno napredovali in ponujata izdelke, o kakršnih smo včasih lahko le sanjali. V tem je seveda precej dobrega, saj si vsakdo lahko najde smuči, ki so primerne njegovemu znanju, željam, potrebam in načinu smučanja. Po drugi strani pa je pot do pravih smuči precej trnova, saj se je na lepem pojavilo toliko novih smučarskih razredov. Predvsem pa tisti pravi smučarji potrebujejo več različnih smuči.
Tudi sam ne smučam samo s širokimi smučmi, ampak uživam, ko na urejenem smučišču nagibam zavoje s sodobnimi smučmi s poudarjenim stranskim lokom. Res pa je, da številni fantje ne razmišljajo tako. Prav zabava me, ko jih vidim, kako se s tistimi debelimi bajskami, ki so ustvarjene za pršič, mučijo na urejenih progah. Povedati je treba tudi, da naravni sneg še zdaleč ni le tisti prekrasni pršič. Naravni sneg je lahko zelo zoprna in celo nevarna smučarska podlaga.

Že nekaj let zime preživljate v Chamonixu. Če se ne motim, je bila vaša selitev v savojske Alpe prava avantura?
Ja, res je. Bilo je v času, ko sem imel nekaj težav z zakonom in mi je grozilo celo, da bom moral za nekaj časa v zapor. Potem pa sem dobil ponudbo za snemanje nekega smučarskega filma v Chamonixu. Pojma nisem imel, kje je sploh to. Mikalo me je predvsem zato, da bi se izognil rešetkam. In potem sem prišel v Chamonix in me je povsem očaral. Takrat sem se prvič znašel v okolju, kjer je bilo smučanje pomemben del kulture in tradicije. V Kaliforniji imamo sicer prekrasna smučarska igrišča, a smučanja ne dojemamo tako močno in globoko kakor prebivalci določenih alpskih predelov Evrope. Kljub temu da sem, kot že rečeno, odrasel v smučarski skupnosti, sem se doma pogosto počutil kot črna ovca. V Chamonixu pa sem se na lepem znašel med somišljeniki.

V Evropi še vedno velja splošno prepričanje, da je v ZDA smučanje obrobni šport. A tudi pri vas je doma vrhunska smučarija?
Ja, Amerika je pač velika dežela. Ampak ljudje pogosto pozabljajo, da imamo ne nazadnje tudi precej vrhunskih smučarjev, olimpijskih in svetovnih prvakov, zmagovalcev svetovnega pokala ... A tudi znotraj ameriškega smučanja je še vedno v veljavi nekaj smešnih nesmislov. Kolorado na splošno velja za zvezno državo, kjer je doma ameriško smučanje. Kolorado ima sicer vrhunska smučišča, a smučamo tudi v Wyomingu, Oregonu, v severni Kaliforniji ... V vseh teh zveznih državah imamo štiritisočake. V dobri zimi v smučarskih predelih severne Kalifornije zapade več kot osem metrov snega.

V vseh teh letih ste posneli na desetine smučarskih filmov in obiskali tako rekoč vse skrite smučarske kotičke našega planeta od Severne Amerike do Japonske, od Evrope do Nepala in Indije. Je med vsemi temi možno izbrati najljubšo točko?
Ne, nikoli nisem poskušal vseh teh prekrasnih dogodivščin razvrščati na neko osebno lestvico. Povsod je zanimivo, navdušujoče, prekrasno ... Le na stvari je treba gledati s pravega zornega kota. Letošnje poletje so se povsod po Evropi pritoževali, da je bilo vreme katastrofalno. Spet odvisno, kako gledaš na stvari. Ko je v dolinah deževalo, je na tri in štiritisočakih snežilo. Ne spomnim se, kdaj so bile meseca avgusta na Monte Rosi boljše smučarske razmere kakor letos.
Če pa me že povsem naravnost sprašujete, vsaj z vidika infrastrukture zmagajo evropski hribi. A ne samo zaradi vseh tistih sodobnih žičnic, bolj me navdušuje izjemno dobra organiziranost gorskih koč in zavetišč tudi zelo visoko v gorah. No, priznam, da je v Chamonixu zelo prikladno, da se lahko z gorskim vlakom peljem na tri tisoč metrov ...
Na splošno pa lahko rečem, da imam tako rekoč z vseh koncev sveta spomine, ki so me zaznamovali tako osebnostno kot smučarsko.

Znani ste po precej specifičnem slogu oblačenja. Irokeza pa je z leti postala vaš zaščitni znak, od kod izvira?
Ponosen sem, da imam precej zaslug, da so ljudje spremenili svoje predstave o tem, kak bi moral biti na pogled profesionalni športnik. V tem pogledu ima moja irokeza precejšen simboličen pomen. Že kot mulcu mi je šlo na živce, da sem kot smučarski tekmovalec moral bit tak kot Ken – saj poznate moško različico priljubljene lutke Barbie. Ampak jaz nikoli nisem bil Ken. Bil sem Glen in to precej usekan Glen.
Irokeza je izraz moje osebnosti, glasbe, ki jo poslušam, in življenja, ki ga živim. Mnogi ne vedo, da smo imeli v tistih letih v severni Kaliforniji zelo močno pankersko sceno. Menda je bila med Sacramentom in Renom v Nevadi največja gostota kakovostnih pankerskih skupin na svetu. Nekateri fantje, s katerimi smo skupaj smučali, so pozneje postali precej znani akterji pankerske glasbe. S Troyem Mowatom iz skupine Seven Seconds sva precej vijugala skupaj, potem pa se je pač povsem posvetil glasbi. Skupine, ki so pozneje dosegle svetovno slavo, so v začetnih letih svojih karier v Tahoju igrale po garažah in na domačih žurkah.
Med tednom je bilo tovrstno divjanje sestavni del mojega urnika. Ob koncu tedna pa so na vrsto prišle tekme. In nekega leta smo imeli na koncu sezone državno prvenstvo. Mislil sem, da bo to moja zadnja dirka, zato sem se na startu pojavil z irokezo in v usnjeni jakni. Gledali so me, kot bi padel z neba. Na koncu pa se je izkazalo, da se je na tekmi, ki naj bi bila moja zadnja, vse šele začelo ...

Kljub temu da se vam nikjer ne vidi, ste letos spoznali abrahama. Se kdaj vprašate, kaj boste počeli, ko boste imeli osemdeset let?
Ne vidim razloga, da ne bi še naprej divjal in norel na smučkah ...

Gregor Šket